VSL sodba I Cp 2970/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 23.046,00 EUR v točki VII. izreka nadomesti z zneskom 27.480,37 EUR, točko VIII. izreka pa se črta.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi
sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovim zahtevkom po tožbi. V točkah I. in II. izreka je ugotovilo, da sodita v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnini parc. št. 261/2 in 261/3 ter da imata vsak polovični delež; višji tožbeni zahtevek tožnika (da ima 85 % delež na skupnem premoženju) pa je zavrnilo v točki III. izreka sodbe. Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis njegove lastninske pravice na prej navedenih nepremičninah do 85/100 celote (točka IV. izreka). V točkah V. in VI. sodbe je odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi 200 delnic z oznako S., 195 delnic z oznako G. 146 delnic z oznako I., 19 delnic z oznako K., 34 delnic z oznako M. ter 21 delnic z oznako P., da je tožnikov delež na delnicah ena polovica in mu mora toženka izstaviti primerno listino – nalog za prenos in nalog za preknjižbo, da bosta mogoča prenos in preknjižba navedenih vrednostnih papirjev na tožnika do ene polovice. V točkah VII. in VIII. izreka sodbe je toženko obvezalo na plačilo 23.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek – glavnica v višini 4.479,91 EUR ter zamudne obresti pa zavrnilo. V pretežnem delu je ugodilo toženkinemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Dosodilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi nepremičnina parc. št. 261/1 k. o. X, da imata vsak polovični delež na njej in se polovični delež toženke vknjiži v zemljiško knjigo (točke IX. in X. izreka sodbe) ter 75 delnic z oznako T., ki so vpisane na tožnika, pri čemer je delež toženke ena polovica in je dolžan tožnik izdati za prenos in preknjižbo delnic na toženko do ene polovice primerno listino (točki XI. in XIII. izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek glede delnic T. pa zavrnilo (točka XII. izreka sodbe). V točki XIV. izreka je tožniku naložilo plačilo 14.975,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo po nasprotni tožbi pa zavrnilo (točka XV. izreka sodbe). Glede stroškov postopka je v točki XVI. izreka odločilo, da nosita stranki vsaka svoje.

