168. člen ZUJF

Pravilna je tudi odmera potnih stroškov tožnice, ki ima podlago v Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Ta v četrtem odstavku 9. člena določa, da se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka uporabiti avtobusni prevoz AP A. v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 in ne vlaka. Ker Aneks h KPND razmejuje prihod na delo in z dela, glede na povrnitev stroškov le na javni prevoz oziroma kilometrino, v kolikor javni prevoz ni možen, lahko javni uslužbenec uveljavlja plačilo za javni prevoz ali kilometrino. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Aneks tudi ne predvideva, da bi tudi znotraj javnega prevoza bilo potrebno ugotavljati, katero javno prevozno sredstvo (vlak ali avtobus) predstavlja cenejši način prevoza.

Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.

Prvi odstavek 168. člena ZUJF in prvi odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije določata le pogoj, zaradi katerega pridobi javni uslužbenec pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Način povrnitve teh stroškov pa določata drugi odstavek 168. člena ZUJF in drugi odstavek 5. člena Aneksa. Tretjo odstavek 5. člena Aneksa definira, kdaj javni prevoz ni možen. Javnemu uslužbencu pripada povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine šele v primeru, če javni prevoz ni možen. Če je javni prevoz možen, mu pripada povrnitev stroškov v višini javnega prevoza, ne glede na to, če bi bil znesek kilometrine, do katerega bi bil javni uslužbenec upravičen za isto razdaljo, nižji.

Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva oziroma, če bi glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca pomenilo za javnega uslužbenca več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno, zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza. Za priznanje kilometrine kot načina povračila stroškov prevoza na delo in z dela je zato pomembna razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Aneks določa pravico do povračila stroškov prevoza na delo, ne glede na dejanski način prihoda na delo, za katerega se javni uslužbenec odloči. Kot ni pomemben način dejanskega prevoza, ni pomembna niti stroškovna primerjava višine kilometrine in stroškov javnega prevoza.

Edini kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela je razdalja med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, pri čemer v javnem sektorju velja, da delodajalec delavcu povrne strošek najcenejšega prevoza in za povračilo stroškov upošteva najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja delovnega mesta. Dejstvo, da pri tožnici predstavlja najkrajšo pot med krajem bivanja in krajem opravljanja dela pot, ki deloma poteka tudi preko italijanskega ozemlja, ni ovira, da tožena stranka pri izračunu najkrajše poti ne bi upoštevala poti, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno razlagalo pojem "javni prevoz ni možen" v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnega uslužbenca v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da bi moralo biti z izpodbijano odločbo odločeno tudi o stroških sodne takse, plačila katere je bila sama oproščena (739,00 EUR) in ki naj bi jih sodišče prve stopnje (v skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZPP ter drugim odstavkom 15. člena ZST-1) po uradni dolžnosti v plačilo naložilo tožencem. Določba četrtega odstavka 163. člena ZPP, na katero se pritožba sklicuje, namreč zadeva „stroškovna razmerja“ med pravdnima strankama, medtem ko se vsebina drugega odstavka 15. člena ZST-1 nanaša na vsebino (taksne) obveznosti stranke napram državi. O tej pa lahko sodišče odloči šele po pravnomočno zaključenem postopku (ko je torej jasno, v kakšnem delu je stranka, ki je bila plačila sodne takse oproščena, s svojim zahtevkom uspela).

Tožena stranka v določbah ZUJF in Aneksa h KP ni imela nobene podlage za takšno razlago pojma „kraj bivališča“, po kateri je toženka upravičena do povrnitve stroškov prevoza iz sosednjega kraja, čeprav ima v kraju bivališča na voljo javni prevoz, če je razdalja med bivališčem in sosednjim krajem manj kot dva kilometra.

Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.

Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF, ki je sicer veljala šele od 1. 6. 2012 dalje, kar pa na opredelitev napotitve tožnika za obdobje pred tem ne vpliva. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo X Ips 387/2011).

V primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino od osebe, ki mu je povzročila škodo, mora skladno z določbami OZ dokazati obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, med njimi protipravnega škodnega dogodka oziroma ravnanja, v konkretnem primeru torej dejstva, da so tožencu zaradi njegovega protipravnega ravnanja nastali potni stroški, nižji od tistih, ki mu jih je izplačala za pot na delo in z dela na podlagi 130. člena ZDR-1 in 168. člena ZUJF. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazati, da je toženec zaradi krajše poti na delo in z dela upravičen do nižjih stroškov za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je bila oškodovana.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno razlagalo pojema "bivališča" v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnega uslužbenca.

Določb 168. člena ZUJF in 5. člena Aneksa k kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalec delavcu prvenstveno povrne stroške javnega prevoza iz kraja njegovega bivanja, če tak javni prevoz obstaja. Za ugotovitev o tem, ali obstaja javni prevoz, je odločilno, ali ga zaposleni lahko uporabi na razdalji 2 km od naslova njegovega bivališča oziroma kraja, od koder se vsakodnevno vozi na delo, pri tem pa ni odločilno, ali je tak javni prevoz na voljo prav v formalnem kraju njegovega bivanja ali v sosednjem kraju. Glede na velike razlike med velikostjo naselij v Sloveniji, bi taka razlaga lahko pripeljala do neupravičenega razlikovanja med delavci glede na to, v kakšnem kraju živijo, oziroma glede na to, kako blizu "meje" kraja je naslov njihovega bivališča. V predmetni zadevi ima toženka na razdalji 2 km možnost uporabe dveh vrst javnega prevoza in tožena stranka ji je glede na namen predpisov o povračilu stroškov za prihod na delo in z dela pravilno povrnila stroške cenejšega, kar pa seveda ne vpliva na dejstvo, da toženka lahko za prihod na delo in z dela uporabi tudi kakršen koli drug način prevoza.

Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja prebivališča do delovnega mesta, se tolmači na način, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen.

Stranka je upravičena do nagrade za zahtevke in druge obrazložene vloge po tar. št. 38/1 OT, če v njej postavi specificiran zahtevek, pojasni svoje navedbe, poda pravna naziranja in podobno. Odvetniku ne pripada nagrada za poravnalni narok, kateremu neposredno sledi prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče je vezano le na Ustavo RS in zakone, kar pomeni, da ni vezano na pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije. Stroški za ogled z izvedencem niso vezani na izvedbo naroka.

Ker ima stranka pravico, da je navzoča na glavni obravnavi, so bili za pravdo potrebni njeni potni stroški za prihod na narok. Stranka je upravičena do ene nagrade za pritožbeni postopek.

Zmotna je pritožničina domneva, da si sodišče določbo tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1 razlaga tako, da je določitev vrednosti razlaščenih nepremičnin prepuščena le za to registriranim cenilcem. Sodišče je določilo odškodnino na podlagi izvedenih dokazov in tega ni prepustilo izvedencu.