UPRS sodba I U 519/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''RANDI'' št. Z-201170043. V obrazložitvi je organ navedel, da je prijavitelj A., d.o.o., ..., vložil 14. 1. 2011 prijavo znamke za znak ''RANDI'' za blago po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 28, 30 in 32. V roku 3 mesecev od dneva objave je tožnik vložil ugovor, v katerem je ugovarjal registraciji navedene znamke, ker je imetnik prejšnjih znamk ''RANI'' in ''RANI FLOAT'', registriranih za označevanje blaga, ki je podobno oziroma komplementarno blagu, na katero se v razredih 30 in 32 nanaša prijavljeni znak. Zaradi podobnosti znakov je predlagal zavrnitev registracije. Prijavitelj znaka je v odgovoru na ugovor prerekal utemeljenost ugovora in predlagal njegovo zavrnitev. Ob upoštevanju točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) je organ uvodoma primerjal blago in storitve. Prejšnja znamka RANI je registrirana za blago iz razreda 29 NK (meso, ribe, perutnina in divjačina, mesni izvlečki, konzervirano, suho in kuhano sadje in zelenjava, želeji, ipd), za blago iz razreda 30 NK (riž, tapioka, sago, moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice, sladoledi, med, melasa, ipd). Prejšnja znamka RANI FLOAT je registrirana za blago iz razreda 32 NK (brezalkoholne pijače, pripravki za pripravo brezalkoholnih pijač, nizko-alkoholno pivo, pripravki za pripravo nizko-alkoholnega piva, shandy, ipd). Določeno blago, na katerega se v razredu 30 NK nanaša prijava znamke, je enako blagu, ki ga ima z znamko RANI registrirano vložnik ugovora in sicer: riž, tapioka, sago, moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo, slaščice, med kvas, pecilni prašek, sol, gorčica, kis, omake (začimbe) in začimbe. Preostalo prijavljeno blago je podobno blagu, ki ga ima s prejšnjo znamko RANI registrirano vložnik ugovora: melasni sirup je podoben melasi, čajno pecivo in torte pa so podobni pecivu in slaščicam. Med slaščice spadajo in so jim zato podobni bonboni, lizike, žvečilni gumi, sladkor, čokolada, proizvodi iz čokolade, čokoladna jajčka, čokoladne praline, čokoladne figurice, kakav, kavavovi izdelki, nougat, okraski za torte in marcipan. Pri ledenih čajih, čajih, pijačah na osnovi kave, čokoladnih napitkih z mlekom, kakavovih napitkih z mlekom, pijačah na bazi kakava, pijačah na bazi čokolade, ipd, pa gre za vrsto brezalkoholnih pijač in napitkov. Prav tako so brezalkoholnim pijačam podobni kava in kavni nadomestki. Za to prijavljeno blago je torej organ ugotovil, da je podobno brezalkoholnim pijačam, katere ima s prejšnjo znamko RANI FLOAT registrirane vložnik ugovora. Nekatero prijavljeno blago v razredu 32, t.j. druge brezalkoholne pijače so enake brezalkoholnim pijačam, za katere je registrirana prejšnja znamka RANI FLOAT. V širšo skupino brezalkoholnih pijač spadajo tudi sadne pijače in sadni sokovi, sirupi, izotonične pijače, brezalkoholne pijače iz sveže stisnjenega sadja in/ali zelenjave, poleg tega se tudi voda (mineralna voda, sodavica, itd.) prodaja kot vrsta pijače in služi istemu namenu kot brezalkoholne pijače (gašenje žeje). Podobnost je podana tudi glede drugih pripravkov za pripravo brezalkoholnih pijač, saj je prejšnja znamka registrirana tudi za pripravke za pripravo brezalkoholnih pijač. Pivo pa je podobno nizko-alkoholnemu pivu, za katero je registrirana prejšnja znamka. Organ je torej ugotovil, da je vse blago, na katero se nanaša prijava znamke v razredu 32 NK, enako ali podobno blagu, ki ga ima s prejšnjo znamko registrirano vložnik ugovora.

