VSRS Sklep X Ips 105/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Komisije), št. 4390-77/2013/13 z dne 8. 4. 2014. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila zahtevo revidenta za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj (1. točka) in zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka). Tožena stranka je namreč ugotovila, da zahteva revidenta (prosilca) izpolnjuje formalni pogoj (prosilec je državljan Republike Slovenije), ne izpolnjuje pa materialnega pogoja, določenega v 6. členu Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) - da je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču tožene stranke, da je bil prosilec žrtev kaznivega dejanja, ki ga je storil znani storilec; da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, v kateri storilca ni mogoče preganjati in da bi zaradi tega veljala domneva neplačevitosti; da je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker je ugotovilo, da storilec v času storitve dejanja ni bil prišteven, vendar kazenski postopek še ni končan, saj sta pregon prevzela oškodovanca kot tožilca. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe še poudarila, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se lahko zahteva prosilca obravnavala po 7a. členu ZOZKD, saj prosilec ni priložil listin v skladu s 30. členom ZOZKD, ki bi izkazovale izpolnjevanje pogojev za odškodnino.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge).

7Revizija navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih: 1. Ali prevzem kazenskega pregona izniči pravico do uveljavljanja odškodnine po ZOZKD? 2. Ali je pomembno, v kateri fazi je kazenski postopek oziroma ali mora biti končan, da je prosilec upravičen do odškodnine po ZOZKD? 3. Ali Komisija odloča o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju? V zvezi s slednjim vprašanjem uveljavlja tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, in sicer navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi I U 271/2010 z dne 20. 10. 2010 (ki jo prilaga) zavzelo drugačno stališče kot v izpodbijani sodbi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča postavljena vprašanja (ki se nanašajo na vpliv kazenskega postopka na postopek, določen v ZOZKD) niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanje mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZOZKD, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

9Pravico do odškodnine po ZOZKD (ki je specialni zakon v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, ki so določena v Obligacijskem zakoniku) in s tem položaja upravičenca (4. člen ZOZKD) ima prosilec, ki poleg formalnih pogojev (državljanstvo RS ali države članice), izkaže tudi izpolnitev v 6. členu ZOZKD kumulativno določenih materialnih pogojev.

10ZOZKD v 7. členu določa domnevo neplačevitosti, ki določa v katerih primerih se (avtomatično) šteje, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine za storjeno dejanje, in sicer; če storilec ostane neznan v treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije, ali če storilca ni mogoče preganjati; če je upravičenec otrok, invalid ali žrtev nasilja v družini; ali če gre za domač čezmejni primer. Določba 7a. člena ZOZKD pa jasno določa, da je upravičenec dolžan v vseh drugih primerih (torej razen v primerih iz 7. člena ZOZKD) zoper storilca uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ali vložiti odškodninsko tožbo (prvi odstavek). Če oškodovanec ravna v skladu z navedenim, je upravičen do odškodnine po ZOZKD, če v skladu s tem zakonom izkaže, da izvršba ni bila uspešna (drugi odstavek).

11Po presoji Vrhovnega sodišča iz določb ZOZKD, citiranih v prejšnji točki te obrazložitve, jasno in nedvoumno izhaja, da uvedba kazenskega postopka (oziroma vodenje kazenskega postopka) ni pogoj za priznanje odškodnine po ZOZKD. V primeru, ko je kazenski postopek uveden, kakršen je tudi obravnavani primer, pa je upravičenec dolžan po izrecni zakonski določbi terjati odškodnino (prvenstveno) od storilca kaznivega dejanja (česar pa, kot izhaja iz spisa, revident ni storil). Poleg navedenega iz določb prve in tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZOZKD (ki taksativno določa materialne pogoje) jasno izhaja, da se za priznanje odškodnine po ZOZKD zahteva (le) obstoj utemeljenega suma, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje in da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje.

12Ker so po presoji Vrhovnega sodišča navedene določbe ZOZKD jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, postavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.

14To utemeljuje z navajanjem stališča, da Komisija odloča o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju glede na standard utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga prvostopenjsko sodišče zavzelo v obrazložitvi sodbe I U 271/2010 z dne 20. 10. 2010. S sklicevanjem na navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča, ki naj bi domnevno postavljeno vprašanje rešilo drugače kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ne da bi obrazložil, v čem je podobnost tega primera z obravnavanim, pri čemer stališče, na katerega se sklicuje, očitno ne izhaja iz obrazložitve te sodbe, ni izkazal neenotnosti sodne prakse prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer odločbe X Ips 391/2011, X Ips 469/2011, X Ips 187/2012, X Ips 290/2012, X Ips 4/2013 in druge) bi namreč moral revident opraviti celovito primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje z odločbo, s katero utemeljuje neenotnost sodne prakse, in zatrjevano neenotnost utemeljiti.

15Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

16Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

Navedel je, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj je bil žrtev kaznivega dejanja, in sicer poskusa umora s strani obd. ..., od katerega pa očitno ne bo dobil odškodnine. Navaja, da ZOZKD pomeni eno od izpolnitev ustavnega načela, da je Slovenija pravna in socialna država in da varuje abstraktno pravno zavarovani interes oseb za telesno nedotakljivost.

18Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

19Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo, ali so izkazane zelo hude posledice, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. V okviru trditvenega bremena mora navesti, kakšne konkretne posledice mu bodo zaradi izpodbijane odločitve nastale, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. V okviru dokaznega bremena pa mora svoje navedbe vsaj verjetno izkazati.(2) Revident opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, zato tudi ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

20Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

21Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012 in druge.