169. člen ZUJF

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno razlagalo pojema "bivališča" v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnega uslužbenca.

Določb 168. člena ZUJF in 5. člena Aneksa k kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalec delavcu prvenstveno povrne stroške javnega prevoza iz kraja njegovega bivanja, če tak javni prevoz obstaja. Za ugotovitev o tem, ali obstaja javni prevoz, je odločilno, ali ga zaposleni lahko uporabi na razdalji 2 km od naslova njegovega bivališča oziroma kraja, od koder se vsakodnevno vozi na delo, pri tem pa ni odločilno, ali je tak javni prevoz na voljo prav v formalnem kraju njegovega bivanja ali v sosednjem kraju. Glede na velike razlike med velikostjo naselij v Sloveniji, bi taka razlaga lahko pripeljala do neupravičenega razlikovanja med delavci glede na to, v kakšnem kraju živijo, oziroma glede na to, kako blizu "meje" kraja je naslov njihovega bivališča. V predmetni zadevi ima toženka na razdalji 2 km možnost uporabe dveh vrst javnega prevoza in tožena stranka ji je glede na namen predpisov o povračilu stroškov za prihod na delo in z dela pravilno povrnila stroške cenejšega, kar pa seveda ne vpliva na dejstvo, da toženka lahko za prihod na delo in z dela uporabi tudi kakršen koli drug način prevoza.

Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.

Javnemu uslužbencu se povrnejo stroški v obliki kilometrine za prevoz na delo in z dela v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, za občasno uporabo lastnega avtomobila za službene namene v obliki kilometrine v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, v primeru, da gre za kilometrino za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, pa znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. Ker je za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene mogoče šteti primere, ki ne izhajajo izrecno iz pogodbe o zaposlitvi in ne pomenijo vsakodnevne delovne obveznosti oz. aktivnosti, za takšen primer pa je šlo tudi v primeru priče, znaša kilometrina za prevoženi km 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek ustrezno znižalo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do p

Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.

Če javni prevoz obstaja, je tožena stranka dolžna delavcu skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd priznati in izplačevati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) prevoznim sredstvom.

Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji) je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina. Tožena stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel uporabiti glede na njegov delovni čas ali čas trajanja vožnje.

Tožniku (prometniku na nadzorni postaji) je bilo z odredbo delodajalca odrejeno delo izven kraja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi. Na pot je šel z lastnim avtomobilom. Zato je upravičen do povračila nastalih stroškov. Ni pa upravičen do plačila dvojnih stroškov, tako prevoza stroškov na delo in z dela kot stroškov kilometrine za službeno pot.