V zvezi s primerjavo znaka in znamk je organ uvodoma navedel, da je prevladujoč oziroma dominantni del znaka tisti del, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil. Pri besednih znakih so besede praviloma prevladujoč element, saj potrošnik znak po besednem delu tudi ''poimenuje''. Pri vizualni primerjavi je navedel, da je znamka RANI figurativna oziroma kombinirana znamka. Sestavljena je iz temno modrega kvadrata, v katerem v zgornji polovici diagonalno poteka napis v arabski pisavi, pod tem pa se nahaja napis ''RANI'' v velikih tiskanih črkah v latinici. Oba napisa sta bele barve. Ne glede na vizualno opazno kvadratno podlago v temno modri barvi in enako izrazit zgornji arabski zapis, bo zapis RANI v latinici bolj pritegnil potrošnikovo pozornost, saj ga bo lahko prebral. Glede na to je RANI dominanten del. Znamka ''RANI FLOAT'' je tudi kombinirana znamka. Predstavljata jo diagonalna zapisa v temno modri barvi, v gornjem delu znaka je napis ''RANI FLOAT'' v velikih tiskanih črkah v latinici, pod tem je napis v arabski pisavi. Tudi pri tej znamki je organ ocenil, da je prevladujoči element zapis ''RANI FLOAT'', ki ga slovenski potrošnik lahko prebere. Prijavljeni znak je tudi kombinirani znak. Predstavlja ga elipsa temno rdeče barve, ki je znotraj neenakomerno obrobljena z belo barvo, znotraj elipse se nahaja napis ''Randi'', ki je bele barve. Prva črka je stilizirana, v zgornjem delu se nahajajo tri puščice ali kljukice. Organ je ocenil, da je prevladujoči element zapis ''Randi'', saj si bo potrošnik po tem napisu znak zapomnil in znamko po tem ''poimenoval'', čeprav vizualno pozornost pritegne tudi izrazita rdeča podlaga v obliki elipse. Prijavljena znamka se od prejšnje znamke RANI razlikuje po različni osnovni obliki ter barvi znaka. Podobnosti je mogoče ugotoviti le pri besednih delih primerjanih znakov. Beseda Randi vsebuje štiri enake črke kot beseda RANI. Oba napisa sta tudi v beli barvi, ki pa se razlikujeta v tem, da so črke v prejšnji znamki zapisane z velikimi tiskanimi črkami, črke v prijavljenem znaku pa z malimi tiskanimi črkami. Črka R v prijavljenem znaku je okrašena s tremi kljukicami, besedni del pa vsebuje še črko D. Treba je tudi upoštevati, da gre za kratki besedi, pri katerih pridejo bolj do izraza tudi manjše razlike v besedah oziroma številu črk. Gre za različni osnovni obliki znakov, različni barvi znakov in dodatni figurativni element – napis v arabski pisavi v prejšnji znamki, kar vse skupaj pripelje do drugačnega celotnega vizualnega vtisa. Določene podobnosti je mogoče ugotoviti tudi pri prijavljenem znaku in prejšnji znamki RANI FLOAT. Besedni in prevladujoči element v prijavljenem znaku RANDI je podoben RANI, vendar so razlike glede teh dveh besed, kot že povedano, pri tem pa prejšnja znamka vsebuje še besedo FLOAT, ki je ni v prijavljenem znaku. V zvezi s pomensko primerjavo je organ ugotovil, da beseda RANDI v pogovornem jeziku pomeni ljubezenski sestanek, zmenek. Gre za izpeljanko francoske besede rendez-vous. Beseda randi se splošno uporablja, njen pomen je jasen in poznan najširšemu krogu ljudi. Beseda RANI je za potrošnika domišljijska beseda in je brez pomena. Beseda FLOAT, ki sestavlja besedno zvezo RANI FLOAT, v angleščini pomeni plavati, pluti, lebdeti, beseda RANI pa nima določenega pomena. Kljub temu, da gre povprečnemu slovenskemu potrošniku pripisati tudi (povprečno) znanje angleščine, je manj verjetno, da bi glede na blago, na katero se znamka nanaša, pomen besedne zveze RANI FLOAT povezal s plavanjem, lebdenjem. Beseda FLOAT v tej zvezi ni opisna. Ob povedanem je organ ugotovil, da se prijavljeni znak pomensko razlikuje od