UPRS sodba IV U 263/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Žalec (v nadaljevanju CSD Žalec) v 1. točki izreka odločil, da se mld. A.A., rojena 7. 3. ..., s stalnim prebivališčem na naslovu ..., odvzame očetu B.B., rojen 12. 12. ..., s stalnim prebivališčem na naslovu … in materi C.C., rojeni 13. 6. ..., s stalnim prebivališčem na naslovu … in se odda v vzgojo in varstvo drugi osebi - v rejništvo k D.D., .... Z 2. točko izreka je odločeno, da se s to odločbo razveljavi začasna odločba št. 1203-21/2013-267/0 z dne 29. 8. 2013. V 3. točki izreka je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. 4. točka izreka določa, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.

2V obsežni in podrobni obrazložitvi izpodbijane odločbe CSD Žalec navaja celotni postopek spremljanja družinskih razmer, v katerih je bila rojena mladoletna A.A. Upravni organ je bil obveščen o hospitalizaciji C.C. (prvotožnice) v Psihiatrični bolnišnici E., ko je bila v 4 mesecu nosečnosti. Zaradi zelo neugodne situacije, to je družinskih sporov, neustrezne podpore družine in njene čustvene nestabilnosti, je po odpustu potrebovala veliko pomoči in usmerjanja v domačem okolju, predvsem v zvezi z materinstvom, zato se je CSD vključil v spremljanje družine še pred rojstvom otroka. Izpodbijana odločba podrobno razlaga ves potek socialne pomoči in podpore in vsebuje vse zapise in uradne zaznamke, ki so bili narejeni ob spremljanju družine. Navaja okoliščine, ki so bile vzrok za izdajo začasne odločbe z dne 29. 8. 2013, s katero je bila mladoletna A.A. v 5. mesecu starosti odvzeta staršem in nameščena v rejniško družino. Poudarja, da mladoletni otrok v času, ko je bil pri starših ni bil nikoli zanemarjen ali podhranjen, deklica je bila vedno ustrezno oskrbovana.

3V nadaljevanju podrobno opisuje okoliščine in aktivnosti vseh pristojnih v času skupnega dvogeneracijskega bivanja v isti stanovanjski stavbi obeh roditeljev (prvotožnice in drugotožnika) mladoletnega otroka in staršev prvotožnice, ki je zlasti med drugotožnikom in prvotožničino materjo (taščo) na ničelni ravni. Izdelani sta izvedenski mnenji o osebnostih obeh tožnikov, to je klinične psihologije in psihiatrije, ki utemeljujeta odločitev o odvzemu in oddaji mladoletnega otroka v rejništvo. Prvotožnica je bila v Domu F. zaradi duševne motnje shizofrenskega kroga. Sama ni sposobna zaradi te bolezni, ki je trajna in kronična, skrbeti za mladoletnega otroka. Drugotožnik se ne strinja z oddajo v rejništvo. Krivdo zavrača na CSD Žalec, ker mu ni priskrbel socialnega stanovanja in so morali živeti skupaj s taščo in njenim možem. Navaja, da živi v Bosni z otrokom, kjer ima hišo. Opravljena je bila ustna obravnava 29. 1. 2014, kjer je pooblaščenka tožeče stranke podala pripombe in vprašanja na izvedenski mnenji. Na vprašanje ali je prvotožnica sposobna skrbeti za otroka, izvedenec pove, da ne gre za ogrožanje v fizičnem smislu, temveč za ogrožanje v razvoju otroka, kar lahko z gotovostjo trdi. Otrokov razvoj je ogrožen, če ostane pri bioloških starših. Pri drugotožniku pa ne gre za duševno motnjo, ampak za osebnostno slabšo opremljenost ali manjšo osebnostno zrelost. Izvedenec meni, da oče zasleduje predvsem svoje potrebe in koristi. Obstaja tudi verjetnost, da bi otroka odpeljal.

