VSL sklep in sodba I Cpg 381/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek razveljavi za: znesek 125,19 EUR (30.000,00 SIT) od 9. 3. 2002 dalje do plačila; znesek 417,29 EUR (100.000,00 SIT) od 21. 6. 2003 dalje do plačila; znesek 2.858,45 EUR (685.000,00 SIT) od 6. 10. 2004 dalje do plačila; znesek 834,58 EUR (200.000,00 SIT) od 16. 12. 2005 dalje do plačila; znesek 212,81 EUR (50.997,00 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; znesek 341,65 EUR (81.873,76 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; znesek 136,94 EUR (32.816,67 SIT) od 11. 7. 2002 dalje do plačila; znesek 138,75 EUR (33.250,00 SIT) od 25. 9. 2002 dalje do plačila; znesek 674,01 EUR (161.520,00 SIT) od 19. 10. 2002 daje do plačila; znesek 81,38 EUR (19.502,00 SIT) od 8. 11. 2002 dalje do plačila; znesek 206,71 EUR (49.536,06 SIT) od 19. 10. 2002 dalje do plačila; znesek 93,10 EUR (22.310,00 SIT) od 7. 9. 2002 dalje do plačila; znesek 1.366,75 EUR (327.528,20 SIT) od 10. 9. 2002 dalje do plačila in znesek 308,25 EUR (73.870,00 SIT) od 10. 9. 2002 dalje do plačila ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanjem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 52.026,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in posledično tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 5.452,92 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka s tožbo zahtevala povrnitev škode v višini 52.026,05 EUR, ki naj bi tožeči stranki nastala kot posledica odločitev, odredb in navodil, ki jih je tožena stranka sprejela oziroma dala pri izvajanju poslovodne in upravljalske funkcije zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Glede izplačevanja stroškov prevoza M. D.:

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede izplačevanja stroškov prevoza M. D. zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela izkazati navedb o protipravnem ravnanju oziroma okoriščanju tožene stranke (izpovedbo priče M. D. je sodišče prve stopnje ocenilo za neverodostojno, drugih relevantnih dokazov pa naj tožeča stranka ne bi predložila).

7Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da tožeča stranka razen zaslišanja priče M. D. ni predlagala drugih relevantnih dokazov. Tožeča stranka je v prid svojim trditvam predložila Potrdilo z naslovom „Vračilo zneska za prevoz za mesec november 2011“ v katerem je tožena stranka potrdila prejem denarja v višini 30.000,00 SIT (A22), kar vsekakor predstavlja relevanten dokaz in bi se sodišče prve stopnje do njega moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo v tem delu zmotno ugotovljeno.

Glede predmetov tožeče stranke, ki naj jih tožena stranka ne bi vrnila:

8Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka zatrjevane posesti tožene stranke na spornih predmetih (razen dveh računalnikov z monitorjem in zvočniki) ni izkazala. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo že po temelju. V zvezi z zahtevkom za povrnitev nabavne vrednosti predmetov, za katere je tožena stranka priznala, da so v njeni posesti, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka ni (argumentirano) prerekala trditev tožene stranke, da upoštevajoč amortizacijsko stopnjo ti predmeti danes praktični niso nič več vredni, zato je to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. členom ZPP štelo za priznano in posledično tožbeni zahtevek glede teh predmetov zavrnilo po višini.

9Koliko so predmeti danes vredni, ni pomembno. O trditvah v zvezi z retencijsko pravico, ki jo je na spornih predmetih uveljavljala tožena stranka se sodišče prve stopnje ni izreklo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je uveljavljanje pridržne pravice z vidika temelja odškodninske odgovornosti vsekakor pravno odločilno dejstvo (tako v smislu konkludentnega priznavanja posesti spornih predmetov, kot tudi na drugi strani razbremenitve odškodninske odgovornosti, v kolikor bi toženi stranki dejansko šla pridržna pravica), zato je odločitev sodišča prve stopnje o pridržni pravici nepravilno izostala, posledično pa je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

10Glede na navedeno v točkah 6 – 9 obrazložitve te odločbe, je pritožbeno sodišče glede potnih stroškov in vrednosti nevrnjenih predmetov pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, saj je glede na okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more odpraviti navedenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

11Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku skrbno presoditi trditve obeh pravdnih strank in nato izpeljati dokazni postopek, v katerem bo izčrpalo vse možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, šele na podlagi izvedbe vseh dokazov o relevantnih dejstvih in njihove ocene v skladu z 8. členom ZPP pa bo o zadevi lahko pravilno odločilo. Pomeni, da se bo glede povračila potnih stroškov moralo določno opredeliti do predložene listine A22 v spisu in nato na podlagi vseh dokazov skupaj sprejeti odločitev. Glede povrnitve vrednosti nevrnjenih predmetov pa se bo moralo sodišče prve stopnje predvsem opredeliti do obrambe tožene stranke glede zatrjevane pridržne pravice, ugotoviti na katerih predmetih jo uveljavlja in ali je sklicevanje tožene stranke na pridržno pravico sploh materialnopravno utemeljeno (zlasti upoštevaje 262. člen Obligacijskega zakonika), v zvezi s posestjo spornih predmetov pa po potrebi zaslišati tudi s strani tožeče stranke predlagani priči T. Š. in D. K.(1) Nadalje, v kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti podan, pa bo moralo skrbno presoditi še trditve tožene stranke, s katerimi se je upirala višini vtoževane škode (predvsem z vidika pravočasnosti ter ob upoštevanju, da je trditveno in dokazno breme, da so bile v trenutku odpovedi pogodbe stvari brez vrednosti, kakšna je bila stopnja amortizacije ipd. na toženi stranki, pri čemer izpovedba ustreznih strankinih trditev ne more nadomestiti).

12V preostalem delu pritožba ni utemeljena iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

Glede prepovedi predčasnega plačila po pogodbi, sklenjeni z izvajalcem E.d. o. o.:

13Pri presoji protipravnosti ravnanja članov vodenja in nadzora je ključnega pomena vprašanje razmejitve med napačno odločitvijo in kršitvijo dolžne skrbnosti. Vsaka napačna (in četudi škodljiva) odločitev še ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost, saj je potrebno članom vodenja in nadzora vselej potrebno pustiti določeno polje proste (lastne) presoje (t. i. privilegij poslovne presoje), sicer slednji ne bi bili več pripravljeni sprejemati tveganih poslovnih odločitev.(2) Protipravnost ravnanja bo torej podana šele tedaj, kadar so bila pri sprejemanju poslovne odločitve kršena pravila poslovno finančne oziroma poslovodne stroke,(3) ne pa kadar se kot napačna izkaže vsebina poslovne odločitve. Obveznost direktorja je namreč po svoji naravi obligacija prizadevanja, ne obligacija rezultata. Pomeni, da direktor ne jamči za uspeh vsake poslovne odločitve, kot tudi ne jamči, da je vsaka njegova poslovna presoja dobra.

14Stališče pritožnice, češ da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko je kljub zadostnim finančnim sredstvom sprejela odločitev, da se popust za predčasno plačilo ne izkoristi, je glede na povedano materialnopravno zmotno, saj s tem tožeča stranka de facto graja vsebino poslovne odločitve, kar pa z vidika presoje protipravnosti ravnanja ni relevantno. Za presojo protipravnosti so bistveni razlogi, zaradi katerih je tožena stranka sprejela napadeno odločitev. Slednji pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča v celoti skladni s pravili poslovno-finančne stroke oziroma poslovodne stroke. Iz dopisa pod A11 namreč izhaja, da je bil glavni razlog za sprejem kritične odločitve v zagotavljanju bodoče likvidnosti podjetja in temu ustrezno prilagajanje trenutnega poslovanja,(4) kar pa je enako (če ne v določenih primerih še bolj) pomembno kot (zgolj) zagotavljanje tekoče likvidnosti. Tožena stranka je torej očitno ravnala v zavedanju, da imajo lahko odločitve, ki so na kratki rok dobre in ekonomične na dolgi rok ravno nasprotne učinke. V kolikor pa tožeča stranka ne deli takšnega mnenja, če torej družba pričakuje in zahteva drugačno poslovno presojo, kot jo je tožena stranka v konkretnem primeru sprejela, predstavlja rešitev zamenjava osebe direktorja, ne pa uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

15Ker torej tožeča stranka ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke ter še ob dodatnem upoštevanju, da sta bili kritični začasni situaciji plačani z zamudo (tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bil razlog za to v sferi odgovornosti tožene stranke), vsled česar tudi o nastanku škode ni mogoče govoriti (plačilo situacij z zamudo že pojmovno izključuje možnost pridobitve t. i. casa sconto), odškodninska odgovornost tožene stranke v tem delu ne more biti podana.

16Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo oziroma se ni opredelilo do vseh dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v zvezi z ugotavljanjem finančnega stanja družbe, saj sodišče presoja dokaze le glede pravno relevantnih dejstev, vprašanje likvidnosti pa, kot že zgoraj pojasnjeno, v konkretnem primeru ni bilo eno takih.

Glede izplačevanja štipendije po Pogodbi o štipendiranju:

17Tožeča stranka je obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke utemeljevala s trditvami, da je tožena stranka dne 26. 9. 2003 z M. Ž., sinom delavke N. Ž., podpisala Pogodbo o štipendiranju, s katero je družbo zavezala za izplačilo štipendij v mesečnem znesku 95.000,00 SIT pod ustno dogovorjenim pogojem, da ji štipendist oz. njegova mati, del izplačane mesečne štipendije izroči v gotovini. Bít protipravnosti ravnanja tožene stranke je torej predstavljal zatrjevani ustni dogovor, vendar njegovega obstoja tožeča stranka ni dokazala (slednjega ni potrdil niti štipendist, niti kaj takega izrecno in nedvoumno ne izhaja iz drugih izvedenih dokazov), zato že iz tega razloga o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti, saj morajo biti postavke odškodninske odgovornosti podane kumulativno.

18Res je sicer, da iz izvedenih dokazov, konkretno elektronskega sporočila N. Ž. z dne 17. 1. 2006 ter zaslišanj posrednih prič M. P. in Z. V. izhaja, da je N. Ž. del štipendije svojega sina izročala toženi stranki, vendar pa sama okoliščina, kaj konkretno je štipendist počel z zneskom štipendije, ki mu je bila izplačana na podlagi veljavne Pogodbe o štipendiranju (tožeča stranka ni uspela dokazati nasprotno) ni relevantno oziroma bi v takšnem primeru lahko nastanek škode uveljavljal kvečjemu štipendist, ne pa tožeča stranka.

Glede izplačila sponzorskih sredstev nogometnemu klubu:

19Tožena stranka v pritožbi navaja, da sponzorska pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka z NK ne izpolnjuje kriterija sorazmernosti pravic in obveznosti ter da za takšno sponzoriranje na strani družbe ni obstajal ekonomski interes, vendar neutemeljeno. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožeča stranka imela sklenjenih več sponzorskih pogodb z različnimi klubi. Ekonomski interes za sklepanje tovrstnih pogodb je torej očitno obstajal. Kar pa se tiče zatrjevane neenakovrednosti pravic in obveznosti pa gre poudariti, da je sponzorska pogodba individualni pravni akt, zato (ne)sorazmernosti pravic in obveznosti ni mogoče dokazovati s sklicevanjem na druge sponzorske pogodbe oziroma z navajanjem, da so izplačana sponzorska sredstva odstopala od običajnih, temveč bi morala tožeča stranka zatrjevati in nato še dokazati v čem konkretno kritična Pogodba ni bila ustrezna oziroma enakovredna in glede na to opredeliti višino škode ter še, da je bila vse to posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi ga morala tožeča stranka tudi izrecno opredeliti. Tožeča stranka pa je zatrjevala le, „da so bili izplačani zneski neobičajni in da kolikor je tožeči stranki znano NK B. svojih obveznosti po sporni pogodbi ni izpolnila, zato od tožene stranke zahteva povračilo vseh izplačanih zneskov“, kar pa je v celoti pavšalno in nezadostno za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Dodatno zato, ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka za sklepanje sponzorskih pogodb ni imela nobenih omejitev oziroma prepovedi.

20Zgolj podrejeno pritožbeno sodišče pripominja, da bi tožeča stranka, glede na to, da trdi, da po njenih informacijah NK obveznosti po sporni pogodbi sploh ni izpolnil, lahko že sama, kot skrben gospodar odstopila od Pogodbe in zahtevala vračilo plačanih denarnih sredstev, vendar tega ni storila.

