UPRS sodba I U 493/2012

I. Tožbi se ugodi, 3. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor RS št. 4902-3/2011-5 z dne 23. 2. 2012 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravni organ je z odločbo in sklepom z dne 23. 2. 2012: zavrgel predlog A.A. za odpravo oziroma razveljavitev odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-276/1993-135 z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici (1. točka izreka); zavrgel predlog tožnice za razveljavitev navedene odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 17. 7. 2007 (2. točka izreka); zavrnil predlog tožnice za odpravo navedene odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici (3. točka izreka, ki jo tožnica izpodbija s predmetno tožbo) ter odločil, da stroškov postopka ni (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je UE Ljubljana s prvostopno odločbo z dne 17. 7. 2007 odločila, da se za nični izrečeta delna odločba UE Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik št. 362-276/93 z dne 21. 2. 1997 in delna odločbe UE Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, št. 74114-362-276/1993-JL z dne 21. 1. 2002 (1. točka izreka); da se upravičencu B.B. vrne v last z vzpostavitvijo lastninske pravice parc. št. 1318/24, vpisana v zk. vl. št. 1078, k.o. ..., ki je v naravi dvorišče v izmeri 1.195 m2, garaža v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 73 m2, poslovna stavba v izmeri 192 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 183 m2 (2. točka izreka); da je zavezanka (tožnica) dolžna dopustiti vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini (3. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). V zvezi z izpodbijano 3. točko izreka odločbe z dne 23. 2. 2012 upravni organ v obrazložitvi navaja, da tožničin predlog za odpravo odločbe UE Ljubljana z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni utemeljen. Citira navedeno določbo in pojasnjuje, da ta določba predpostavlja, da v isti zadevi poleg izpodbijane odločbe že obstaja predhodno izdana veljavna pravnomočna odločba, s katero je bila ta zadeva ob nespremenjenem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Hkrati morata torej obstajati dve pravnomočni odločbi, s katerima je bila ista zadeva drugače rešena. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. S sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 sta bili namreč delni odločbi UE Ljubljana z dne 21. 2. 1997 in z dne 21. 1. 2002 pravnomočno izrečeni za nični, to pomeni, da pravno ne obstajata več. Učinek izreka ničnosti pomeni, da se za nazaj odpravi upravna odločba in vse pravne posledice, ki so iz nje nastale in da tudi ne morejo nastati več nobene nove pravne posledice (prvi odstavek 281. člena ZUP). Zato v obravnavanem primeru ni podan dejanski stan iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, saj razen sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 ne obstaja nobena druga veljavna pravnomočna odločba, s katero bi bila ista upravna zadeva drugače rešena. Pojasnjuje še, da ravno zato, ker sta bili navedeni predhodni delni odločbi izrečeni za nični, kar pomeni, da ne obstajata več, je bilo potrebno o denacionalizaciji zadevnih nepremičnin ponovno odločiti, pri čemer gre pravno še vedno za edino odločitev o denacionalizaciji teh nepremičnin in ne obstaja nobena druga veljavna odločba o denacionalizaciji istih nepremičnin. Navaja še, da se ob tem ne more posebej opredeljevati do drugih domnevnih nepravilnosti, na katere opozarja tožnica v svojem predlogu, saj se te navedbe ne nanašajo na utemeljevanje obstoja razloga iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Tožnica svojega predloga tudi ne more utemeljevati s tem, da naj bi sporna odločba z dne 17. 7. 2007 posegla v pravice tretjih oseb, saj ni upravičena nastopati v njihovem imenu, domnevne kršitve materialnega prava oziroma pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja pa bi morala uveljavljati v pritožbenem postopku zoper sporno odločbo z dne 17. 7. 2007.

2Tožnica v tožbi navaja, da se z ugotovitvami in zaključki upravnega organa v zvezi z odločitvijo v tem upravnem sporu izpodbijani 3. točki odločbe z dne 23. 2. 2012 ne more strinjati. Upravni organ je po njenem prepričanju zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Spregledal je namreč, da obstaja tudi odločba št. 362-276/1993 z dne 21. 2. 2005, s katero je UE Ljubljana že pravnomočno odločila, da se je C.C. za podržavljeno premoženje že izplačala odškodnina v obveznicah SOD d.d. v znesku 20.742,00 DEM v tolarski protivrednosti. Tožnica navaja, da je iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, navedene odločbe z dne 21. 5. 2005, skice geodetskih izmer parc. št. 1318/24 družbe D. d.o.o. z dne 11. 11. 2003 razvidno, da je zemljišče parc. št. 1318/5 sedaj oziroma že dne 17. 7. 2007, torej na dan izdaje sporne prvostopne odločbe, prenumerirano in se vodi pod parc. št. 1318/24, vl. št. 1078, k.o. ... Zemljišče parc. št. 1318/24 (prej parc. št. 1318/5) se je s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 (čeprav je zanj bila plačana odškodnina) v celoti vrnilo upravičenki. Zemljišče parc. št. 1318/24 se nikakor ne bi smelo v celoti vrniti upravičenki, saj je zanj dobila odškodnino, kar je sicer zapisal upravni organ v obrazložitvi odločbe z dne 21. 2. 2005. Torej je več kot očitno, da je v konkretni zadevi upravni organ dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovil, saj je neutemeljeno prezrl odločbo z dne 21. 2. 2005, ki je pravnomočna in realizirana. Ponovno poudarja, da se nepremičnina s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 ne bi smela v celoti vrniti upravičencu, ob upoštevanju dejstva, da obstaja že pravnomočna odločba z dne 21. 2. 2005. Ker je temu tako, obstajajo razlogi za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007, ker je ob enaki dejanski in pravni podlagi upravni organ drugače odločil z odločbo z dne 21. 2. 2005. Tako je zmoten zaključek upravnega organa v tem upravnem sporu izpodbijani 3. točki odločbe z dne 23. 2. 2012, da v konkretni zadevi ne obstajata dve pravnomočni odločbi z vsemi pravnimi posledicami. V konkretni zadevi torej obstajata dve odločbi, in sicer odločba z dne 17. 7. 2007, s katero se je premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, vodenega pri UE po denacionalizacijskem upravičencu, obravnavano pod št. 362-276/1993, vrnilo upravičencu v naravi, po odločbi z dne 21. 2. 2005 pa je za del premoženja plačana odškodnina. Tudi stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi, da se ne more posebej opredeljevati o domnevni nepravilnosti poseganja v pridobljene pravice tretjih oseb, po prepričanju tožnice ni pravilno. Tretje osebe so ex lege s sklenitvijo pogodbe o nakupu stanovanj pridobile pravico tudi do funkcionalnega zemljišča, na katerem stanovanje oziroma stavba stoji. Z izpodbijano odločbo je tako kršena tudi temeljna ustavna pravica do zasebne lastnine in bi se upravni organ moral opredeliti tudi do teh navedb. Predlaga, da sodišče zasliši stranke in postavi izvedenca geodetske stroke ter po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Podrejeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odločbo UE Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z dne 17. 7. 2007 in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka je sodišču poslala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

4Tožba je utemeljena.

5Po določbi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

6V obravnavani zadevi je tožnica vložila zahtevo za odpravo odločbe UE Ljubljana z dne 17. 7. 2007 na podlagi citirane določbe ZUP po nadzorstveni pravici. S sporno odločbo UE Ljubljana z dne 17. 7. 2007 je upravni organ odločil: da se delni odločbi UE Ljubljana z dne 21. 2. 1997 in z dne 21. 1. 2002 izrečeta za nični (1. točka izreka); da se upravičencu B.B. vrne v last z vzpostavitvijo lastninske pravice parc. št. 1318/24, vpisana v zk. vl. št. 1078 k.o. ..., ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 1.195 m2, garažo 55 m2, gospodarsko poslopje 73 m2, poslovno stavbo 192 m2 in stanovanjsko stavbo 183 m2 (2. točka izreka) ter da je zavezanka – tožnica dolžna dopustiti vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka te odločbe, v korist upravičenca takoj po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka).

7Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da se je tožnica v zahtevi za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici sklicevala (tudi) na odločbo z dne 21. 2. 2005, s katero je bil upravičenki C.C. vrnjen del parc. št. 1318/5, vpisani v zk. vl. št. 1078 k.o. … v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d. v tolarski protivrednosti 20.742,00 DEM. V zahtevi je še poudarila, da je iz izpiska iz zemljiške knjige ter iz odločbe GURS z dne 20. 11. 2002 razvidno, da so izvršene spremembe parc. št. 1318/23, 1318/24 ter 1318/5 tako, da sta bili parc. št. 1318/23 in 1318/5 ukinjeni in je v zemljiški knjigi pri zk. vl. št. 1078 k.o. … vpisana samo še parc. št. 1318/24, ki pa v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 1.195 m2, garažo 55 m2, gospodarsko poslopje 73 m2, poslovno stavbo 192 m2 in stanovanjsko stavbo 183 m2. Prav tako je v zahtevi izpostavila, da navedeno pomeni, da je s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 upravni organ v isti zadevi še enkrat (drugače) odločil ob istem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter upravičencu B.B. vrnil v last in posest nepremičnino, za katero je upravičenec že prejel odškodnino v obliki obveznic SOD d.d., ki so bile njegovim pravnim naslednikom tudi že izročene. Vendar pa upravni organ v izpodbijani odločbi na te navedbe tožnice v njeni zahtevi za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici ni odgovoril. Navedel je le, da sta bili s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 za nični izrečeni delni odločbi UE Ljubljana z dne 21. 2. 1997 in z dne 21. 1. 2002 in da tako zaključuje, da razen sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 ne obstaja nobena druga veljavna pravnomočna odločba, s katero bi bila ista upravna zadeva drugače rešena.

8Dalje sodišče ugotavlja, da iz odločbe GURS št. 90312-2051/2000-28 z dne 20. 12. 2002, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da se v zemljiškem katastru evidentirajo naslednje spremembe katastrskih podatkov: ukinitev parc. št. 1318/23 – stan. stavba v izmeri 181 m2, parc. št. 1318/24 – stan. stavba v izmeri 146 m2 in parc. št. 1318/5 – dvorišče v izmeri 500 m2 in travnik v izmeri 975 m2, vse vpisane v zk. vl. št. 1078 k.o. ...; stanje po spremembi: parc. št. 1318/24 – dvorišče v izmeri 1.195 m2, garaža 55 m2, gosp. poslopje 73 m2, posl. stavba 192 m2 in stan. stavba 183 m2, vpisana v zk. vl. št. 1078 k.o. ... Tako sodišče zaključuje, da je upravni organ s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007 upravičencu vrnil v last parc. št. 1318/24, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 1.195 m2, garažo 55 m2, gosp. poslopje 73 m2, posl. stavbo 192 m2 in stan. stavbo 183 m2; z dopolnilno odločbo št. 362-276/1993-128 z dne 21. 2. 2005 pa je bil upravičenki vrnjen del parc. št. 1318/5 – travnik v izmeri 1.106 m2, vpisan v zk. vl. št. 1078 k.o. ..., in sicer v obliki odškodnine v obveznicah SOD d.d. v višini 20.742 DEM. Iz česar bi tudi po presoji sodišča izhajalo, da je bilo o delu premoženja (o parc. št. 1318/5, ki je bila z zgoraj navedeno odločbo GURS ukinjena in je postala del parc. št. 1318/24), o katerem je upravni organ odločil s sporno odločbo z dne 17. 7. 2007, že pravnomočno (drugače) odločeno z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005, na kar opozarja tožnica tako v svoji zahtevi za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici, kot tudi v obravnavani tožbi. Ker upravni organ v izpodbijani odločbi na navedene navedbe tožnice v zahtevi ni odgovoril, je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

9V zvezi s tožbenim ugovorom, da so tretje osebe ex lege s sklenitvijo pogodb o nakupu stanovanj pridobile pravico tudi do funkcionalnega zemljišča, na katerem stanovanje oziroma stavba stoji, pa sodišče pojasnjuje, da mora upravni organ v okviru preizkusa utemeljenosti zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP ugotavljati le, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, ne pa tudi morebitne nepravilne uporabe materialnega prava oziroma drugih kršitev, za katere tožnica zatrjuje, da so bile storjene v postopku izdaje sporne odločbe z dne 17. 7. 2007. Zato tega tožbenega ugovora v tej zadevi ni mogoče upoštevati.

10Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in odločbo z dne 23. 2. 2012 v izpodbijani 3. točki izreka odpravilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral odgovoriti na gornji ugovor tožnice in o njeni zahtevi za odpravo sporne odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ponovno odločiti. Ker je bilo potrebno tožbi iz navedenih razlogov ugoditi, je sodišče o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in tako tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov postavitve izvedenca geodetske stroke in zaslišanja strank.

11Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Tožnici je priznalo tudi 20 % DDV, saj je njen pooblaščenec izkazal, da je zavezanec za DDV.