4V obrazložitvi odločbe CSD Žalec navaja še odločbe in okoliščine v zvezi z dogovorjenimi stiki. Iz vseh poročil in uradnih zaznamkov izhaja, da je v rejništvu za mladoletno deklico zelo dobro poskrbljeno, da je zdrava, radovedna in navezana na družinske člane rejnice. Glede na ugotovitve dejanskega stanja, starša ne izvršujeta roditeljske pravice in dolžnosti po namenu, kot ga določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), da se otroku zagotovi pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in osposobitev za samostojno življenje in delo. Prognoza v smislu izboljšanja stanja je neperspektivna, domače okolje ni primerno za otrokov nadaljnji zdrav razvoj. Navaja vso pravno podlago za izrek takšnega ukrepa (53. člen Ustave, 4., 5.a, 6., 119., 120. in 157. člen ZZZDR ter drugi odstavek 236. člena in tretji odstavke 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP ter Konvencijo OZN o otrokovih pravicah), ter zaključuje, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja dolžan zaščititi pravice in koristi mladoletnega otroka z odvzemom in oddajo v rejništvo.

5S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa. V celoti ponovno povzema potek dejanskega stanja v zvezi z rojstvom in spremljanjem razvoja otroka ter kritičnih osebnostnih odnosov med starši in starimi starši otroka, zato sodišče teh navedb v sodbo ponovno ne povzema. Sklicuje se na obe izvedenski mnenji pridobljeni v postopku, iz katerih izhaja, da družinska situacija ne more biti primerna za zdrav otrokov nadaljnji razvoj, da oba starša ne zmoreta konstantne, dosledne in zdrave simbiotične bližine, ki do odvzema otroka niti ni bila zaznamovana. Iz izvedenskega psihiatričnega mnenja izhaja, da je mati (prvotožnica) čustveno in intelektualno slabše opremljena, prisotna je kronična duševna bolezen z akutnimi poslabšanji. Zaradi nekontroliranega jemanja zdravil prihaja do akutnega poslabšanja bolezni in potrebuje bolnišnično zdravljenje. Tudi skupaj z možem ne more ustrezno poskrbeti za otroka.

6Oče je osebnostno oškodovan in manj zrel, v odnosih z drugimi osebami je manipulativen in sledi predvsem svojim koristim in potrebam. Nima orientacije, kako sam rešiti svojo življenjsko situacijo (nezaposlenost, bivanje). To pričakuje od drugih. V očetovski vlogi lahko funkcionira samo krajši čas, daljše skrbi, nege, vzgoje ni sposoben vzdržati. Oba starša sta tako nesposobna poskrbeti za otroka v prihodnosti.

7Glede na oceno izvedenke, obstaja trenutno nevarnost, da bi otrok utrpel nadaljnjo škodo v razvojnem procesu, če bi živel v domačem okolju. Starša tudi nista dovolj odgovorna in zrela, da bi mu lahko zagotovila varen dom. Glede matere je izvedenka mnenja, da zase dejansko ni zmožna skrbeti, do česar je delno kritična tudi sama in potrebuje hčerkino „bližino“ bolj zaradi sebe. Nima „zdrave simbioze“, zato jo težko ponudi svojemu otroku. Oče bi sicer želel poskrbeti za otroka, ni pa dovolj kritičen za otrokove potrebe, bolj vidi svoje potrebe, sramoto, ker ne more zadostiti določenim pogojem, da bi samostojno funkcioniral. Glede pritožbenih navedb, da naj CSD Žalec preveri možnost dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo starima staršema pa pojasnjuje, da na podlagi 105. člena ZZZDR o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo odloča sodišče in ne CSD.

8Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja izdajo začasne odločbe z dne 29. 8. 2013, na katero starša otroka zaradi pravnega neznanja nista vlagala pravnega sredstva. Šele v sodnem nepravdnem postopku zaradi predloga CSD Žalec za določitev stikov pod nadzorom, sta bila starša poučena o možnosti, da si za zastopanje svojih interesov izbereta odvetnika, ki bo primerno zastopal njune interesa. Določba 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) določa, da kadar odločajo centri za socialno delo o pravnih stvareh, o pravici in koristi otroka po 120. členu ZZZDR, morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije ter razpisati ustno obravnavo. Pristojni organi res imajo možnost takojšnje izločitve otroka iz družine ob zagotavljanju procesnih jamstev staršev in otrok, vendar pa mora biti ogroženost izkazana, kar pa v spornem primeru ni bila. CSD Žalec je v obrazložitvi sam zapisal, da je bila deklica ob vseh obiskih čista in primerno oskrbovana in ni bila neposredno ogrožena. V nadaljevanju navaja nestrinjanje z začasno odločbo, v kateri niso izkazana dejstva za odvzem otroka staršema, kar pa sodišče v sodbo, ker to ni predmet izpodbijane odločbe, ne povzema.

9Tožeča stranka kot nepravilno prereka mnenje strokovne komisije, ki je bila imenovana po 88. členu ZSV in iz katerega izhaja, da se mati ni pripravljena učiti osnovne skrbi za otroka, gospodinjskih opravil, čeprav je to možnost z organizirano pomočjo na domu imela. To ni res, ker je mati vsako pomoč v celoti sprejela, s strani socialne oskrbovanke je celo prejela pohvale glede njene angažiranosti, vse dokler se ni njeno zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, ko je bila primorana oditi na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. To je sovpadalo tudi z izselitvijo očeta iz naslova, kjer so živeli skupaj s starši prvotožnice. Po odhodu je drugotožnik obvestil CSD Žalec, ki mu je celo ponudil pomoč. Obljubljeno mu je bilo bivanje v varni hiši, da bi se lahko začasno zatekel skupaj z otrokom. Tega oče ni želel, ker bi otroka odpeljal s tem na cesto. Ves čas je izražal skrb za otroka. Sedaj izraža to skrb v stalnih stikih s centrom in se je na njih obrnil ravno takrat, ko se je izselil iz hiše tašče in tasta. Ni res, da je popolnoma opustil svojo starševsko odgovornost, dolžnostno ravnanje, skrb za otroka, in da oče očitno nima interesa skrbeti za deklico. CSD Žalec mu je pomoč sprva obljubil, takoj za tem pa izdal začasno odločbo in so otroka na silo vzeli iz hiše njenih starih staršev.

10Oče tudi sedaj, ko je deklica nameščena v rejniško družino, redno sodeluje s CSD. Dobil je delo v Nemčiji, zaradi česar je večino časa odsoten, vrača se mesečno in skrb posveča otroku. Prvotožnica ni odšla v Nemčijo iz razloga, da je lahko prisotna v komunikaciji s centrom, da lahko vrši določene stike s hčerko. Strokovna komisija je v mnenju presegla meje, ko govori o razpadu zakonske zveze partnerjev, ker se to ne presoja po naslovu prebivališča posameznega partnerja. Sta še vedno v pravno veljavni zakonski zvezi. Njuna povezanost je sedaj še večja kot prej. Medsebojno si pomagata. Starša sama nista imela nobenih konfliktov, ker so vsi konflikti znotraj dvogeneracijske družine temeljili predvsem na sporih med drugotožnikom in taščo. To je bil tudi vzrok, da se je prvi umaknil iz hiše. Neresnična je navedba glede samovoljnega zniževanja predpisane terapije in delovanja v nasprotju z navodili strokovnjakov. Tega prvotožnica ni nikoli delala, redno obiskuje preglede in jemlje vsa predpisana zdravila. Postopek ni bil speljan pravilno, ker sta se starša znašla v socialni stiski, to pa ne bi smel biti povod za odvzem otroka. Tudi CSD Žalec je bil seznanjen z njuno socialno stisko in bi jima moral ponuditi storitve prve socialne pomoči. Od Občine Žalec sta dobila najemniško stanovanje, kamor se selita in s tem konfliktov ne bo več. Med njimi se je komunikacija že izboljšala, česar pa izpodbijana odločba ni ugotavljala, čeprav je bil to objektivni razlog za odvzem otroka. S tem so bile kršene temeljne in ustavno zajamčene pravice enakega varstva, kot tudi načelo, da je država dolžna varovati družino in ustvarjati za to varstvo potrebne razmere.

