VSK sodba Cp 250/99

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 5.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1998 dalje do plačila, v 15 dneh.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 167.187,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1998 dalje, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se pritožba tožnice kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 32.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 4.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna plačati tožnici stroške postopka na prvi stopnji v znesku 107.570,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožnica. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče tožnici priznalo prenizko odškodnino. Iz izvedeniškega mnenja dr. D.P. je razvidno, da bo tožnici nastajala nepremoženjska škoda tudi v bodočnosti, sodišče pa te okoliščine pri odmeri odškodnine ni dovolj upoštevalo. Čeprav je minilo že 8 let od nesreče, ima tožnica še vedno zaradi posledic poškodb telesne bolečine in prav tako se mora še vedno stalno zdraviti, kar vse je povezano s številnimi nevšečnostmi. Pogoste preiskave prebavil so zelo neprijetne in boleče, pogosta rentgenska slikanja pa škodljiva za zdravje. Sodišče bi to moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

Tudi odškodnina za zmanjšanje življenjskih sposobnosti je prenizka.

Tožnica meni, da je bil njen zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Pri odločanju o odškodnini za strah pa bi sodišče prve stopnje moralo bolj upoštevati, da je tožnica utrpela smrtni strah ob trčenju in je še vedno v strahu pred morebitnimi zapleti, ki bi lahko nastali zaradi stalno prisotne nevarnosti popolne zapore črevesja.

Višja bi morala biti tudi odškodnina za skaženost. Vidna hipertrofična postoperativna brazgotina predstavlja skaženost, s katero so povezane znatne duševne bolečine. Sodišče bi pri odmeri odškodnine moralo upoštevati še, da je tožnica na odškodnino čakala skoraj 8 let. Iz vseh teh razlogov predlaga spremembo izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu tako, da se njenemu zahtevku glede nepremoženjske škode v celoti ugodi in ustrezno spremeni odločba o pravdnih stroških. Uveljavlja tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot je razviden iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritoženi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj tudi konkretno ni obrazložen. Vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje že ugotovilo, le da nekaterih tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v zadostni meri upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine. Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 1. in 2. odst. člena 200 in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se odražajo z medsebojno primerjavo med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa mora upoštevati tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je posledica konkretizacije in individualizacije posameznega škodnega primera. V konktenem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica trpela ob samem škodnem dogodku zelo močne telesne bolečine 12 dni, zmerne bolečine 30 dni, lažje 2 meseca in da še vedno vsaj dvakrat letno povprečno po 4 dni trpi hude bolečine, da trpi še vedno, kljub temu, da je od nesreče minilo že 8 let, bolečine srednje intenzitete in da so stalno pri tožnici prisotne bolečine lažje intenzitete. Če se upošteva, da je tožnica ves ta čas morala pogosto na boleče preiskave, kot so gastroskopija, pasaža črevesa, krvne preiskave in da je bila večkrat podvržena rentgenskemu slikanju, vse to pa bo ob normalnem teku stvari gotovo morala prenašati tudi v bodoče, bi upoštevaje vse te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje tožnici iz naslova telesnih bolečin priznati višjo odškodnino, in sicer odškodnino v znesku 1.700.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga v tem delu pritožbi tožnice ugodilo tako, da je priznalo iz tega naslova za 700.000,00 SIT višjo odškodnine. Kolikor pa tožnica zahteval v celoti odškodnino iz tožbe, to je v višini 2.500.000,00 SIT, je ocenilo, da je prav zaradi primerjave odškodnin s podobnimi primeri v sodni praksi v preostalem delu pritožba neutemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri odškodnine za strah priznalo tožnici nekoliko prenizko odškodnino.

Čeprav je ugotovilo, da je tožnica trpela intenziven primaren strah, ki je porušil njeno duševno ravnovesje, saj je ugotovilo, da si tožnica še deseti dan po operaciji, ko je bila odpuščena iz bolnice, ni upala zaradi strahu pred vožnjo z avtomobili domov z avtom, ampak je odšla peš, prav tako pa je ugotovilo, da je bila utemeljeno dalj časa zaskrbljena za izid zdravljenja, ji je iz tega naslova priznalo odškodnino v znesku 400.000,00 SIT, po oceni pritožbenega sodišča pa bi upoštevaje vse gornje okoliščine znašala pravična odškodnina iz tega naslova 500.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu delno ugodilo pritožbi tožnice in ji iz tega naslova po 4. odst. 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) priznalo še 100.000,00 SIT odškodnine.

V ostalem delu pa po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo z izpodbijano sodbo, v celoti ustreza ugotovljenim dejanskim okoliščinam. Sodišče prve stopnje je namreč iz izpovedi tožnice in izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnica zaradi posledic poškodbe ovirana predvsem pri dvigovaju težjih bremen in prepogibanju telesa, največjo težavo pa predstavlja ovirana prebava. Glede na te omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da trpi duševne bolečine. Ta oblika škode je trajne narave, glede na intenzivnost bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT povsem ustrezna. Za odločanje o zahtevku za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč ni odločilno, kolikšen je odstotek telesne poškodbe, ki ga je navedel v izvedeniškem mnenju izvedenec dr. D.P., saj se denarna odškodnina prizna zaradi telesnih in psihičnih tegob, ki jih prizadeti s trajnimi posledicami čuti.

Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo iz naslova skaženosti.

Čeprav je sodišče ugotovilo, da je tožnici ostala po operaciji postoperativna brazgotina v dolžini dvajsetih šivov in je ta brazgotina opazna od spodnjic navzgor, ostaja dejstvo, da je brazgotina na takšnem mestu, da jo je zlahka mogoče skriti tudi, ko gre tožnica na plažo, če si obleče cele kopalke. Iz izpovedi tožnice izhaja, da jo ta brazgotina moti le zato, ker naj bi bila vidna in jo ne more skriti, ko gre na kopanje. Tožnica ne more prepričati, da trpi tako močne duševne bolečine, ki bi narekovale višjo odškodnino, le zaradi tega, ker se na plaži vidi brazgotina. Upoštevaje objektivno in subjektivno merilo, ki ga je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, je zato odškodnina iz tega naslova v višini 100.000,00 SIT tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Pritožbeno sodišče je, kot je spredaj pojasnjeno, pritožbi tožnice zato le delno ugodilo in skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 800.000,00 SIT oziroma izrek izpodbijane sodbe spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (4. odst. 373. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 2. odst. 166. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Te stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje, le da je porazdelitev glede na spremenjeni uspeh sedaj drugačna. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so bili skupno odmerjeni na 392.404,00 SIT. Ker je tožnica zaradi spremenjene sodbe uspela v pravdi s 66%, ji je tožena stranka dolžna povrniti v tem razmerju njene stroške postopka, kar znese 258.987,00 SIT. Stroški tožene stranke pa so bili na prvi stopnji odmerjeni na 270.000,00 SIT in glede na njen 34% uspeh, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 91.800,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 167.187,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Glede na uspeh s pritožbo pa je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka, ki so odmerjeni od pcto 800.000,00 SIT po veljavni Odvetniški tarifi in je zato tožena stranka dolžna tožnici povrniti še 32.775,00 SIT pritožbenih stroškov.