VSRS Sklep I Ips 21948/2010-147

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso.

1Zoper obdolženo M. P. je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani s sklepom II Kpr 21948/2010 z dne 26. 11. 2010 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolženka je dne 21. 10. 2010 podala pisni predlog, da se zaslišijo kot priče vrhovni sodnik F. T., vodja izvršilnega oddelka in podpredsednik ljubljanskega okrožnega sodišča D. O., da se predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani zaseže pisna izjava D. O., na podlagi katere je oškodovanka podala predlog za pregon zoper obdolženko, da se zaslišita priči M. G. in odgovorni urednik Slovenskih novic, da se vpogleda v spis I K 14498/2010 ter v spis, št. 242-164/2009 Komisije za preprečevanje korupcije. Ker se preiskovalna sodnica z izvedbo predlaganih dokazov ni strinjala, ker je ocenila, da bi izvedba teh dokazov morda res pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, vendar ne v tem konkretnem postopku, ki teče zoper obdolženko, ampak v kazenski zadevi, ki jo v več vlogah omenja obdolženka, in sicer pod II K 14498/2010, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah. Skladno s prvim odstavkom 177. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je z nestrinjanjem preiskovalnega sodnika s predlogom obdolženke za opravo preiskovalnih dejanj odločil zunajobravnavni senat, ki je izvedbo dokazov z izpodbijanim sklepom zavrnil.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila obdolženka zahtevo za varstvo zakonitosti (oziroma podredno ustavno pritožbo), v kateri uveljavlja kršitev pravice do obrambe, saj ji ni bila dana možnost, da dokaže resničnost svoje trditve ter meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati, saj gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in za razvoj prava preko sodne prakse v fazi preiskave.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4Skladno s prvim odstavkom 420. člena sedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. To se pravi, da je dopustno vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodne odločbe, vendar le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjemo predstavlja le četrti odstavek tega člena, ki dopušča vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti tudi med postopkom, vendar le zoper pravnomočne odločbe o odreditvi pripora, zoper pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena).

5V konkretni kazenski zadevi kazenski postopek zoper obdolženo M. P. še ni končan, izpodbijani sklep pa ne predstavlja izjeme, ki jo določa četrti odstavek 420. člena ZKP, zaradi česar je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči kot nedovoljeno.

6Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena in prvega odstavka 94. člena ZKP.