Glede uporabe spornih mobilnih številk:

21Glede uporabe spornih telefonskih številk je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka družbi povzročila škodo s tem, da je v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika sklenila pogodbe in odredila plačila mobilnemu operaterju, za najem in uporabo dveh mobilnih telefonskih številk, ki so jih uporabljale tretje osebe za namene, ki niso bili v zvezi s poslovanjem družbe. V skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena bi morala tožeča stranka za te svoje trditve ponuditi tudi relevantne dokaze, česar pa ni zmogla (zgolj izpovedba Z. V., da naj bi telefonski številki uporabljali toženčevi družinski člani ne zadošča, saj gre za posredno pričo in zgolj za njeno domnevo) in so protispisne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka dokazala, da spornih številk ni uporabljala tožena stranka, niti nihče drug v družbi, saj pritožbeno sodišče po vpogledu v spis takšnega dokaza ni našlo, niti ga pritožbenemu sodišču ne ponudi tožeča stranka v pritožbi.

22Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati že očitka protipravnosti ravnanja tožene stranke, zato se ob upoštevanju ostalih neizpodbitnih dejstev (tj. da je bila tožena stranka kot poslovodja upravičena do sklenitve pogodbe z mobilnim operaterjem; da je z uporabo več telefonskih številk tožena stranka optimizirala poslovanje, saj je več telefonskih številk pomenilo nižji skupni strošek; in da toženi stranki sklenitev pogodb za več telefonskih številk ni bilo prepovedano), odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna.

23Končno pritožnica še pripominja, da so zakoniti zastopnik ter priče V., V. in P. v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem o relevantnih dejstvih vedele povedati bistveno več, vsled česar bi se do njihovih izpovedb v predloženih zapisnikih sodišče prve stopnje moralo opredeliti, vendar neutemeljeno. Po pregledu izpodbijane sodbe namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje na njihove izpovedbe sklicevalo obrobno ali pa sploh ne zato, ker le-te niso bile pravno odločilne, ne pa, ker se omenjene priče naj ne bi več dobro spominjale dogodkov (šele v tem primeru bi se očitek pritožbe izkazal kot relevanten).

24Glede na navedeno in ker obenem pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem, torej neutemeljenem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Ker je v posledici vrnitve v ponovno sojenje dela tožbenega zahtevka ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno vrniti v novo odločanje tudi odločitev o stroških postopka, da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo glede na končni uspeh strank v pravdi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----------------

(1) Navedba sodišča prve stopnje, da naj bi omenjeni priči zgolj sodelovali pri sestavljanju zapisnika z dne 15. 2. 2006 je protispisna in pritožnica pravilno opozarja, da je zaslišanje omenjenih prič predlagala tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da tožena stranka nobenega od spornih predmetov ni vrnila družbi (kar implicitno vključuje tudi trditev, da se sporni predmeti nahajajo pri toženi stranki), zato je omenjeni priči potrebno šteti kot relevantni v zvezi z dokazovanjem posesti spornih predmetov.

(2) Ali kot se je izrazilo Vrhovno sodišče RS „bi pretirano stroge zahteve do članov uprave (op. smiselno enako velja tudi za poslovodje v družbah z omejeno odgovornostjo) lahko predstavljale hladno prho za potrebno podjetnost, ki je nujno zvezana tudi s tveganji (VS RS sodba in sklep III Ips 75/2008).

(3) Na primer kadar je bil postopek po katerem je bila odločitev sprejeta nerazumen, nelogičen ali kadar je bila pri sprejemanju poslovne odločitve podan konflikt interesov ali je šlo za ravnanja, ki niso bila usmerjena izključno k interesom družbe oziroma je bila poslovna odločitev sprejeta brez ustrezne informiranosti direktorja (na primer če se direktor pred sprejemom poslovne odločitve ni informiral o vseh bistvenih dejstvih, ki so mu razumno dostopna).

(4) Pri tem ni pomembno, da nastanek bodočih obveznosti še ni bil gotov, saj skrbnost ravnanja poslovodje vsebuje tudi predvidevanje eventualnih, ne le gotovih poslovnih obveznosti.