VSL sodba I Cpg 1240/2012

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izključitev tožene stranke iz družbe M. d. o. o. (I. točka izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da mora toženec plačati tožniku znesek 22.499,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila (II. točka izreka). Obenem je odločilo še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tožena stranka. Tožeča stranka je izpodbijala I. in III. točko izreka prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v novo obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

5ZGD-1 v tretjem odstavku 501. člena določa, da sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. V zakonu so ti razlogi navedeni primeroma, in sicer, če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer krši pogodbo. Pritrditi je treba pritožnici, da ti razlogi niso določeni taksativno. Družbenika je mogoče iz družbe izključiti tudi, če so podani drugi razlogi, ki predstavljajo utemeljeno podlago za izključitev. Ne glede na to pa tožbenemu zahtevku na izključitev ni bilo mogoče ugoditi.

6Teorija zastopa stališče, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo (ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo) ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo. Temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa. Izključitev družbenika je namreč izjema od pravila ter skrajno sredstvo. Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj „groba“ oziroma resna. Sicer pa ima nezadovoljni družbenik v skladu z zakonom pravico do izstopa iz družbe. Družbenik, ki meni, da mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo oziroma da je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, lahko s tožbo zahteva svoj izstop iz družbe (drugi odstavek 501. člena ZGD-1, prim. tudi VSS sodba III Ips 10/2012).

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izključitev toženca iz družbe, ker je ocenilo, da izključitveni razlogi iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 niso podani. Ugotovilo je, da tožencu očitanega zatrjevanega neizvajanja na kolegiju dogovorjenih nalog ni mogoče enačiti z ravnanji v nasprotju s sklepi skupščine niti jih upoštevati kot kršitev družbene pogodbe. Izvedeni dokazi ne potrjujejo niti tožnikovih očitkov, da je toženec družbi in ostalim družbenikom povzročil škodo z neizvrševanjem dogovorjenih nalog. Po oceni prvostopnega sodišča namreč manjka jasen in konkreten dokaz o tem, kakšne so sploh bile naloge toženca in v kakšnih rokih bi jih moral opraviti. Opravila v zvezi s pridobivanjem oglasnih površin za družbo je toženec lahko opravljal le v vlogi direktorja družbe in ne v vlogi družbenika, zato je bil to lahko le razlog za njegov odpoklic z mesta direktorja, do katerega je tudi dejansko prišlo. V sodni praksi je bilo sicer že sprejeto stališče (VSL sodba I Cpg 963/2005), da škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati družbenik, ne pomeni zgolj kršitve obligacijskega razmerja med družbo in poslovodjo, pač pa lahko hkrati pomeni tudi dejansko podlago za izključitev takega družbenika iz družbe. Dokaza o povzročeni škodi pa tožeča stranka ni ponudila. Poleg tega sta tožnik in toženec oba kot direktorja skupno zastopala družbo, tožnik pa sam trdi, da je nekatera opravila, ki jih ni opravil toženec, opravil on sam namesto njega. Logična posledica tega je, da do škode ni prišlo. Skupno zastopanje in vodenje poslov družbe ne dopušča opustitve lastnega preverjanja tožnika, ali se posli družbe res vodijo v skladu z zakonodajo in predpisi lokalnih skupnosti. Ravnanja, ki bi ga tožnik ob potrebnem skrbnem opravljanju lastne funkcije poslovodje lahko in moral preprečiti, zato tožnik tudi po oceni sodišča druge stopnje ne more uspešno očitati kot škodljivo ravnanje toženca, ki naj povzroči toženčevo izključitev iz družbe. Dokazni postopek je pokazal tudi, da ni bil zgolj toženec tisti, ki ni bil dovolj dosleden pri upoštevanju vseh predpisov, pač pa so očitno tak način poslovanja sprejemali kot primeren vsi trije družbeniki družbe M. Zato ga po oceni sodišča ni mogoče očitati le tožencu kot izključitveni razlog. Že pojmovno pa toženčevo glasovanje proti dokapitalizaciji in spremembi poslovnega načrta ter proti prevzemu osebnega poroštva za najem posojila družbe ni moglo ovirati uresničevanja pravic drugih družbenikov. Dokapitalizacija zaradi širjenja poslovanja po ZGD-1 ne sodita med družbeniške pravice in dolžnosti. Tožnik razen splošne navedbe o cenejši lokaciji predvidenega novega sedeža ni konkretizirano pojasnil, kakšna škoda naj bi nastala družbi, ker se toženec ni udeležil skupščine, sklicane za dne 15. 2. 2010, na katere dnevnem redu je bil med drugim tudi predlog spremembe sedeža. Ker gre pri toženčevem nevračilu posojila M. V. za njuno povsem obligacijsko razmerje, po oceni sodišča to ne more predstavljati povzročanja škode drugemu družbeniku. Pritožbeno sodišče se pridružuje izčrpni in prepričljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje.

8Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo, da so izključitveni razlogi po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 določeni le primeroma in ne taksativno in da zakon kot razlog izključitve zahteva zgolj obstoj utemeljenih razlogov. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Čeprav je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost razlogov skozi primeroma naštete zatrjevane izključitvene razloge, je skozi to oceno presojalo tudi utemeljenost razlogov na splošno, to je z vidika utemeljenosti vseh razlogov kot celote in ne le vsakega posameznega razloga posebej. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da ravnanja toženca bodisi ne predstavljajo tako hudih kršitev, da bi utemeljevala izključitev, bodisi sploh ne gre za izključitvene razloge. Kot že rečeno namreč uresničevanje pravic, ki jih ima družbenik po zakonu ali pogodbi, ne predstavljajo izključitvenega razloga, čeprav se preostali družbeniki z njim ne strinjajo.

9Kršitev nalog, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, ne zadošča za obstoj utemeljenega razloga za izključitev. Negativne posledice, ki naj bi jih ravnanje toženca imelo, zlasti zatrjevano škodo, bi morala tožeča stranka konkretneje obrazložiti, česar pa ni storila. Škode tožeča stranka ne konkretizira niti v pritožbi. Pritožnica tožencu očita pasivnost in nesodelovanje, vendar dejstvo, da se stranki nista mogli sporazumeti, ne more biti utemeljen razlog za izključitev tožene stranke. Tudi sklop očitkov, ki jih zatrjuje pritožnica (stranka sama), brez da bi katerega posebej izpostavila, ne predstavlja izključitvenega razloga. Ravnanja toženca, tudi če jih obravnavamo celostno, v sklopu, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo tako resnih kršitev, da bi lahko pomenila izključitveni razlog.

O pritožbi tožene stranke

10Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na vračilo posojila po pogodbi o vračilu posojila iz naslova poslovanja podjetja z dne 22. 6. 2007. Ugotovilo je, da je v prvem odstavku 4. člena pogodbe sicer določeno, da mora toženec vrniti posojilo izključno iz naslova delovanja podjetja, a je to po oceni sodišča dopustno razumeti zgolj tako, da ga bo toženec vrnil iz dobička, plače ali drugih koristi, pridobljenih iz delovanja podjetja, saj bi bila morebitna določba, da naj se tožencu dano posojilo vrne iz sredstev družbe, nedopustna, kajti družbenik ima po določbi 494. člena ZGD-1 iz sredstev družbe pravico pridobiti le delež bilančnega dobička, vse ostalo pa bi predstavljajo t. i. prepovedano plačilo.

11Pritožnica navaja, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da sta toženec in tožnik za svoje delo v družbi M. prejemala mesečne honorarje v višini 2.000,00 EUR, prav tako pa tudi ni predložila nobenega dokaza za to. Pritožnica trdi, da se je sodišče oprlo na izjavo priče M. V., vendar dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz trditvene podlage tožeče stranke jasno izhaja, da je tožena stranka pridobivala sredstva iz naslova delovanja podjetja in da njeno delo ni bilo neodplačno, že v tožbi je navedla, da je toženec še eno leto po razrešitvi s položaja operativnega direktorja prejemal odpravnino. Različno poimenovanje posameznih prejemkov v nobenem primeru ne vpliva na sicer pravilno presojo sodišča, saj gre v vsakem primeru za sredstva, ki so bila izplačana iz naslova delovanja podjetja. Tega dejstva tožena stranka ni nikoli zanikala. S tem se pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve postopka v zvezi s porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča namen zanikanja trditev tožene stranke o neodplačnem delu izhaja tudi iz siceršnjih navedb tožeče stranke, zato zaključki prvostopnega sodišča niso brez trditvene podlage, niti ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravo voljo strank ob sklenitvi pogodbe kot tudi njene učinke. Materialno pogodbeno pravo je pravilno ugotovilo na podlagi svojih dejanskih ugotovitev (in ne neposredno na podlagi trditev strank). Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, da iz pogodbe jasno izhaja, da gre za obveznost vračila posojilojemalcev (toženca in tožnika) in ne morebiti za obveznost družbe M.

13Pritožbene navedbe, da je treba besedno zvezo „izključno iz naslova delovanja podjetja ...“ razlagati kot vračilo posojila iz naslova udeležbe tihega družbenika pri dobičku, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožnica v postopku na prvi stopnji ni navajala, niti ni pojasnila, zakaj tega ni mogla storiti pravočasno, zaradi česar je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tožena stranka je prekludirana tudi z navedbami, da naj bi toženec in tožnik nastopala kot direktorja družbe M., ne pa v lastnem imenu in da naj bi posojilodajalec nastopal kot tihi družbenik družbe M. ter da naj toženec in tožnik ne bi jamčila za vračilo posojila z vsem svojim osebnim premoženjem, saj kaj takega ni pravočasno navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri za odločitev ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve pravdnih strank, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba zavrniti tako pritožbo tožeče kot tudi pritožbo tožene stranke in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato glede na načelo uspeha nosita vsaka svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka sama nosi stroške za odgovor na pritožbo, saj ta za pravdo ni bil potreben.