2Tožeča stranka se pritožuje zoper vse ostale točke izreka, razen XII. in XV. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne; podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Podani sta kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o polovičnem deležu pravdnih strank na skupnem premoženju je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče toženki ni verjelo, da je imela od leta 1982 do 1995 približno enkrat večje dohodke od tožnika, ugotovilo je, da je imela nizke dohodke, kljub temu pa zaključilo, da je do približno leta 1991/1995 (pavšalen zaključek) zaslužila približno toliko kot tožnik. Ni jasno na podlagi česa je sodišče prišlo do ugotovitve, da strankama ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati kolikšne zneske naj bi vsaka od njiju prejela na knjižico pri B. Banki v ... Iz predloženih kopij bančnih knjižic izhaja točno koliko je bilo nakazano na knjižico in je edini možni zaključek, da so bila vsa ta sredstva nakazana tožniku. Do vprašanja, koliko je kdo prispeval k nakupu posameznih nepremičnin iz svojih prihodkov, se sodišče ni opredelilo. To ni sprejemljivo, zaključki sodišča so le pavšalni. Napačen in kontradiktoren je na izpovedbo tožnika in njegove matere oprt zaključek, da je denar, ki ga je dala tožniku njegova mama, bilo darilo obema zakoncema. Nesprejemljiv je tudi zaključek, da je mati dala približno 1.000 DEM, ostalo pa je bilo za nakup nepremičnine parc. št. 261/1 k. o. X plačano iz sprotnih prihodkov pravdnih strank. Delnice T. izdajatelja T. S. niso bile pridobljene s skupnimi sredstvi in delom, sredstva za 111 delnic je pridobil tožnik s prodajo čolna, ki ga je kupil z denarjem, ki ga je pridobil z dediščino. To je navedla tudi toženka. Za 138 delnic je vzel kredit, ki ga je v celoti odplačal z njegovimi takratnimi prejemki. Ostale delnice so bile pridobljene v letih 2002 ter 2003, sredstva za njihovo plačilo pa v celoti nakazana z njegovega računa. Zato je nesprejemljiv zaključek sodišča glede njegovega deleža. Protispisna je ugotovitev, da naj bi od leta 1982 do leta 1991 pravdni stranki imeli približno enake dohodke. Prvih šest let je toženka imela delavnico in prodajni salon kar doma v dnevni sobi, sama je bila zaposlena in ni mogla proizvesti in uspešno prodati velikih količin artiklov. Toženka je v času svoje obrti prejemala minimalni dohodek, kar potrjujejo vsi izpisi plač in poslovnih izidov. Ti se lahko primerjajo s tožnikovimi plačami in prispevki, ki dokazujejo, da je zgolj iz naslova njegove redne plače prejemal najmanj 85 % skupnih prejemkov. Opozarja na navedbe toženke v razveznem postopku glede dohodkov. Ob pravilni ugotovitvi, da je imel od leta 1991 do razpada skupnosti bistveno višje prihodke od toženke, je zaključek sodišča o polovičnih deležih na skupnem premoženju napačen. Izpodbija zaključek sodbe, da sta od leta 1982 do 1991 s toženko približno enako poskrbela za vse družinske obveznosti. Ponavlja svoje trditve o prispevku, zaključke sodišča pa ocenjuje kot pavšalne ter dokazno nepodprte. Poudarja, da je bila toženka pooblaščena za direktna razpolaganja na njegovem tekočem računu in kreditni kartici. Pavšalne in protispisne so tudi ugotovite sodišča, da naj bi v letih 1991 do 2004 bistveno večje breme družinskih obveznosti nosila toženka in da sta se oba približno enako angažirala pri gradnji vikenda v ..., toženka nekoliko več pri „manjših“ opravkih in da je toženki v obdobju približno štirih let pomagal pri dejavnosti šivanja v obsegu, ki je za zakonca običajen. Pri slednjem ne pojasni, katero časovno obdobje je to. Ker je sodišče zgolj pavšalno prišlo do zaključkov v sodbi, je zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev se opira na „subjektivna ugibanja“ ter pavšalne zaključke namesto na dejstva, ki so bila podprta z listinskimi dokazi. Zmoten je zaključek, da rok za povrnitev polovice plačanih obrokov kredita ni bil vnaprej določen. Toženka je bila ves čas seznanjena z obveznostjo odplačevanja kredita, vedela je, da tožnik odplačuje anuitete, zato je v zamudi z vračilom od zapadlosti posamezne anuitete kredita. Zastaralni rok pa je pričel teči šele z dnem pravnomočnosti razvezne sodbe 23. 3. 2007, ne pa ob razpadu skupnosti novembra 2004. Ker je zmotno odločilo o glavni stvari, je napačno odločilo tudi o stroških postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je delno utemeljena.

5S trditvami o kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba dejansko meri na ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbija namreč dokazno oceno. Pri tem pa iztrga iz konteksta celotne obrazložitve posamezne dele, poudarja dele izpovedb in jih interpretira v svojo korist, pozablja pa na druge izvedene dokaze. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pa je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: skrbna, vestna in celostna. Vsi zaključki so jasni. Obrazloženo je na podlagi česa je sodišče sprejelo zaključek o posameznem ugotovljenem dejstvu. Očitki pritožbe o pavšalnosti so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče dokazni oceni zato v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanjo. Prav tako na ostale razloge sodbe, razen glede zastaranja dela zahtevka tožnika za povrnitev polovice plačanega kredita. V nadaljevanju bo po sklopih odgovorilo na pritožbene navedbe.

O navedbah pritožbe glede obsega skupnega premoženja

6Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni relevantno kdo od zakoncev dejansko (fizično) plača kupnino za nakup nepremičnine ali odplačuje kredit (točka 13 obrazložitve)(1). Vsa tekom zakonske zveze z delom pridobljena sredstva so namreč zakoncema skupna – drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zato so nerelevantne obsežne pritožbene navedbe o tem kdaj, komu in zakaj je tožnik plačal določena sredstva.

7Tožnik je s svojo izpovedbo in izpovedbo matere M. J. dokazal, da je mati za nakup parc. št. 261/1 k. o. X prispevala približno 1.000 DEM, ne več. Prispevek matere je sodišče pravilno štelo za darilo obema zakoncema, ne le tožniku. Iz izpovedbe matere namreč izhaja, da se je zavedala, da se parcela kupuje v zvezi z vikendom pravdnih strank v ..., ki je bil namenjen celotni družini. Enotno stališče sodne prakse je, da se v takih okoliščinah dano darilo šteje za darilo obema zakoncema(2) razen tega je znesek približno 1.000 DEM glede na celotno vrednost skupnega premoženja, ki sta ga ustvarili pravdni stranki, premajhen, da bi lahko vplival na odločitev.