11Ponovno poudarja spremenjene razmere v času od izdaje začasne odločbe z dne 29. 8. 2013, pa do izdaje izpodbijane odločbe z dne 27. 2. 2014. Oče si je v tem času našel delo v tujini v Nemčiji in je v materialnem smislu sposoben poskrbeti za svojo družino. Starši so rešili medsebojne konflikte, tožnika sta si uredila tudi lastno stanovanje. Vsi se zavedajo, da mati otroka zaradi svojega psihičnega stanja zanj ni sposobna sama poskrbeti, zato sta pomoč ponudila njena starša. O tem sta dala na CSD Žalec izjavo, vendar pa se do nje center ni opredelil.

12Glede mnenj obeh izvedencev navaja, da so bile že tekom postopka na mnenja vložene pripombe. Pomembno je, da prvotožnica od odvzema otroka v avgustu 2013 ni bila hospitalizirana, da redno jemlje terapije in se ambulantno zdravi, zaradi česar so ugotovitve v izpodbijani odločbi napačne.

13V nadaljevanju se sklicuje na Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, ki je bila v tem postopku grobo kršena. Kršena je pravica do osebnih stikov, glede na to, da je oče v Nemčiji in ne more priti domov takrat, ko so stiki določeni. V nadaljevanju še opozarja na nepravilno ravnanje CSD Žalec, ki se nanaša na dajanje informacij o mladoletni hčerki in izpostavljanju kontaktov z njo. 33. člen Zakona o izvajanju rejniške službe navaja, da je treba za namestitev otroka v rejniško družino pripraviti tako otroka in njegove starše, kot tudi rejnike in rejniško družino. Temu zakonskemu določilo ni bilo sledeno. Otrok je bil odvzet na silo s pomočjo policije, kar se bo pokazalo v njegovem nadaljnjem razvoju. Starša želita, da CSD v ponovljenem postopku preveri možnost dodelitve hčerke v vzgojo in varstvo starima staršema predvsem v smislu dodatne skrbi za mladoletno hči, iz razloga očetove odsotnosti zaradi dela v tujini in pomoči otrokovi materi. S pomočjo staršev in strokovnih služb CSD Žalec, bi bilo mogoče vzpostaviti situacijo, da bi deklica lahko primerno odraščala pri svojih starših. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in CSD Žalec naloži, da ponovi ugotovitveni postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se iz razlogov, ki so navedeni v obeh upravnih odločbah tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16Po določbi 56. člena Ustave RS uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, določa 3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Ugotavljanje otrokovih koristi je načelo tudi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Te določbe pa so upoštevane v relevantnih določbah ZZZDR. 5.a člen tega zakona določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokov korist; določba 119. člena tega zakona nalaga centrom za socialno delo, da storijo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjski ter drugih pravic in koristi. Tako smejo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR); oddati otroka, ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših in ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, ali v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR), kot je to v obravnavanem primeru.

17Ni sporno, da je na podlagi določbe prvega odstavka 120. člena ZZZDR otroka mogoče odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, vendar pod nadaljnjim pogojem, da je iz drugih pomembnih razlogov to v otrokovo korist. Ta se ugotavlja v postopku, ki ga predpisujejo določbe ZSV, ki v 88. členu določa, da kadar odločajo centri za socialno delo o pravicah in koristih otroka, med drugim tudi po 120. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo.