prejšnjih znamk. V zvezi s fonetičnim vidikom primerjave je organ ugotovil, da prejšnji znamki vsebujeta napis v latinici in napis v arabskem jeziku, vendar je malo verjetno, da bi slovenski potrošnik poznal arabsko pisavo in bi znal prebrati tudi napis v arabski pisavi, zato je organ primerjal le napis v latinici. Beseda RANDI in RANI sestoji iz dveh zlogov, pri izgovorjavi je poudarek na prvem zlogu. Primerjava zvočne slike posameznih zlogov (ra/ran, ni/di) pokaže, da sta znaka podobna, vendar je pri izgovorjavi celotne besede RANI in RANDI opazna razlika v ritmu izgovorjave, saj je izgovorjava RAN v RANDI daljša kot izgovorjava RA v RANI. Prijavljeni znak vsebuje še glas D, ki je slišen pri izgovorjavi celotne besede. Besedni del RANI FLOAT vsebuje dve besedi, vsaka je sestavljena iz dveh zlogov, zadnja beseda se izgovori ''flout''. Zaradi podobnosti prve besede (enakega prvega zloga) je pri izgovorjavi celotnih besednih delov zaznati podobnost med znakoma, vendar se izgovorjava znamke RANI FLOAT po dolžini in ritmu razlikuje od izgovorjave besede RANDI. Organ je kot sklepno še navedel, da se v primeru, ko ima vsaj ena od znamk jasen in določen pomen, ki ga javnost takoj razume, fonetične podobnosti med znamkama nevtralizirajo s pomenskimi in vizualnimi razlikami med znamkama, kar velja tudi za konkreten primer. Pri tem je treba še upoštevati, da je stopnja fonetične podobnosti manj pomembna, ker je zaščiteno blago take vrste, ki ga potrošnik navadno vidno zazna. Prijavljeni znak bo glede na opisano pustil drugačen celotni vtis in se razlikuje od prejšnjih znamk. Glede ocene verjetnosti zmede v javnosti je še dodal, da so elementi pravila podobnosti med seboj odvisni, kar pomeni, da se lahko nizka stopnja podobnosti med znamkama nadomesti z visoko stopnjo podobnosti med blagom ali storitvami. Relevantni potrošnik v konkretnem primeru je potrošnik prehrambenih izdelkov, za katerega velja nižja stopnja pozornosti, pri celostnem vtisu znamke v zvezi z blagom pa je bolj pomemben vizualni vtis. V tem primeru gre za enako ali podobno blago, znak pa se od obeh prejšnjih znamk fonetično, pomensko in vizualno razlikuje v tolikšni meri, da bo razliko med znamkami nedvomno že na prvi pogled zaznal tudi povprečno pozoren potrošnik, k čemur prispeva tudi figurativni element – napis v arabski pisavi pri prejšnjih znamkah. Glede na navedeno je organ ugovor zavrnil na podlagi 102. člena ZIL-1.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in izpodbijano odločbo ter navedel, da se strinja z opredelitvijo toženke glede dominantnega dela znaka, pri čemer je dodatno treba še upoštevati izoblikovano prakso. Meni, da je toženka pretirano izpostavila ugotovitev, da so grafični deli znamk tako vizualno poudarjeni in izraziti, da pripeljejo do drugačnega celotnega vizualnega vtisa vseh znakov. Prvenstveno je relevantna ravno primerjava pravilno ugotovljenih dominantnih delov, za katere tožnik zatrjuje, da so si podobni do te mere, da obstaja možnost zmede v javnosti. Podobnost med besedami, ki jo priznava tudi toženka, je večja, kot ugotavlja toženka. Tožnik se tudi s toženko strinja, da povprečnemu slovenskemu potrošniku zapis v arabski pisavi ne posreduje nikakršnega posebnega sporočila, hkrati pa tudi ni po oblikovni rešitvi močan distinktivni element znaka, saj nakazuje, da gre za neko pisavo, ne pa za obliko v pravem pomenu besede. Lik elipse v ugovarjani znamki predstavlja klasičen geometrijski lik z manjšimi vizualnimi posebnostmi (obrobe), postavljanje napisa/besed v kontekst geometrijskega lika pa je pri znamkah mogoče razumeti predvsem kot poudarjanje njihovega besednega dela, razen v kolikor