VSRS Sodba I Ips 32676/2013-60

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

1Z v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni S. L. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonitega določila mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil vlogo, naslovljeno kot obnova kazenskega postopka, na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 32676/2013. V vlogi navaja, da je bil s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru III K 32676/2013 in III K 1212/2013 spoznan za krivega in obsojen za isto kaznivo dejanje ponarejanja listin. Sodišče prve stopnje je obsojenčevo vlogo dne 11. 6. 2014 odstopilo Vrhovnemu sodišču z obrazložitvijo, da naj se vloga šteje kot pravočasno vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo III K 1212/2013 kršilo ustavno načelo iz 31. člena Ustave RS o prepovedi sojenja v isti stvari in s tem storilo kršitev po 3. točki 372. člena ZKP. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, opisano pod točko 3, razveljavi, ter za dejanji pod točkama 1 in 2 izreče enotno kazen.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi določbe prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

5Vlogo, sicer naslovljeno kot zahteva za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP (obsojenec je s to vlogo sledil napotilu sodišča prve stopnje v dopisu z dne 14. 1. 2014 na list. št. 59 spisa III K 32676/2013), je Vrhovno sodišče obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, saj obsojenec uveljavlja, da naj bi prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je stvar že pravnomočno razsojena.

6Vrhovno sodišče po pregledu spisov Okrajnega sodišča v Mariboru ugotavlja:

- da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo III K 32676/2013 z dne 16. 10. 2013 obsojenega S. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora;

- da je zoper sodbo obsojenec vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP;

- da je Višje sodišče v Mariboru pritožbo s sodbo IV Kp 32676/2013 z dne 20. 12. 2013 zavrnilo;

- da je sodba III K 32676/2013 postala pravnomočna dne 27. 12. 2013;

- da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo III K 1212/2013 z dne 14. 11. 2013 obsojenca spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; za vsako dejanje je določilo kazen dva meseca zapora in nato izreklo enotno kazen pet mesecev zapora; izrečena zaporna kazen pa je bila na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomeščena s 300 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v roku dveh let;

- da je soba III K 1212/2013 postala pravnomočna dne 29. 1. 2014.

7Primerjava opisov dejanj po pravnomočnih sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru III K 32676/2013 in III K 1212/2013 pokaže, da je bil obsojenec spoznan za krivega za kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki predstavljata isti historični dogodek. Obsojenec je bil s pravnomočnima sodbama za isto dejanje obsojen dvakrat. Obsojenec je vlogo, ki jo je mogoče obravnavati kot zahtevo za varstvo zakonitosti, vložil v zvezi s sodbo III K 32676/2013, saj je v vlogi navedel, da vlaga pravno sredstvo v zvezi z postopkom III K 32676/2013. V tej kazenski zadevi je obsojenec tudi vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je uveljavljal, da je bil že pravnomočno spoznan za krivega za isto kaznivo dejanje s sodbo III K 1212/2013 z dne 14. 11. 2013. Že višje sodišče mu je pojasnilo, da v času odločanja višjega sodišča dne 20. 12. 2013 sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1212/2013 obsojencu še ni bila vročena, zato tudi ni postala pravnomočna. Tako je pred pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1212/2013 (dne 29. 1. 2014) postala pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 32676/2013 (dne 27. 12. 2013). Vrhovno sodišče ugotavlja, da s sodbo III K 32676/2013 ni prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj je sodba III K 32676/2013 postala pravnomočna pred sodbo III K 1212/2013, in zato s to sodbo ni bilo odločeno o pravnomočno razsojeni stvari.

8Vrhovno sodišče je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 32676/2013 ni bil prekršen kazenski zakon, zavrnilo kot neutemeljeno.

9Obsojenec je v zadevi III K 32676/2013 izčrpal pravno sredstvo, zato je tudi lahko v tej zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti poudarila, da je bil kazenski zakon iz razloga po 3. točki 372. člena ZKP prekršen s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1212/2013, ki je postala pravnomočna kasneje, kot sodba istega sodišča III K 32676/2013. Obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zadevo III K 1212/2013 ni vložil, prav tako pa v zvezi s to zadevo ni vložil pritožbe in pravnega sredstva ni izčrpal, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, saj je bila sodba obsojencu vročena dne 13. 1. 2014. Na podlagi obsojenčeve vloge Vrhovno sodišče tudi ni moglo poseči v sodbo III K 1212/2013 tako kot je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala državna tožilka.

10Ker pa je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1212/2013, ki je postala pravnomočna dne 29. 1. 2014, storjena navedena kršitev kazenskega zakona, saj je bil s to sodbo obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 1212/2013 ob ugotovitvi, da je bilo s to sodbo, ker je postala pravnomočna kasneje kot sodba III K 32676/2013, odločeno o pravnomočno razsojeni stvari.

11Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo v višini 150,00 EUR na podlagi tarifnih številk 7111, 7113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje.