164. člen ZUJF

ZUJF je zaradi javno finančnih razlogov prekinil veljavnost prejšnjih določb KPND v zvezi s povračili stroškov in nekaterih drugih prejemkov in s tem tudi posegel v pravice do povračil stroškov in drugih prejemkov (ki so bile pred tem urejene s Spremembami KPND 98, ki jih je podpisal predlagatelj tega spora), te pravice pa določil na novo. Ta poseg ni bil protiustaven niti ni posegel v kolektivno pogajanje, saj je bil v obdobju sprejemanja zakona (prav z namenom uravnoteženja javnih financ zaradi gospodarske in finančne krize) in z namenom ohranjanja kolektivnega dogovarjanja že predhodno sklenjen tudi Dogovor in v skladu z dogovorom tudi Aneks h KPND 2012, ki je začel veljati naslednji dan po uveljavitvi ZUJF. Če navedeni Dogovor in Aneks takrat ne bi bila sprejeta, bi se 164. do 181. členi ZUJF-a uporabljali neposredno. Navedena ureditev predstavlja zakonski poseg v prejšnjo ureditev iz javno finančnih razlogov. Poseg je ostal tudi v okvirih, ki so jih določili oziroma so se z njimi strinjali socialni partnerji, saj določbe zakona z res minimalnimi razlikami niso drugačne kot določbe Dogovora in Aneksa h KPND 2012. Kljub zakonskemu posegu je torej prišlo do ohranitve kolektivn

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti iz leta 2012 velja tudi za člane predlagatelja, saj ga je podpisalo 22 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, po ZKolP pa pogoj za njegovo veljavnost ni soglasje vseh reprezentativnih sindikatov. Gre za kolektivno pogodbo, sklenjeno za območje države, ki je skladno s prvim odstavkom 25. člena ZKolP vpisana v evidenco kolektivnih pogodb. Iz Aneksa 2012 izhaja, da velja za vse javne uslužbence, tudi v KPND pa je določena njena osebna veljavnost za vse delodajalce v naštetih dejavnostih negospodarstva, torej tudi v Policiji.

Spor se nanaša na obdobje od decembra 2010 do septembra 2015, pri čemer se deli na čas do uveljavitve ZUJF in na čas po uveljavitvi ZUJF, tj. od 1. 6. 2012 dalje.

Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.

V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema

Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.

Avtonomija strank pri sklepanju kolektivnih pogodb pri delodajalcih negospodarskega sektorja ni neomejena. Omejena je tako z zakoni kot s kolektivnimi pogodbami na višji ravni. Ne gre za nedopustno omejitev kolektivnega dogovarjanja. Posamezni delodajalec iz javnega sektorja s svojo kolektivno pogodbo ne more solidarnostne pomoči urediti drugače kot določajo kogentni predpisi.

Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do p

Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.

Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji) je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina. Tožena stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel uporabiti glede na njegov delovni čas ali čas trajanja vožnje.