8Zaključek, da je tudi 298 delnic z oznako T. izdajatelja T. S. d.d. bilo skupno premoženje pravdnih strank, ni protispisen in je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilen. Kot že obrazloženo, dejstvo, da je bil del kupnine za delnice plačan s kreditom, ki ga je odplačeval tožnik, ni relevantno. Sodišče je upoštevalo, da je tožena stranka potrdila, da je bil iz tožnikove dediščine kupljen čoln B., ki je bil prodan leta 2000 (gl. točko 27 izpodbijane sodbe). Vendar pa tožnik kljub tem nespornim dejstvom ni zadostil dokaznemu bremenu, da je iz kupnine od prodanega čolna kupil 111 delnic T. Tožena stranka namreč ni navedla, da je bilo 111 delnic T. kupljeno iz dediščine tožnika, pač pa, da je bil iz dediščine kupljen čoln B., ki pa je bil prodan šele v letu 2000, in to ne za toliko, kot navaja tožnik (gl. točko 8. pripravljalne vloge tožene stranke z dne 23. 4. 2012). Da so bile delnice T. tudi kupljene leta 2000, je dodalo sodišče (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je sodišče to zapisalo takoj za navedbami tožene stranke, tožeča stranka skuša prikazati, da je tožena stranka priznavala, da je šel denar od prodaje čolna za nakup T. delnic. Vendar ni. Priznavala je le, da je bil čoln kupljen iz posebnega premoženja tožnika (dediščina) in v letu 2000 prodan. Iz njenih trditev pa izhaja, da ni bil prodan za tako ceno, ki bi omogočala nakup 111 delnic T. Toženka je tako prerekala tožnikovo trditev, da je bilo 111 delnic T. kupljeno iz kupnine za čoln. Zato bi morala tožeča stranka, da bi lahko uspela v tem delu, skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) dopolniti trditve tako, da bi točno pojasnila kdaj in za koliko je bil čoln prodan ter kdaj in za koliko so bile kupljene delnice oz. pojasniti bi morala in predložiti dokaze, ki bi potrjevali, koliko delnic je bilo kupljenih prav iz kupnine za čoln. Tožnik pa ni ponudil nobenega listinskega dokaza v tej smeri. Svojo izpovedbo v zvezi z nakupom delnic pa je spreminjal: najprej je izpovedal, da so bili vsi vrednostni papirji kupljeni „iz najinega denarja“; nato, da so čoln „prodali oz. zamenjali za celoten znesek delnic T.“; nazadnje pa, da „je bilo 60 delnic od čolna“ (gl. 4. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 3. 2013). Glede na spreminjajočo se izpovedbo in pomanjkanje drugih dokazov, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožeči stranki ni uspelo z zadostno stopnjo dokazati, da je bilo 111 delnic T. kupljenih iz kupnine za čoln. Ostaja dvom ali je bila kupnina za 111 delnic T. plačana iz kupnine za čoln. Ker je dokazno breme za to prerekano dejstvo na tožeči stranki, dejstvo pa ni dokazano z gotovostjo kljub možnosti za tako stopnjo dokazovanja, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tudi vseh 298 delnic T. ob nakupu predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank, pravilen (215. člen ZPP).

Glede velikosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju

9Iz razlogov, navedenih v točkah 30 do 54, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, tožniku ni uspelo dokazati, da je zgolj iz naslova njegove redne plače v vsem obdobju prejemal dohodke v višini najmanj 85 % skupnih prejemkov pravdnih strank. Razlogi sodišča prve stopnje imajo oporo v izvedenih dokazih, so natančni, razumljivi in logični. Pritožba jih s poudarjanjem samo svojih trditev in delov izpovedb zaslišanih, ki so v korist tožniku, ne omaje. Enako velja za zaključke sodišča o prispevanju pravdnih strank k družinskim obveznostim. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe v točkah 55 do 60, glede gradnje vikenda v ... v točkah od 61 do 64 in glede tožnikove pomoči toženki pri njeni dejavnosti šivanja v točkah 65 do 68.