bi figurativni elementi s svojo izvirno oziroma inovativno obliko ustvarjali visok razlikovalni učinek, česar pa za figurativne elemente primerjanih znamk ni mogoče trditi. Toženka je tudi zanemarila dejstvo, da imata primerjani besedi RANI in RANDI enake prve tri in zadnjo črko, torej imata enake kar štiri črke od skupaj petih črk besednega elementa ugovarjanega znaka. Kljub temu, da je toženka ugotovila, da sta si znak in znamka v besednem delu podobna, tega dejansko ni ustrezno upoštevala. Tožnik zato meni, da obstaja velika podobnost med elementoma RANI in RANDI. Ker je beseda RANI del besedne zveze RANI FLOAT, to pomeni, da obstaja podobnost tudi med ugovarjanim znakom in to znamko. Res je, da RANI FLOAT vsebuje dodatni besedni element, ki v vizualnem smislu predstavlja element razlikovanja, zaradi česar pa si znamki samo nista podobni do te mere kot s prejšnjo znamko RANI, nista pa si vizualno različni. Tožnik je opozoril tudi na sodno prakso Sodišča prve stopnje (CFI), na katero so slovenska sodišča vezana (sodba Upravnega sodišča, U 139/2006, sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1140/2005), ki je v številnih sodbah pojasnilo, kako je treba pristopiti k primerjavi nasprotujočih znakov v primeru primerjave med grafičnimi in besednimi znaki (npr. sodba T-363/06, katere dele podrobno povzame). Znak RANDI se prepoznava v celotnem vtisu kot RANDI, kar pa glede na ugotovljeno podobnost med besednimi deli pomeni napačno odločitev toženke. Pri presoji distinktivnosti pa je pomembna tudi raba znaka. Če bi upoštevali mnenje toženke, bi to pomenilo, da bi slovenski potrošniki pod grafično podobo bodisi arabskih črk na modri oglati podlagi ali rdeče obarvani in belo delno obrobljeni podlagi, takoj prepoznali znak RANI oziroma RANDI in ju povezali z izdelki tožnika ali pa prijavitelja, kar pa ne more držati. Toženka bi morala kot odločilno obravnavati črkovno analizo in skleniti, da je znak RANDI zamenljivo podoben prejšnjima znamkama.

Glede fonetične primerjave se je tožnik strinjal z ugotovitvami toženke, vendar pa je toženka zanemarila dejstvo, da je črka D pozicionirana tako, da ne predstavlja niti začetnice niti končnice besede in je posledično fonetično manj izpostavljena in ne daje bistvenega razlikovalnega učinka, ki bi ugovarjano znamko v fonetičnem smislu jasno ločil od RANI. Toženka je zanemarila tudi že v ugovoru izpostavljen pomen začetne črke R, ki ima zaradi svojega specifičnega zvena posebno fonetično težo in je v obeh primerjanih besedah prva črka, s poudarjenim soglasnikom A, ki je v obeh besedah enako pozicioniran. Beseda FLOAT s fonetičnega vidika ne nosi takšne teže kot beseda RANI, saj je ta tista, ki nosi bistveno funkcijo razlikovanja blaga, poleg tega pa je potrošniku, ki pride v stik z besedama RANI FLOAT, lahko poznana tudi beseda RANI. Tožnik je tudi že v ugovoru neuspešno uveljavljal, da bo v kakšnem primeru potrošnik znamko RANI FLOAT dojel kot del skupine znamk RANI, saj je beseda FLOAT opisna za blago, registrirano pod to znamko. Prav tako je beseda RANI v besedni zvezi RANI FLOAT prva in splošno znano je, da povprečni potrošnik pogosto pri verbalni uporabi znamke uporablja le prvo besedo, saj je ta dominantna, druge pa se sploh ne izgovorijo. Posledično jo zato potrošniki ne dojemajo kot znak razlikovanja. Sklep toženke o razlikah med znaki pri fonetični primerjavi (črka D) je tako napačen in je podana podobnost tudi po tej plati. V zvezi s pomensko primerjavo pa je tožnik še navedel, da glede na očitno povezanost pomena s tekočino beseda FLOAT posredno opisuje informacijo o značilnosti blaga, ki je registrirano, in je kot taka opisna. Tožnik je še opozoril, da je veljavno stališče prakse, po katerem se pri znakih, ki označujejo prehrambeno blago, zahteva višja stopnja razlikovanja, in sicer takšna, da jo povprečno pazljiv potrošnik opazi na prvi pogled. Potrošniki pri nakupu prehrambenega blaga praviloma niso izrazito pozorni in znamke, s katerimi je blago označeno, podrobno ne preučijo. