VSM sodba I Cp 1089/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 837,88 (osemsto sedemintrideset 88/100) EUR, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

1S citirano sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženo in drugotoženo stranko zavezalo k nerazdelnemu plačilu 20.195,82 EUR tožeči stranki s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2009 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek za znesek 93.799,35 EUR s pripadki, zavrnilo, pobotni ugovor toženih strank z dne 15. 11. 2012 zavrglo, ter v nadaljevanju tožečo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženih strank v znesku 2.680,54 EUR, toženi stranki pa k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.224,19 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2Zoper obsodilni del citirane sodbe se pritožujeta toženi stranki, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče prve stopnje v točki 14 sodbe napačno povzelo ocenitev izvedenke gradbene stroke, ki je vrednost del pri hiši ocenila na 40%, vrednost materiala pa 60%, nakar je stroške za delo razdelila na dva dela in ocenila, da znaša tožnikova pomoč 2/7 vrednosti del, to je 7.315,27 EUR. Izpostavlja, da sodišče pri oceni prispevka tožnika s fizičnim delom pri izgradnji hiše ni upoštevalo, da je izvedenka upoštevala predračune za izdelavo centralne kurjave, vodovodnih inštalacij, elektrike, ometov, estrihov, izdelave stopnic, oken in vrat, delo druge plošče, predračun za krovska in kleparska dela, pri tem pa ni upoštevalo, da so v vseh teh predračunih nedvomno bili plačani tako material, kot delo. Izpostavlja, da bi sodišče moralo upoštevati znesek stroškov za delo, v višini 18.889,25 EUR in ne 51.206,90 EUR in bi tako prispevek tožnika v obliki fizične pomoči pri gradnji lahko znašal le 2.698,46 EUR, pa še ta bi moral biti znižan glede na večje število sorodnikov in prijateljev, ki so pomagali toženima strankama, tudi med tednom in ne samo med vikendih. V nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo povečano vrednost nepremičnine v mansardi, ki predstavlja 1/2 od zneska 22.756,58 EUR, pri čemer je tudi ta izračun napačen, saj se v vrednost „kratkotrajnih komponent“ ne štejejo stavbno pohištvo, finalni tlaki, mavčarska dela, lesene obloge, slikopleskarska dela, estrih z izolacijo, centralna kurjava, vodovodna inštalacija, elektrika, ometi, stopnice, okna in vrata ter vrednost krovsko-kleparskih del. Izpodbija tudi na prvi stopnji dosojen znesek 1.502,26 EUR, kolikor je sodišče tožeči stranki priznalo za odplačevanje kreditov, ter navaja, da je v zapisniku z dne 10. 6. 2010 v sedmem odstavku na strani 23, prišlo do pomotnega zapisa letnice 2002, namesto pravilno 2004, in tudi pomotnega zapisa zneska 350.000,00 SIT, namesto 250.000,00 SIT. Nadalje pritožba izraža stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pobotni ugovor in se ne strinja z obrazložitvijo v točki 16 izpodbijane sodbe, saj je dejstvo, da je tožeča stranka s svojo družino brezplačno uporabljala stanovanje v mansardi predmetne nepremičnine od leta 1999 dalje, pa vse do tožnikove odselitve dne 2. 6. 2007. Zato sta toženca za to obdobje smiselno ves čas ugovarjala pobot, najemnino (dne 15. 11. 2012, predložen izračun neprofitne najemnine K. d.o.o. S.B.). Pritožujeta pa se tudi zaradi stroškovnega izreka, glede povrnitve 1.224,19 EUR pravdnih stroškov, ter predlagata, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne ali razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se še za povrnitev pritožbenih stroškov.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka izpostavlja, da je pritožba neutemeljena, ker med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik fizično delal, ko je bil doma, in sicer od začetka gradnje pa vse do konca gradnje. Tega nihče od zaslišanih in prič ni zanikal, toženca pa v pritožbi izpostavljata, da sodišče pri oceni prispevka tožnika s fizičnim delom pri izgradnji hiše, ni upoštevalo, da so v izvedenskem mnenju zajeta tudi dela, ki sta jih oba toženca plačala obrtnikom na osnovi izstavljenih predračunov. Tožeča stranka navaja, da je takšno stališče toženih strank pritožbena novota, saj toženi stranki v tem pravdnem postopku nista navajali, kolikšen delež po teh predračunih (od celotnega zneska predračuna), zajema stroške materiala in koliko znašajo po teh predračunih stroških dela. Kar zadeva trditve glede pomotnih zapisov letnic 2002 in denarnega zneska 350.000,00 SIT navajata, da je sodišče pravilno zapisalo izjavo R.G., in da toženca tekom postopka na prvi stopnji nista uveljavljala, da bi naj pri zapisniku prišlo do napake in gre tako za nedopustno pritožbeno novoto. V celoti se strinjata z argumentacijo sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za pobotni ugovor, in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo toženih strank zavrne in jima povrne stroške pritožbenega odgovora, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji toženih strank pa le še dodaja:

