141.b člen ZASP

Pritožnikovo vztrajanje, da bi moral upnik navesti in dokazati, kdo od njegovih zaposlenih je ustvaril računalniški program, ker je še vedno nosilec moralnih pravic na računalniškemu programu, zatorej upnik ni aktivno legitimiran za predlagano zavarovanje dokazov, ni utemeljeno. Računalniški program je kompleksen. Že zato višje sodišče meni, da obstaja dejanska domneva zadostne individualnosti pri programiranju. Dejstva in dokazi, ki zadoščajo za dokazni standard iz 171. člena ZASP, izhajajo že iz sfere samega dolžnika, in sicer iz njegove predstavitve na LinkedIn. Predstavitve, ki je vsebovala podatke in funkcionalnosti računalniškega programa, ki so bile upniku prima facie poznani. Namen nižje postavljenega standarda je v prvi vrsti v pridobivanju dokazov, kar pomeni, da kršitev še ne more biti dokazana. Na drugi strani pa tudi upniku ta postopek ne more služiti za povsem arbitrarno poseganje v dolžnikovo sfero. Ali je dolžnik nedovoljeno uporabil upnikov računalniški program, bo predmet pravdnega postopka. Na to sedaj kažejo le drugi dokazi, ki so upniku razumno dosegljivi in so zadoščali za odločitev sodišča prve stopnje. Določbe 171. člena ZASP je sodišče

ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja. ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP). ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju. Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.

Za presojo vrednosti neke naložbe ni pomemben pravni temelj, na podlagi katerega je upravičenec prišel do naložbe, pač pa vrednost naložbe same. Zmotno je pritožbeno stališče, da izdelava podatkovne baze tožeče stranke ne predstavlja znatne naložbe v smislu samo zato, ker jo je prejela neodplačno. V tem pritožbenem stališču je konsumirana trditev, da predmet neprecenljive vrednosti nima v resnici nobene vrednosti, čim je pridobljen na podlagi darilne pogodbe. To pa ne drži.