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Up 359/2000, se glede prehrambenega blaga zahteva višji standard razlikovanja zaradi nižje stopnje potrošnikove pozornosti pri nakupu. Primerjane znamke se ne razlikujejo tako, da bi se razlike opazile takoj, temveč se opazijo pri skrbni primerjavi. Razlika ni razvidna z bežno vizualno zaznavo kompozicije črk, ki jih potrošnik povsem spontano identificira kot določeno besedo. Pri krajših besedah potrošnik besedo identificira že na podlagi začetka in konca besede, ne da bi besedo dejansko prebral ''črko za črko''. Napis v arabski pisavi nima zadostne oziroma morda celo nobene teže, da bi lahko odločilno prispeval k percepciji znamke in njenega izvora, saj povprečnemu slovenskemu potrošniku tak zapis ne posreduje nikakršnega posebnega sporočila in ga ne bo dojemal kot element razlikovanja pri nobeni vrsti primerjave. Ob povedanem je treba zaključiti, da so si znak in znamki zamenljivo podobni (točka b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1). Glede na 65. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ker po njegovem mnenju dejanskega stanja ni treba ugotoviti v upravnem sporu, je tožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo organa v celoti odpravi in prijavo znamke ''RANDI'' št. Z-201170043 zavrne za blago in storitve iz razreda 32 (pivo, mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače, sadne pijače in sadni sokovi, sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač, voda (pitna), namizne vode, gazirana voda, izotonične pijače, brezalkoholne pijače iz sveže stisnjenega sanja in/ali zelenjave), postopek registracije znamke pa nadaljuje za preostalo blago in storitve, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o stroških do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, odločbo organa odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, kot že navedeno.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, ter še pojasnila, da določitev dominantnih delov še ne pomeni, da se absolutno zanemarijo ostali deli znamk, temveč se to opravi le v primeru, če je mogoče ostale vizualne elemente zanemariti. Šibak razlikovalni značaj določenega elementa (FLOAT pri RANI FLOAT) pa še ne pomeni, da ta element ni nujno del dominantnega dela. Pri znamki RANI FLOAT pa je beseda FLOAT enako poudarjena kot beseda RANI in je ni mogoče v celoti prezreti. Vztrajala je pri svojih navedbah in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke RANDI, ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za zavrnitev registracije znamke na tej podlagi morata biti torej kumulativno izpolnjena pogoja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost ali podobnost blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.

Med strankama ni sporno, da je vse blago, na katero se nanaša prijava znaka RANDI, enako ali podobno blagu, ki ga ima s prejšnjima znamkama RANI in RANI FLOAT registrirano tožnik. Sporno pa je, ali je upravni organ pravilno ocenil, da si prijavljeni znak in prejšnji znamki tožnika niso enaki oziroma podobni do te mere, da bi zaradi tega obstajala verjetnost zmede v javnosti.

Podobnost med znaki se ugotavlja po metodi celovite presoje, tj. vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, če jih je mogoče določiti.

