VSL sodba II Cpg 163/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

„II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73385/2012 z dne 28. 5. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna sredstva plačati na račun rezervnega sklada št. IBAN št. 000, ter v 3. odstavku izreka.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

I. Vlogi tožene stranke z dne 5. 8. 2013 in 3. 3. 2014 se ne upoštevata.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73385/2012 z dne 28. 5. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

2Zoper odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Glede na zgoraj navedeno višje sodišče dodatno in izrecno poudarja, da materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve lahko preizkuša izključno na podlagi dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje. Pritožnica se obširno sklicuje na že razsojene identične spore med domnevnim pooblaščencem tožeče stranke in toženo stranko. Glede na omejene pritožbene razloge v postopku v sporih majhne vrednosti zato višje sodišče dodaja, da glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank.

8Na ista dejstva, na katerih sloni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o veljavnosti Pogodbe o upravljanju z dne 17. 6. 1996, pa se v sodni praksi naslanja prav odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1452/2010 z dne 24. 5. 2011, ki jo je v izpodbijani sodbi upoštevalo sodišče prve stopnje. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da glede na povezanost posameznih stavb v soseski s skupnimi funkcionalnimi zemljišči in parkovnimi površinami Pogodba o upravljanju storitev upravnika soseske B. z dne 17. 6. 1996 (v nadaljevanju: Pogodba) zavezuje zgolj lastnike stanovanj v tistih zgradbah, v katerih je bila sklenjena z večinskim soglasjem lastnikov.(1) Tako materialnopravno stališče v tej zadevi deli tudi višje sodišče.

9Konkretno je zato sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bilo za objekt na naslovu K. ulica 3 in D. cesta 56 ter 58 doseženo večinsko soglasje etažnih lastnikov. V zvezi s tem pa iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- tožena stranka je lastnica poslovnega prostora in dveh parkirnih mest v stavbi na naslovu K. ulica 3-G/2 in D. ulica 56,

- terjatev izhaja iz naslova nevplačanih prispevkov v rezervni sklad v obdobju od januarja do decembra 2011,

- prispevek je obračunan po predpisanem ključu vplačevanja,

- iz podatkov tožeče stranke o podpisnikih Pogodbe oziroma danih pooblastil za podpis Pogodbe (priloga A12) izhaja, da gre za pogodbo o opravljanju storitev upravljanja za celotno sosesko B.,

- tožeče stranke so lastniki posameznih delov v objektu na naslovu K. ulica 3 in D. cesta 56,(2)

- prvotni lastnik kot naročnik je sklenil Pogodbo v imenu in za račun kupcev, njena določila pa veljajo za vse do sedaj znane in bodoče kupce nepremičnin v soseski B.,

- prodajno pogodbo so podpisali ali dali pooblastilo za podpis lastniki posameznih delov na naslovu D. cesta 56 in 58 ter K. ulica 3 v tej soseski, katerih lastninska pravica predstavlja 67,381% deleža.

10Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je bila Pogodba veljavno sklenjena.

11Glede na tako dejansko podlago izpodbijane sodbe je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na IV. člen Pogodbe, iz katerega ne izhaja, da je Pogodbo podpisal prvotni lastnik kot naročnik. Pritožbeno neizpodbojno je namreč dejstvo, da Pogodba v V. členu vsebuje določilo o prenosu Pogodbe(3) na vse do sedaj znane in bodoče kupce, katerih lastninska pravica predstavlja 67,381% deleža. Glede na to so nerelevantne pritožbene trditve, v čigavem imenu je naročnik (I. d.d.) Pogodbo sklepal in kakšen je bil njegov lastniški delež.

12Tudi pritožbene trditve o neverodostojnosti listinskega dokaza o podpisnikih Pogodbe, ker gre za enostransko listino, so neutemeljene. Na podlagi enostranske listine namreč tožeča stranka ni uveljavljala ničesar od tožene stranke oz. se sklicevala na to, da enostranska listina zavezuje tudi toženo stranko, temveč jo je predložila kot dokaz, da je Pogodba podpisana z zadostno večino (pritožnica tudi sicer razlogov za neverodostojnost te listine ni podala). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), in tega pravila sodišče prve stopnje ni kršilo. Posledično so zato neutemeljene vse nadaljnje pritožbene trditve v zvezi z vsebino pooblastil in prodajnih ter menjalnih pogodb, saj pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna.

13Pritožnica nadalje uveljavlja, da noben zakon ne določa, da bi morala biti sredstva vplačana ravno na račun pooblaščenca tožečih strank, torej upravnika. Drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika določa, da so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, sredstva pa vodi upravnik ločeno na posebnem računu (podobno mora po prvem odstavku 42. člena Stanovanjskega zakona upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu). Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi(4) v tej smeri prilagodila svoj tožbeni zahtevek in sodišču primarno predlagala, da vtoževani znesek s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka tožena stranka neposredno nakaže na transakcijski račun pooblaščenca. Tak zahtevek ni utemeljen, saj bi tako lahko zahtevala le v primeru, če bi etažni lastniki na pooblaščenca, torej upravnika, prenesli svoje materialnopravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad, to je pravico, da upravnik v svojem imenu zahteva plačilo terjatve. Podredno pa je tožeča stranka predlagala, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek s pripadki neposredno na poseben račun IBAN št. 000, v katerega vplačujejo sredstva rezervnega sklada tudi ostali lastniki stavbe.

14Ker se torej tožbeni zahtevek lahko glasi zgolj na plačilo zneska na določen račun rezervnega sklada, sodišče prve stopnje pa tega pri odločitvi v izreku ni upoštevalo, saj je odločilo le o ohranitvi sklepa o izvršbi v veljavi, je višje sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je določilo način, na katerega je dolžna tožena stranka poravnati v 1. točki izreka sklepa o izvršbi navedeno obveznost, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

15V preostalem pa je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

------------

(1) Tako tudi VSL sodba II Cpg 1264/2013 z dne 15.9.2014, VSL sodba I Cp 1436/2012 z dne 11. 3. 2013 in I Cpg 1063/2008 z dne 1. 4. 2009.

(2) Očitno pomotoma je sodišče izpustilo še hišno št. 58, saj jo sicer v obrazložitvi sodbe upošteva; prim. v 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

(3) prim. 122. člen Obligacijskega zakonika.

(4) na list. št. 90 spisa.