VSRS Sodba X Ips 92/2009

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2285/2008-6 z dne 27. 1. 2009 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 16. 10. 2008.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 765,17 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 10. 2008, s katero je ta odločila, da je revidentka dolžna osnovni šoli, takoj, na dan prejema te odločbe, nakazati sredstva v višini 62.706,90 EUR za izpolnitev denarne dajatve na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 286/2006 z dne 19. 10. 2006 in sodbe Pdp 1514/2006-5 z dne 6. 9. 2007 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je revidentki naložila, da mora navedena sredstva nakazati na tam navedeni račun; v 3. točki izreka pa je odločila, da če revidentka ne bo izpolnila naložene obveznosti v danem roku, bo to storila Uprava RS za javna plačila, ter opravila upravno izvršbo denarnih obveznosti po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti iz sredstev občine. Po presoji tožene stranke gre v obravnavanem primeru za neizvajanje nalog iz občinske izvirne pristojnosti, ki po vsebini predstavljajo denarno terjatev, do katere je upravičen vrtec iz sredstev občine - ustanoviteljice in so zato izpolnjeni pogoji za uporabo ukrepa iz 90. a člena Zakona o lokalni samoupravi - ZLS - UPB2 (Ur. l. RS, št. 94/2007 in 76/2008).

2Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe šestega odstavka 28. člena Zakona o vrtcih - ZVrt (Ur. l. RS, št. 100/2005 - UPB2 in 25/2008), 49. člen Zakona o zavodih – ZZ (Ur. l. RS, št. 121/1991 in nadaljnji), Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI (Ur. l. RS, št. 16/2007 - UPB5, 101/2007 - odl. US, 36/2008) in Odlok o ustanovitvi vzgojno izobraževalnega zavoda osnovne šole.

3Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo in njeno dovoljenost utemeljevala z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je napačno uporabila 28. člen ZVrt, 49. člen ZZ in 90. a člen ZLS. Meni, da ni nobene pravne podlage, ki bi Občini nalagala plačilo terjatve iz delovnega spora, ki ga je proti osnovni šoli dobila nekdanja delavka vrtca. Upnica - nekdanja delavka, zaposlena v vrtcu pri osnovni šoli, je poplačilo svoje terjatve iz delovnega spora že dobila, kar pomeni, da obveznost občine ne more obstajati, ker je bil dolg že poravnan, odgovornost občine (ustanovitelja zavoda) za obveznosti zavoda pa je zgolj subsidiarna (49. člen ZZ). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da odpravi odločbo tožene stranke in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri svoji odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5Revizija je utemeljena.

6Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega navedeni znesek. Ker je za dovoljenost revizije dovolj, da je izpolnjen eden izmed pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo, ali je izpolnjen tudi pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katerega se revidentka tudi sklicuje.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka oziroma država poseže v premoženjskopravno razmerje med občino in vrtcem oziroma osnovno šolo tako, da občini z upravno odločbo v upravnem postopku naloži plačilo finančnih obveznosti zavodu, katerega ustanoviteljica je, in s tem poseže v občinski proračun.

9Po določbi 41. člena ZOFVI javne vrtce in osnovne šole ustanavlja lokalna skupnost. Med naloge občine iz njene izvirne pristojnosti, ki jih financira, sodi tudi dejavnost vrtca, ki ga je ustanovila. Sredstva za financiranje dejavnosti vrtca zagotavlja, v skladu z 28. členom ZVrt, občina iz svojega proračuna, s katerim povsem samostojno razpolaga. To pomeni, da je poraba proračunskih sredstev v neposredni pristojnosti občine kot lokalne skupnosti. Če pa svojih finančnih obveznosti do vrtca, ki ga je ustanovila, občina ne poravna pravočasno, gre za premoženjskopravno razmerje med občino in vrtcem. V to razmerje pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more z upravno odločbo poseči država. Po določbi 90. a člena ZLS, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, mora pristojno ministrstvo, če občina ne opravlja ali v nasprotju z zakonom opravlja z zakonom določene naloge iz svoje izvirne pristojnosti, opozoriti pristojni občinski organ in mu predlagati način izvršitve posamezne naloge. Če občina ne ravna v skladu z opozorilom in predlogom in pristojno ministrstvo ugotovi, da občina ne zagotavlja skupnih potreb in interesov svojih prebivalcev in bi utegnile nastati škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, za naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje, ministrstvo občini naloži izvedbo naloge z odločbo. Citirane zakonske določbe pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uporabiti, ko gre za neporavnane finančne obveznosti lokalne skupnosti do njenega proračunskega uporabnika (takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi X Ips 745/2006), v tem primeru za poravnavo denarnih terjatev delavke vrtca na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča.

10Ker je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da tožena stranka v obravnavani zadevi nima pravne podlage za naložitev obveznosti občini, kot izhaja iz izreka izpodbijane upravne odločbe, zadeve ni vračalo v ponovno odločanje.

K II. točki izreka:

11Stroški tožnika za revizijo se določijo glede na določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ga je bilo treba glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo, da se stroški (pooblaščenca) pred sodiščem prve stopnje tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 priznajo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007), stroški pooblaščenca v reviziji pa na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), veljavnega v času vložitve revizije.

12Tožeči stranki je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in ji pri tem ni priznalo drugih priglašenih stroškov (posvet s stranko, materialni stroški), saj do njih na podlagi veljavnega Pravilnika ni upravičena. Za revizijski postopek gre tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi in Tarife št. 3300 (nagrada za revizijo) 282 EUR ter priglašeni 2 % materialni stroški 5,64 EUR (tarifa št. 6002). Znesek 637,64 EUR se poviša še za priglašeni DDV v višini 127,53 EUR. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 765,17 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od izdaje te sodbe, do tedaj brez obresti, od tedaj dalje pa z zamudnimi obrestmi vse do plačila. Ker se v obravnavani zadevi uporabi Zakon o odvetniški tarifi sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov posveta s stranko in pregleda zadeve, saj zakon posebne nagrade za te storitve ne pozna, ker so že zajete v nagradi za revizijo.