6V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno, da sta si tožeča stranka in bivša partnerka Romana Godec mansardni del hiše na lastne stroške dokončali in opremili. Vrednost mansarde je bila ocenjena na 43.197,18 EUR, pri čemer pravdni stranki na izvedensko mnenje nista imeli pripomb. V to vrednost, kakor izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, niso upoštevane „dolgotrajne komponente“ (zidovi ostrešja in fasada), ampak le „kratkotrajne komponente“, katerih vrednost predstavlja, upoštevaje amortizacijo, 22.756,00 EUR, tožeči stranki pa je sodišče prve stopnje prisodilo polovico zneska, upoštevaje zakonsko domnevo iz 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. V tej smeri je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi že izraženo stališče Višjega sodišča v Mariboru, v sklepu I Cp 344/2012 z dne 17. 7. 2012, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi prvič razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zato se sedaj tožena stranka v svoji pritožbi ne more več uspešno sklicevati na napačno ocenjeno vrednost mansarde, saj na izvedensko mnenje v postopku na prvi stopnji ni imela pripomb. Pri tem se sklicuje na predračune za delo različnih izvajalcev, ki so opravili obrtniška dela, in sicer centralno kurjavo, vodovodno inštalacijo, elektriko, omete, estrihe, izdelavo stopnic Knauf, okna in vrata, delo druge plošče ter krovsko-kleparska dela. Sodišče druge stopnje pripominja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, kolikšen odstotek oziroma vrednost po teh predračunih predstavlja delo in kolikšen delež predstavlja vrednost materiala, zato sodišče druge stopnje tovrstna pritožbena izvajanja v celoti zavrača kot nedopustno pritožbeno novoto. Tožena stranka bi morala v kolikor bi želela s tovrstnimi pripombami uspeti, v postopku na prvi stopnji najprej v okviru pravočasnih navedb zatrjevati, nato pa dokazati, kolikšen delež po citiranih predračunih odpade na dela in kolikšen delež na vgrajeni material. Tega pa v postopku na prvi stopnji ni storila, zato ni mogoče od vrednosti del, ki jih je ocenila v postopek pritegnjena izvedenka gradbene stroke, enostavno odbiti vrednosti teh predračunov, kakor se v svoji pritožbi zavzema tožena stranka. Sodišče druge stopnje še pripominja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi zato, ker je tožena stranka z izvedenskim mnenjem izvedenke gradbene stroke soglašala in v postopku na prvi stopnji v tej smeri ni podala pripomb, ali predlagala drugega izvedenca gradbene stroke.