10Pritožba spregleda izpovedbo tožnika na naroku 13. 3. 2013, da so bili neto prihodki toženke od leta 1982 do zelo približno 1990, ko je šivala po naročilu za znane kupce, kasneje pa je nekaj malega imela že narejenih izdelkov za prodajo, približno enaki kot njegovi, in da se je večinoma delalo brez računov (list. št. 147 spisa). Razen tega je sodišče upoštevalo tudi izpovedbe prič, ki so povedale, da je šel posel toženki dobro, da je imela veliko naročil in da je dobro zaslužila. Za čas po letu 1991, ko se je tožnik zaposlil v podjetju M., je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb obeh strank in prič, da je bil veliko odsoten, saj je službeno hodil v ..., kjer je imel tudi bivalno vizo, utemeljeno zaključilo, da je pretežni del skrbi za otroka in gospodinjstvo ter druge obveznosti v zvezi z domom nosila toženka, pa tudi manjše opravke v zvezi z gradnjo vikenda v ... je prevzela. Oseba, ki hkrati opravlja odgovorno delovno mesto direktorja večje družbe (M. d.o.o.) in vodje dunajskega predstavništva družbe v Sloveniji, gotovo veliko časa posveča službenim obveznostim. To so potrdili vsi zaslišani. Nihče pa ne more hkrati opravljati službenih obveznosti ter se ukvarjati z otroki, gospodinjstvom in drugimi deli za dom in družino. Tožnik je moral zaradi službenih obveznosti večkrat v ..., kdaj je ostal tudi čez noč. Neživljenjski bi bil zaključek, da je, ko se je zvečer vrnil z ..., skrbel še za gospodinjstvo in hčerki. Ne gre spregledati, da je toženka v času, ko je tožnik zaslužil več od nje, najprej opustila dejavnost šivanja, nato pa delala le še po 4 ure dnevno. To potrjuje njene navedbe, da je bil tožnik veliko odsoten, zato je ona prevzela pretežni del skrbi za dom in družino. Tudi pritožbene navedbe o plačevanju računov s strani toženke za stroške družine ter da je bila pooblaščena na tožnikovem računu in kreditni kartici, govorijo v prid zaključku, da je več od tožnika prispevala k upravljanju in ohranitvi skupnega premoženja ter družinskim obveznostim. In slediti je njeni izpovedbi, da je v času tožnikove odsotnosti bila bolj angažirana pri „manjših“ opravkih v zvezi z gradnjo vikenda v ... Izpovedala je, da je npr. plačevala račune v zvezi z gradnjo in urejala vse na banki. Ugotovitve sodišča o pomoči tožnika toženki pri šivanju se nanašajo na obdobje od 1987 do 1991, kar je sodišče izrecno zapisalo v točki 67 obrazložitve.

11Sodišče sodi v mejah trditev strank, tožnik pa je na naroku 20. 1. 2014 (list. št. 235 spisa) izjavil, da s predloženimi knjižicami ne želi dokazovati konkretne višine (želi dokazati samo, da je delal v tujini in imel redne prihodke tudi na računu v tujini, ki so bili višji od toženkinih). Izpovedba tožnika glede prejemanja dohodkov na knjižico v tujini ni bila prepričljiva, listinskih dokazov, ki bi potrjevali, da so bila vsa sredstva nakazana na račun njegovega dela, pa ni predložil (knjižica je bila na prenosnika). Tožnik tako ni dokazal višine prejetih sredstev na knjižico. Razen tega se knjižica, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče (točka 37 obrazložitve izpodbijane sodbe), nanašala le na približno eno šestino časa skupnosti pravdnih strank. Da je ves čas njune skupnosti tudi toženka imela prihodke od svojega dela, je dokazala.

12Glede na zakonsko domnevo o polovičnih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) bi moral tožnik za uspeh z zahtevkom za nadpolovični delež na skupnem premoženju dokazati dolgotrajne bistveno višje dohodke od toženke, pa tudi ostale kriterije, ki se skladno z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR upoštevajo pri ugotavljanju deleža zakoncev na skupnem premoženju. To pa mu ni uspelo. Uspelo mu je dokazati za določeno obdobje prejemanje višjih dohodkov, vendar ne koliko. Treba je upoštevati tudi prispevek toženke k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja ter skrbi za družino. Določitev deležev na skupnem premoženju ni matematični izračun dohodkov, temveč celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi(3). Treba je globalno ocenjevati vse prispevke v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev. Ni se mogoče opreti zgolj na višje dohodke, ti se lahko odrazijo na višjem deležu na skupnem premoženju le ob izenačitvi drugih obremenitev(4).

