VSL sklep VII Kp 28504/2011

Pritožba pooblaščenca oškodovanca N., d.o.o. se zavrže kot nedovoljena.

Oškodovanec je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kamniku zoper obsojenega A. A. ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 po sodbi istega sodišča, opr. št. II K 28504/2011 z dne 28. 3. 2013, pravnomočni istega dne. Odločilo je, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebni izdatki obsojenca bremenijo proračun, potrebne izdatke ter nagrado pooblaščenca oškodovanca pa krije oškodovanec sam.

Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da s sodbo prekliče pogojno obsodbo in obsojencu določeno kazen izreče oziroma mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Na pritožbo je odgovoril obsojeni A. A. in smiselno predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da ima oškodovanec kot procesni subjekt v kazenskem postopku v veliki meri zoženo pravico do pritožbe zoper različne odločbe sodišča. ZKP v četrtem odstavku 367. člena tako določa, da smeta oškodovanec (oziroma njegov pooblaščenec) izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen v primerih, ko je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, za kar pa v tej zadevi ne gre. Kljub morebitnemu interesu oškodovanca izpodbijati za obdolženca ugodno sodbo sodišča prve stopnje mu torej zakon takšne vseobsežne pravice ne daje, pri čemer ni odveč opozoriti na stališče Ustavnega sodišča RS (sklep Up-285/97 z dne 10. 5. 2001), da oškodovanec (niti kot subsidiarni tožilec) nima ustavno varovane pravice doseči kazensko obsodbo, s sodnimi odločbami v kazenskem postopku pa mu ne more biti kršena nobena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Oškodovanec je v postopku za preklic pogojne obsodbe res lahko eden od predlagateljev (prvi odstavek 506. člena ZKP), ni pa v tem postopku stranka, kar je med drugim razvidno iz izrecne dikcije tretjega odstavka 506. člena ZKP, ki govori o strankah in oškodovancu kumulativno, in nima pravice do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe.

V obravnavani zadevi ni dvoma, da je bil obsojenemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 28504/2011 z dne 28. 3. 2013 ob ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca določen tudi posebni pogoj, da oškodovani družbi plača znesek 3.708,38 EUR v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki se je iztekel dne 28. 9. 2014. Obsojeni do tega datuma svoje obveznosti res ni poravnal, jo je pa v celoti izpolnil z naknadnima nakaziloma na poslovni račun oškodovanca (prilogi B26, B27), tj. v znesku 3.000,00 EUR dne 13. 10. 2014, v znesku 710,00 EUR pa še dne 4. 11. 2014, kar je vse pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje postopek za preklic pogojne obsodbe tudi ustavilo. Že na prvi pogled je torej evidentno, da je obsojeni posebni pogoj določen v pogojni obsodbi plačal v celoti (četudi nekoliko po izteku roka za izpolnitev posebnega pogoja), zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek za preklic pogojne obsodbe utemeljeno ustavilo. Ker oškodovanec nima pravice do pritožbe je posledično pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca, s katero pooblaščenec niti ne zasleduje le finančnih interesov oškodovanca, kot nedovoljeno zavrglo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Ne glede na takšno odločitev pa pritožbeno sodišče le še kratko pripominja, da pritožba po vsebini kljub obširnemu povzemanju določb obligacijskega prava izkazuje nepoznavanje ali nerazumevanje nekaterih temeljnih institutov kazenskega materialnega in procesnega prava. Pojem povrnitve škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati zamudnih obresti, še (naj)manj pa nagrade ter potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca, kar je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V kazenskem pravu je še posebej poudarjeno (ustavno) načelo zakonitosti, ki med drugim preprečuje, da bi sodišče mimo jasno izraženega posebnega pogoja povrnitve škode določalo še druge obveznosti, saj bi s tem kršilo tudi načelo določenosti v kazenskem pravu (lex certae). Pritožbeno izpostavljanje obligacijskih pravil o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve ter vračunavanju obresti in stroškov takšnega stališča ne more v ničemer omajati. V primeru obsojenčevega neplačila zakonskih zamudnih obresti ali stroškov pooblaščenca ga lahko doletijo sankcije civilnega prava (po potrebi v postopku izvršbe), nikakor pa zaradi neplačila obresti ter stroškov obsojenec ne more trpeti kazenskopravne sankcije s spremembo pogojne obsodbe v zaporno kazen, niti nadaljnje grožnje s preklicem pogojne obsodbe z določitvijo dodatnega roka za izpolnitev kazenskopravno sicer nerelevantnih obveznosti, kot to nesprejemljivo predlaga pooblaščenec.

Oškodovanec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso po tar. št. 74011 Zakona o sodnih taksah (člen 96/II ZKP).