Dominantni del znaka je tisti, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil. Sodišče se z upravnim organom strinja, da je dominantni del prijavljenega znaka (ki je sicer – tako kot znaka tožnika – kombinirani znak, tj. znak, sestavljen iz besednega in figurativnega dela) besedni del RANDI, pri tožnikovih znamkah pa RANI in RANI FLOAT (katerih zapis se pri vseh znakih tudi razlikuje glede vrste pisave, idr.), pri čemer pa pri vseh treh znakih ne gre zanemariti ostalih grafičnih elementov, ki tudi pritegnejo vizualno pozornost potrošnika. Pri prejšnji znamki tožnika RANI so ti ostali grafični elementi kvadratna podlaga temno modre barve in zgornji zapis v arabski pisavi, pri prejšnji znamki RANI FLOAT zapis v arabski pisavi ter pri prijavljenem znaku rdeča podlaga v obliki elipse. Tožnik uvodoma ugovarja, da je organ pretirano poudaril pomen ostalih grafičnih elementov vseh znakov in bi bilo treba po njegovem mnenju primerjati zgolj besedila. Sodišče se s takim stališčem tožnika v obravnavanem primeru ne strinja, saj so, ne glede na sicer pravilno oceno o besedilu kot o dominantnem delu znaka, opisani grafični elementi precej izstopajoči in kot taki nedvomno (poleg besedila znakov) pritegnejo pozornost (npr.: močne barve pri vseh primerjanih znakih, zapis v arabski pisavi pri prejšnjih znamkah tožnika, za katerega po presoji sodišča ni nujno, da povprečnemu slovenskemu potrošniku nakazuje, da gre za obliko pisave). Tudi črkovno analizo je upravni organ opravil pravilno in ni spregledal, da vsebujeta besedi RANI in RANDI štiri enake črke – tri spredaj in eno zadaj, saj je to navedel, navedel pa je še, da so pri kratkih besedah razlike v besedah ali številu črk hitreje opazne, kar drži. Razlika med prijavljenim znakom in prejšnjo znamko RANI FLOAT pa je v tem delu še bolj očitna glede na vsebino besednega dela prejšnje znamke, saj le-ta vsebuje še dodatno besedo FLOAT, kar še poveča razlikovalnost. S tako presojo pa organ tudi ni odločil v nasprotju s citirano sodno prakso, saj je pravilno besedni del primerjanih znakov določil kot dominantnega, s tem, da pa - pravilno - glede na njihov videz in pozicijo v znakih ni zanemaril ostalih grafičnih elementov, kot je bil očitno to primer v sodbi Splošnega sodišča T-363/06.

Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor o napačni presoji organa v zvezi s fonetično primerjavo znakov. Pozicioniranje črke D na sredini tako glede na njeno nesporno slišnost ne pomeni njene manjše fonetične izpostavljenosti, besedo FLOAT v besedilu prejšnje znamke RANI FLOAT pa glede na to, da sta obe besedi kratki, potrošnik tudi sliši oziroma uporablja. V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na pomenski vidik znakov oziroma natančneje na po tožnikovem mnenju opisnost besede FLOAT (ki angleško pomeni plavati, lebdeti) glede na registrirano blago – tekočine, pa sodišče tudi ocenjuje, da ni utemeljen, saj od povprečnega slovenskega potrošnika (pri čemer se domneva, da je temu potrošniku pomen besede FLOAT znan) ni mogoče pričakovati takega miselnega preskoka, kot ga zagovarja tožnik.

Sodišče se tudi v celoti strinja s presojo organa o podobnosti primerjanih znakov z vidika narave blaga oziroma povprečnega potrošnika prehrambenih izdelkov, Res velja potrošnik prehrambenih izdelkov za potrošnika z nižjo stopnjo pozornosti, vendar pa so tudi po presoji sodišča razlike med prijavljenim znakom ter prejšnjima znamkama tako očitne, da bo to zaznal tudi tovrstni potrošnik in do zamenjave med blagom nedvomno ne bo prišlo. Ob tem pa sodišče še dodaja, da se zaradi več razlogov, kot so npr. globalizacija in posledično večja izbira prehrambenih izdelkov na trgu, večja pozornost potrošnika glede izvora zaradi sestavin in posledično kvalitete prehrambenih izdelkov, nedvomno veča tudi stopnja pozornosti potrošnika tega blaga, kar še dodatno prispeva k večji razlikovalnosti primerjanih znakov. S tem organ tudi ni odločil v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi, I Up 359/2000 z dne 25. 5. 2004. V tej sodbi je sodišče navedlo, da je pri preizkusu pogojev za priznanje znaka v sliki za blagovno znamko glede na namen, ki ga zakon daje blagovni znamki, izhodišče preizkusa celostna podoba znaka, saj je celostni vtis tisti, kar tvori v blagovnem prometu komunikacijo med ponudnikom blaga in potrošnikom. Poudarilo je, da če gre za prehrambeno blago, je pomembna razlikovalnost, ki jo zazna že povprečno pazljiv potrošnik na prvi pogled. Tako opredeljena razlikovalnost pa je podana tudi v obravnavanem primeru, kar je v izpodbijani odločbi izčrpno in natančno obrazloženo.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.