VDSS sklep Pdp 773/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16. 7. 2012 št. ... ter sklepa z dne 7. 11. 2012 št. ... (I/1. točka) ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti razliko v stroških za prevoz na delo za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 1. 2013 v višini 625,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/2. točka). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa št. ... z dne 16. 1. 2013 (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da izpodbija sodbo v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožnici prizna pravico do plačila priglašenih pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, pri čemer je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ima tožnica možnost prevoza z javnim prevoznim sredstvom, kljub temu pa je zavzelo zmotno stališče, da je tožnica upravičena zgolj do povračila kilometrine. Pri tem se je oprlo na 1. odstavek 1. člena ZUJF in 2. člen ZUJF, iz katerih izhaja, da je potrebno pri izvrševanju proračuna spoštovati načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Sodišče je v celoti prezrlo pravno načelo lex specialis derogat legi generali. Peti člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS med drugim določa, da javni prevoz ni možen, ker bi za javnega uslužbenca pomenilo več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Sodišče je ugotovilo, da razdalja do službe z javnim prevozom znaša tam nekje med 21 oz. 23 kilometrov. Javni uslužbenec ne izgubi uro v eno smer, če vožnja traja pol ure z avtobusom, z avtom na razdalji 13 kilometrov čez ozko cesto in ovinke pa morda 10 minut manj. Časovna izguba pomeni, da moraš primerjati obe možni vožnji v eno smer in potem ugotavljati razliko. V takšnem primeru časovne izgube ni eno uro. Sodišče razlaga 5. člen Aneksa, niti z besedico pa ne omeni, kateri del točno je tisti, za katerega je sodišče štelo, da javni prevoz ni možen. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet pritožbenega preizkusa je le sodba, saj je tožnica izrecno podala pritožbo le zoper sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v predmetni zadevi odločalo brez glavne obravnave iz razloga, ker sta obe pravdni stranki, tako tožnica kot tožena stranka, sodišču predlagali, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave v primeru, če oceni, da je dejansko stanje nesporno. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) v 24. členu določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bilo med strankama sporno le vprašanje, ali je tožena stranka tožnici pravilno določila stroške prevoza na delo in z dela, upoštevaje najcenejši možni prevoz na delo v skladu z veljavnimi predpisi.

Dne 1. 6. 2012 je stopil v veljavo Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je v 168. čl. uredil tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V 2. odstavku tega člena je določil, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Nadalje pa je v 7. odst. zapisano, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPnd, Ur. l. RS, št. 40/2012) v 2. odstavku 5. člena določa, da se povrnejo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Med strankama sicer ni sporno, da tožnica prebiva na naslovu A., B., vozi pa se na delo v obliki javnega avtobusnega prevoza na C.. Tožnica navaja, da se vozi na relaciji D., A. 36 - C., Ulica E. 6a - D., A. 36 - kar je v dolžini 23 km na dan (predhodno je navedla 26,60 km na dan). Če javni prevoz obstaja, je tožena stranka dolžna delavcu skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd priznati in izplačevati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) prevoznim sredstvom.

Poudariti je, da je ZUJF med začasnimi ukrepi vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterimi drugimi prejemki. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarji, povračila stroškov in druge prejemke prejemajo v skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Konkretnejša ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela izhaja iz 168. člena ZUJF. Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi sredstvi, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa se mu prizna kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek). Iz prvega odstavka 169. člena ZUJF tudi izhaja, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja oziroma bivališče oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Enako kot v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa tudi Aneks v prvem, drugem in četrtem odstavku 5. člena, v tretjem odstavku pa tudi kdaj javni prevoz ni možen: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega sredstva glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uro časovne izgube v eno smer.

Iz dejanskih ugotovitev v predmetni zadevi ni razvidno, da bi bilo jasno, ali je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 5. člena Aneksa, ki sicer določa, kdaj javni prevoz ni možen, kot je navedeno predhodno. Prav tako pa tožnica uveljavlja mesečno razliko v denarju med najcenejšim javnim prevozom in priznano kilometrino za čas od junija 2012 do januarja 2013 v skupnem znesku 625,22 EUR, kar pa sodišče ni razčiščevalo iz razloga, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti zlasti izpolnjevanje pogojev iz 5. člena Aneksa, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in v nadaljevanju odločiti o tožbenem zahtevku tudi po višini. Pritožbeno sodišče se v predmetni zadevi sklicuje na novejšo sodno prakso in sicer na odločitev v zadevi Pdp 431/2013 z dne 11. 6. 2013 v povezavi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.