18Sodišče v spornem primeru ugotavlja, da je CSD Žalec v postopku pred izdajo odločbe (zoper začasno odločbo o odvzemu in oddaji v rejništvo ni bilo vloženo pravno sredstvo) v celoti upošteval in svojo odločitev o odvzemu in namestitvi mladoletne A.A. (v nadaljevanju otrok) v rejništvo, oprl na mnenje strokovne komisije CSD Žalec, izvedensko mnenje in izvedenski izvid izvedenke specialistke klinične psihologije in psihiatrično izvedensko mnenje o obeh tožnikih ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisne določbe ZUP, ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku, glede na to, da sta oba tožnika (starša) dala izjave o vseh okoliščinah bivanja v dvogeneracijski družinski skupnosti (skupaj s starši prvotožnice). Na obravnavi je sodelovala pooblaščenka tožnikov, ki je postavljala vprašanja izvedencema in nanje dobila odgovore. Iz tožbenih ugovor ne izhaja, da bi izvedenskim mnenjem izrecno oporekala. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da so ugotovitve v mnenju strokovne komisije nepravilne, ker prvotožnica v celoti sledi vsem napotkom strokovnih oseb glede skrbi za otroka in gospodinjstvo, glede na to, da sodišče ni našlo razlogov za dvom v podano mnenje. O družinskih razmerah so bile po izdaji začasne odločbe pridobljene številne dokazne listine (uradni zaznamki socialnih oskrbovank CSD Žalec, zapisi socialnih delavk, zapisnik sestanka multidisciplinskega tima, poročila zdravstvenih ustanov, evidenčni list prve socialne pomoči, zapis o individualni projektni skupini in individualni načrt). Sodišče tako ne dvomi v pravilnost izvedenega ugotovitvenega postopka in je po presoji sodišča izpodbijana odločitev v okviru naštetih določb ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

19Tožnika nasprotujeta ugotovitvi, da je bila otrokova korist v izpodbijanem postopku ugotovljena pravilno. Ne glede na to, da je nesporno med strankami, da otrok v času, ko je bil pri starših (5 mesecev) ni bil zanemarjen in je bil zelo dobro oskrbovan in da center ni dobil privoljenja obeh staršev za oddajo v rejništvo, pa je po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ pred izdajo odločbe zasledoval otrokovo korist, ki se je izkazala kot zadostna šele z oddajo v rejniško družino. Oddaja v rejništvo zaradi otrokove koristi se odraža ne samo v zgoraj navedenih izvedenskih mnenjih in mnenju strokovne komisije, temveč tudi v ugotovitvah vseh pristojnih organov in oseb o dobrem počutju v rejniški družini, v kateri se otrok nahaja od 27. 2. 2014, zapaženih čustvenih vezeh, ki so se stkale med njimi, občutka varnosti in gotovosti, ki ji ga nudi sedanje stabilno rejniško okolje.

20Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v 5.a členu ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti. Tako se v posameznemu primeru ugotavljajo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o bivalnih razmerah in drugih okoliščinah, ki so specifične za vsak primer posebej. Po presoji sodišča izpodbijana odločba izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), ki sta upoštevala vsa strokovna mnenja glede osebnega stanja in značajskih lastnosti staršev (prvotožničina duševna motnja shizofrenskega kroga ter osebnostno slabša opremljenost ali manjša osebnostna zrelost drugotožnika), kar vpliva na konkretiziranje vsebine zgoraj navedenega nedoločenega pravnega pojma otrokove koristi.

21V času izdaje izpodbijane odločbe so bile bivalne razmere staršev neurejene, kar se odraža v številnih zapažanjih uradnih oseb in njihovih zapisov glede skupnega dvogeneracijskega bivanja v isti stanovanjski stavbi. Tožbena trditev, da sta tožnika dobila najemniško stanovanje in da so se s tem odpravila vse nesoglasja med njima in otrokovimi starimi starši, ki sta v bodoče pripravljena pomagati pri skrbi za otroka, pa bosta tožnika lahko uveljavljala v morebitnem predlogu za odvzem otroka iz rejništva in njegovo oddajo njima v vzgojo in oskrbo. Vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nezainteresiranost CSD Žalec v zvezi z reševanjem socialnega stanja drugotožnika, da ta ne more zaradi dela v tujini prihajati na vnaprej določene stike z otrokom, da prvotožnica ni več v bolnišnični ustanovi, in da je center prekoračil svoja pooblastila z ugotovitvijo, da je zakonska skupnost razpadla, četudi temu ni tako, na drugačno odločitev sodišča ne vplivajo, ker nimajo pravne podlage.

22Ob upoštevanju vseh predpisnih določb in listinsko ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

23Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.