7V zvezi s prispevkom k delom, ki jih je opravila pri izgradnji hiše tožeča stranka, sodišče druge stopnje pripominja, da že v postopku na prvi stopnji pomoč tožeče stranke oziroma sodelovanje pri izgradnji hiše v smeri fizičnega dela ni bila sporna. Pa tudi sodišče prve stopnje je s pomočjo zaslišanih prič ugotovilo, da je tožeča stranka pomagala pretežno med vikendom, saj je bila med tednom zaposlena v Avstriji, nato pa pravilno ocenilo, da predstavlja delež tožnika pri izgradnji hiše 2/7 vrednosti ocenjenega dela (v skupnem 51.206,90 EUR). Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da tudi na te vrednosti pravdne stranke v postopku na prvi stopnji niso imele pripomb in so tudi v tem obsegu povzele izvedensko mnenje v postopek pritegnjene izvedenke gradbene stroke. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je brezplačno pomoč prijateljev in sorodnikov opredelilo kot darilo, dano tožeči in toženima strankama in tako za postopek ni pomembno, kdo od prijateljev je pomagal tožeči in kdo toženi stranki, pa tudi iz izpovedb zaslišanih prič sledi, da so pomagali obema strankama, zaradi vzajemne medsebojne pomoči. Zato sodišče druge stopnje tudi v tem obsegu zavrača pritožbena izvajanja toženih strank, ko navaja, da je pomagalo večje število sorodnikov in prijateljev le tožencema, tudi med tednom in ne le med vikendi.

8Sodišče prve stopnje pa je v točki 15 tudi povedalo, zakaj je iz naslova razlike pri plačevanju kredita tožniku dosodilo 1.502,26 EUR, saj je tožnikova bivša partnerica izpovedala, da je tožnik začel odplačevati kredit že leta 2002 in ne 2004, kot se v svoji pritožbi zavzemata toženi stranki. V kolikor sta šteli, da je na sodnem zapisniku, pri zapisu letnice ( pri zaslišanju v postopku izpovedane priče), prišlo do napake, bi morali slednje grajati že v postopku na prvi stopnji, enako velja za zatrjevan napačen zapis zneska 350.000,00 SIT, namesto 250.000,00 SIT. Toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista ugovarjali pravilnosti zapisa, zato predstavljajo tovrstne trditve nedopustno pritožbeno novoto.

9Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno razlogovalo, zakaj ni upoštevalo pobotnega ugovora toženih strank. Toženi stranki sta šele 13. 11. 2012 predložili dokazila o v pobot uveljavljanem znesku, prvi narok v obravnavani zadevi pa je bil 8. 4. 2010. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dokazila o pobotnem ugovoru uveljavljali prepozno in sta torej z izvedbo tega dokaza prekludirani.

10Tako se pokaže kot pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki priznalo 11.378,29 EUR vlaganj v mansardo, znesek 7.315,27 EUR za fizično pomoč pri gradnji ter znesek 1.502,26 EUR razlike od skupnega seštevka mesečnih zneskov odplačanega kredita, že prisojenega iz tega naslova v prvi sodbi.

11Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno grajo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo stroške in da je zato neupravičeno dosodilo tožniku znesek 1.224,19 EUR pravdnih stroškov, pri čemer pritožba ostaja na pavšalni ravni in se ne izjasni, v čem naj bi bil ta izračun napačen.

12Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določil 353. člena ZPP.

13Ker je tožena stranka s svojo pritožbo ostala neuspešna, nosi na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP, sama svoje pritožbene stroške.

14Odgovor tožeče stranke na pritožbo toženih strank je sodišče druge stopnje zaradi tehtnosti trditev v njem štelo kot potreben in je tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega odgovora na podlagi določil prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega odgovora v znesku 1.504,00 EUR s pripadajočim DDV in materialni stroški (očitno od vrednosti celotnega spornega predmeta). Sodišče druge stopnje je te stroške priznalo od vrednosti predmeta pritožbe, to je zneska 20.195,82 EUR, kolikor znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Odvetniška tarifa predvideva pri tej vrednosti nagrado v znesku 419,00 EUR, povečano z količnikom 1,6 na podlagi tarifne številke 3210 (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi), torej znaša le-ta 670,40 EUR, k temu je prišteti 22% DDV v znesku 147,48 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupno torej 837,88 EUR, kar je tožeča stranka priglasila več, ji sodišče druge stopnje ni priznalo, ker zato ni podlage v veljavni Odvetniški tarifi.