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki od leta 1982 do 1991 imeli približno enake dohodke in sta približno enako poskrbela za vse družinske obveznosti, po letu 1991 pa je imel tožnik bistveno višje prihodke, vendar ni uspel dokazati koliko višje, zato pa je toženka nosila bistveno višje breme družinskih obveznosti, v zvezi z gradnjo vikenda v ... se je toženka nekoliko več angažirala pri manjših opravkih (ne gradnji sami, pač pa spremljajočih opravilih), pomoč, ki jo je tožnik nudil toženki pri šivanju, pa ni presegla običajne pomoči. Glede na te dejanske ugotovitve je odločitev prvostopenjskega sodišča o enakih deležih pravdnih strank materialnopravno pravilna. Pravilno je tudi stališče sodišča, da ni materialnopravne podlage za zahtevano izstavitev zemljiškoknjižne listine (tožbeni zahtevek pod IV).

Glede vračila polovice plačanega kredita

14Materialnopravno pravilna je odločitev, da mora toženka tožniku vrniti po prenehanju njune skupnosti plačane obroke kredita za nakup nepremičnine v obsegu, kolikor znaša njen delež na celotnem skupnem premoženju, torej polovico. Zakonec ima namreč pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Materialnopravno zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča o zastaranju prvih 13 anuitet kredita v skupnem znesku 4.479,91 EUR. V 358. členu Obligacijski zakonik (OZ) nedvoumno določa, da zastaranje ne teče „med zakoncema“. To pomeni, da zastaranje ne teče vse do pravnomočne razveze zakonske zveze, kar je bilo v primeru pravdnih strank marca 2007. Razvezna sodba ni deklaratorna, ima konstitutivne učinke. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča razlaga, da zastaranje med zakoncema ne teče že od razpada ekonomske skupnosti dalje, zmotna. Zastaranje je tako začelo teči aprila 2007, tožba pa je bila vložena decembra 2010, torej petletni zastaralni rok še ni potekel. Tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev polovice plačanih obrokov kredita je v celoti utemeljen. Višje sodišče je zato na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo obrokov kredita, to je v točki VII. in VIII. izreka izpodbijane sodbe, spremenilo tako, da je ugodilo celotnemu zahtevanemu znesku: poleg prisojenih 23.046,00 EUR še 4.479,91 EUR, kolikor znese prvih 13 vtoževanih anuitet. Skupaj mora toženka tako tožniku plačati 27.480,37 EUR iz naslova poplačila kredita.

15Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga mora toženka tožniku povrniti na račun poplačila kredita, je pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Gre namreč za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, za te pa začetek teka obresti OZ posebej določa v 193. členu. Zamudne obresti se plačajo, če je pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepoštenost se ne domneva, tožeča stranka bi jo morala zatrjevati in dokazati. Ker pa tožnik ni niti zatrjeval, da je od toženke že pred vložitvijo tožbe zahteval povračilo polovice plačanega kredita, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna zakonske zamudne obresti plačati šele od vložitve tožbe dalje.

16V ostalem je višje sodišče glede na prej obrazloženo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, našteti v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Glede stroškov postopka

17Izrek o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP. Kljub spremembi prvostopenjske sodbe v izrek o stroških le-te pritožbeno sodišče ni poseglo. Glede na obsežnost zahtevkov je uspeh s pritožbo ne spremeni pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je uspeh pravdnih strank v postopku približno polovičen in nosita skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsaka svoje stroške postopka. Ker je tožnik deloma uspel s pritožbo, je višje sodišče tudi glede pritožbenih stroškov odločilo, da nosita vsaka stranka svoje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

--------------------

Op. št. (1): Gl. npr. sodbo VSRS II Ips 442/2008

Op. št. (2): Gl. npr. odločbe VSRS II Ips 257/2012, II Ips 59/2008, II Ips 1143/2008, II Ips 3/94.

Op. št. (3): Gl. odločbe VSRS II Ips 174/2005, II Ips 895/2007, II Ips 220/1993.

Op. št. (4): Gl. sodbo VSRS II Ips 647/2008, II Ips 427/2010, sodba in sklep II Ips 776/2007.