VSRS Sodba VIII Ips 294/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. I-4.060.755 z dne 2. 11. 2009 in št. 24 4060755 z dne 15. 4. 2009, o vračilu neutemeljeno plačanih zneskov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bilo tožnici nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v obdobju od 16. 4. 2007 do 31. 1. 2009 izplačevano brez pravnega temelja. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje stališče, da gre za kondikcijski zahtevek, ki terja uporabo 191. člena OZ. Pravni temelj za izplačila nadomestila plače od 16. 4. 2007 dalje je odpravila tožena stranka z odločbo z dne 10. 7. 2007, pa je kljub temu skoraj še dve leti nadomestila izplačevala, čeprav je vedela, da te obveznosti nima, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja vrnitev teh izplačil. V sporu ni bilo izkazano, da bi bila plačila posledica zmote, pomote, premajhne skrbnosti tožene stranke ali pomanjkanja komunikacije med strankama. Pravni temelj za izplačila ni odpadel 16. 4. 2007, temveč šele s pravnomočnostjo odločbe z dne 10. 7. 2007.

4Revizija ni utemeljena.

5Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki 28. 3. 2007 izdala odločbo, s katero ji je priznala nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev od 30. 3. 2007 dalje. Ker se je tožeča stranka zaposlila in o tem obvestila toženo stranko, je ta 10. 7. 2007 z odločbo ustavila izplačevanje nadomestila plače z dnem zaposlitve na drugem ustreznem delu s 15. 4. 2007. Kljub odločbi pa je tožena stranka pomotoma skoraj še dve leti tožeči stranki nadomestilo plače še vedno izplačevala. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano.

7Pravna podlaga za izdajo odločbe o ugotovitvi, znesku in načinu povrnitve preplačila je v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Hkrati toženo stranko pooblašča, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem ji bo preplačilo povrnjeno.

8OZ v 191. členu sicer določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Revizijsko sodišče sicer ne soglaša s presojo, da je pri tovrstnih preplačilih tožene stranke uporaba 191. člena OZ nasploh izključena. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka glede spornih izplačil v zmoti. V pritožbi je tožeča stranka v zvezi s tem sicer očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče glede ugotovljene zmote ni navedlo razlogov, vendar pa v reviziji bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ne uveljavlja več. Zato je lahko revizijsko sodišče izhajalo le iz dejanskih ugotovitev.

9Ugotovljena zmota tožene stranke pri preplačilih nadomestila plače izključuje uporabo 191. člena OZ. Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve (1). Kot pomotno plačilo se zato pri toženi stranki lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami (2). Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje (3).

10Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno zahtevala vrnitev spornih izplačil na podlagi 190. člena OZ, saj je glede na dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke o prenehanju izplačevanja nadomestila plače z dne 10. 7. 2007 pravni temelj za izplačevanje nadomestila od 16. 4. 2007 dalje odpadel oziroma od dokončnosti te odločbe dalje več ni obstajal. Zato je sodišče tožbeni zahtevek za odpravo odločb, s katerima je bilo tožeči stranki naloženo vračilo neupravičenih izplačil nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev po 16. 4. 2007, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba, utemeljeno zavrnilo.

11Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Cigoj, Stojan: Obligacijska razmerja: Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem. Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 227.

Op. št. (2): „Teorija poudarja, da tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbojnimi pravnimi posli, pri kateri se zahtevata njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga zato, ker ni bila dovolj skrbna.“ Plavšak, Nina in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50 (Polajnar Pavčnik, Ada).

Op. št. (3): Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009 in VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012.