VSL sodba I Cpg 46/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 61346/2011 z dne 11. 5. 2011 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne 1.165,70 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženo stranko pa obsodi še na plačilo stroškov tožeče stranke, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilni razlogi sodišča prve stopnje so naslednji:

- O bistvenih elementih pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka izvedla dela in jih toženi stranki zaračunala z dvema računoma (A3 in A5) v skupni višini 15.120,00 EUR, nista dosegli soglasja volj tožeča in tožena stranka, pač pa tožeča stranka in investitor C., d.o.o. Ker tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega materialnopravnega upravičenja zahtevati plačilo od tožene stranke na podlagi zatrjevane sklenjene gradbene pogodbe, na tej podlagi zahtevek ni utemeljen.

- Glede izvršitve plačila del je v zatrjevanih dogovorih med pravdnima strankama in investitorjem prepoznalo elemente asignacije, toda ne na način, da bi tožena stranka že postala zavezanka za plačilo. Zato je zaključilo, da zahtevek zoper toženo stranko še ni zapadel (da pa ima tožeča stranka materialnopravno upravičenje, da plačilo za dela, ki jih je opravila, zahteva od investitorja, ne glede na to, da jo je ta obvestil naj račun za delo izstavi toženi stranki).

- Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka dela, ki jih vtožuje tožeča stranka, zaračunala investitorju in da ji je investitor za ta dela karkoli plačal. Zato tudi na tej podlagi (neupravičene pridobitve) ni ugodilo zahtevku tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka v razmerju z investitorjem prevzela poleg gradbenih in elektro inštalaterskih del tudi strojne inštalacije. V razlogih sodbe je navedlo prepričljivo dokazno oceno, iz katere izhaja, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o izvedbi strojno inštalacijskih del tako za prvi kot za drugi dvojček objekta „P.“, neposredno z investitorjem C., d.o.o., in da ni nastopala kot podizvajalec tožene stranke pri gradnji. Tega dejstva tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Na podlagi ugotovljenega dejstva, da je investitor tožeči stranki naročil, da izstavi račun toženi stranki, sodišče prve stopnje ni imelo podlage slediti trditvam tožeče stranke, da sta tožeča in tožena stranka sklenili gradbeno pogodbo. Kdo je sklenil pogodbo, s katero se je izvajalec zavezal opraviti strojna dela na objektu, naročnik pa da mu bo za ta dela plačal (619. člen OZ), je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skrbne in vestne presoje izvedenih dokazov, ki je pritožnik ni uspel omajati. Zato tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti pravilne ugotovitve, da je pogodbo o strojno inštalacijskih delih tožeča stranka sklenila z investitorjem, in torej da se je dela v sklenitveni fazi pogodbe zavezal plačati tožeči stranki investitor.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presojalo, ali je glede na trditve obeh pravdnih strank prišlo do spremembe upnika v izpolnitveni fazi pogodbe. Zaključilo je, da do spremembe upnika ni prišlo in da je zato zavezan k plačilu spornih del investitor, ne pa tožena stranka. Na podlagi dogovora med investitorjem in toženo stranko, da tožena stranka investitorju izstavi skupne račune (torej tudi za delo tožeče stranke), je sodišče prve stopnje prepoznalo elemente nakazila/asignacije (1035. člen OZ). Glede vprašanja, ali ima tožeča stranka kot prejemnik nakazila pravico zahtevati od tožene stranke kot nakazanca izpolnitev, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da te pravice nima, ker ni dokazala izjave v smislu določbe 1. odstavka 1036. člena OZ.(1) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje na nakazančev sprejem sklepati na podlagi konkludentnih dejanj, in sicer na podlagi dejstva, da tožena stranka ni zavrnila računa, ki ji ga je izstavila tožeča stranka. Tudi po prepričanju višjega sodišča v konkretnem primeru takojšna nezavrnitev računa še ne zadošča za sklepanje, da je tožena stranka nepreklicno sprejela nakazilo (1036. člen OZ). S tem pa se izkaže, da tožeča stranka nima pravice zahtevati plačila od tožene stranke na podlagi 1036. člena OZ. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da tožena stranka ni podala nobenega ugovora, ki bi se nanašal na kavzalno razmerje med pravdnimi strankami. Tak ugovor je tožena stranka podala in ga je sodišče prve stopnje tudi presojalo, kot bo pojasnjeno v naslednjem odstavku.

Tožena stranka je trdila, da se je z investitorjem dogovorila, da ji nakaže celoten znesek za vsa (gradbena, elektro in strojna) dela, da mu tožena stranka izda skupni račun in da bo tožena stranka iz prejetega zneska plačala račun tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika investitorja R. H. ugotovilo, da tožena stranka ni prevzela investitorjevega dolga do tožeče stranke, niti da naj bi postala njena zaveza do tožeče stranke samostojna in neodvisna od investitorjeve, pač pa da sta se tožena stranka in investitor C., d.o.o., dogovorila le o tem, da investitor izvrši celotno plačilo (tudi za dolg do tožeče stranke, ki je izvedla strojne inštalacije) na račun tožene stranke, ta pa naprej za njen del tožeči stranki.

Tožena stranka je sicer trdila, da je tožečo stranko obvestila, da je odstopila od navedenega dogovora z investitorjem in da naj dela, ki jih je opravila, tožeča stranka terja neposredno od investitorja, vendar pa ni nasprotovala plačilu tožeči stranki, če bi s strani investitorja prejela na svoj račun plačilo del strojnih inštalacij, ki jih je opravila tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo kot odločilno tudi dejstvo, ali je investitor toženi stranki že nakazal plačilo za delo, ki ga je zanj opravila tožeča stranka.

Ugotavljalo je, ali drži trditev tožeče stranke, da je investitor toženi stranki plačal dela, ki jih je opravila tožeča stranka, ali trditev tožene stranke, da ji investitor del, ki jih je opravila tožeča stranka, ni plačal. Tožena stranka je zatrjevala negativno dejstvo, tožeča stranka pa je svoje trditve dokazovala s svojimi računi in z računi, ki jih je za isto časovno obdobje izstavila investitorju tožena stranka ter z zaslišanjem priče R. H. Tožena stranka je dokazala, da je v spornem obdobju: oktober, november, december, tudi sama, s svojimi podizvajalci opravljala dela za investitorja, ki mu jih je tudi zaračunala, poleg tega pa je izkazala, da je aprila 2012 toženo stranko tudi obvestila, da ji investitor za njena dela ni še nič plačal. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se je dokazno breme o tem, da je investitor toženi stranki plačal dela, ki jih je opravila tožeča stranka zanj, prevalilo spet na tožečo stranko. Tožeča stranka je bila v pogodbenem razmerju z investitorjem, vsa dela je opravila in investitor ni imel nobenih pripomb na njeno delo, zato je sodišče prve stopnje v 15. odstavku obrazložitve po oceni višjega sodišča pravilno sklepalo, da bi bilo z življenjskega vidika logično, da bi tožeča stranka, potem ko je na vprašanje investitorju ali je plačal, dobila odgovor, da je izvršil plačilo na račun tožene stranke, od njega zahtevala še pisna dokazila o plačilu del, ki se nanašajo nanjo. Če se je tožena stranka zanesla na izjavo investitorja, da je s plačilom del za oktober, november in december plačal tudi dela tožeče stranke, pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi ji lahko pritrdilo na podlagi izjave priče H., ki je o tem spornem dejstvu izpovedal enako na splošno. S tem pa se izkaže, da tožeča stranka ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično pa je materialno pravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

------------------

(1) Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo.