VSRS Sklep X Ips 221/2014

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, št. 705-1018/2013/2 z dne 29. 5. 2013. Z njo je Minister za pravosodje zavrnil revidentovo vlogo, s katero je zaprosil za dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Njegova vloga je bila zavrnjena, ker mu je bilo z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, št. 705-239/2008-30 z dne 27. 6. 2011(1) , odvzeto dovoljenje za opravljanje navedene funkcije. Izpodbijana odločba temelji na 2. točki četrtega odstavka 108. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 109. člena takrat veljavnega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Revident v reviziji spornega vprašanja ni izpostavil, temveč se je skliceval na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in zgolj povzel njen zakonski tekst s tem, ko je navajal, „da je revizija v konkretnem primeru nedvomno dovoljena, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in ker v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo“.

8Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, opisano v 6. točki obrazložitve tega sklepa, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi (enako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2007, X Ips 263/2008, X Ips 461/2008, X Ips 13/2014 in drugi).

9Revident tudi ni izkazal neenotnosti sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča se lahko uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi (primerjaj npr. sklepa VSRS X Ips 39/2012 in X Ips 249/2013). Ker pa revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja. Ob tem ni zadostil niti formalnim pogojem za dovoljenost revizije, saj ni niti navajal niti predložil kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, s katerimi bi utemeljil neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča (prim. sodbo VS RS X Ips 382/2009 z dne 3. 3. 2011).

10Ker revident pomembnega pravnega vprašanja za odločitev v tej zadevi ni postavil, neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje pa tudi ni izkazal, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

11Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12Revident zelo hude posledice utemeljuje z obširnimi navedbami, da pomeni izpodbijana odločba v posledici nezakonitega odvzema dovoljenja in dogodkov, ki so sledili v kratkem času (izbris iz seznama upraviteljev in obvezna primopredaja tekočih zadev), zanj težko popravljive posledice, saj je prišlo do nenadne in nepričakovane izgube osnovnega in edinega finančnega vira, ki ga ima zase in za preživljanje svojih dveh otrok, ki se šolata na fakulteti. Te posledice se nadaljujejo tudi sedaj, ko mu je bilo dovoljenje za opravljanje upravitelja zavrnjeno. Nima nobenega drugega vira pridobivanja prihodkov niti drugega premičnega ali nepremičnega premoženja. Je samohranilec, ki živi s svojima otrokoma kot najemnik pri starših, od nekdanje žene ne prejema nobene preživnine, prav tako nima prihrankov. Trenutno je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in glede na svojo „medijsko deskreditacijo“ ne more računati, da se bo v doglednem času lahko zaposlil, prav tako ne more dobiti posojila niti pri banki niti pri prijateljih. Z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja je onemogočena možnost njegovega poklicnega in osebnega razvoja. Hkrati je onemogočena tudi njegova osnovna starševska funkcija, saj otrokoma, ki sta finančno popolnoma odvisna od njega, ne bo mogel omogočiti nadaljevanja študija na način in v obsegu kot do sedaj. Od njegove dejavnosti sta odvisni še dve pogodbeni družbi (A., d. o. o., in B., d. o. o.), ki sta za stečajne dolžnike opravljali administrativna, knjigovodska in računovodska dela, in sta tako kot tožnik, „čez noč“ ostali brez vseh prihodkov, zato je s tem ogrožen tudi njun obstoj ter eksistenčni obstoj družbenikov, zaposlenih in njihovih družinskih članov.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revident trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjevanju pogoja zelo hudih posledic za dovoljenost revizije s temi navedbami ni izpolnil. Njegove, sicer obširne navedbe o slabem premoženjskem stanju, o nemožnosti zaposlitve in pridobitve posojil, o preživljanju in šolanju otrok ter o prijavi na Zavodi za zaposlovanje, so namreč ostale popolnoma neizkazane. Upoštevaje pravilo o trditevnem in dokaznem bremenu z neizkazanimi trditvami revident ne more uspešno izkazati zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče še dodaja, da morajo zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izhajati iz odločbe, izpodbijane v konkretnem upravnem sporu, oziroma v obravnavani zadevi iz odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentova vloga za opravljanje funkcije upravitelja. Zato se revident v tem upravnem sporu ne more sklicevati na hude posledice, ki naj bi mu nastale z odvzemom dovoljenja za opravljane funkcije upravitelja. Odločba, s katero mu je bilo to dovoljenje odvzeto (odločba št., 705-239/2008-30 z dne 27. 6. 2011), ni predmet tega upravnega spora, ampak je bila predmet upravnega spora v zadevi II U 316/2011, v kateri je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo; Vrhovno sodišče pa je s sklepom X Ips 15/2013 z dne 13. 2. 2013 zaradi neizpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizijo zavrglo.

15Ker se pogoj zelo hudih posledic iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nanaša na posledice, ki jih ima izpodbijana odločitev za stranko, po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ne more utemeljevati zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenosti revizije z navedbami o „hudih“ posledicah, ki naj bi nastale dvema pogodbenima družbama.

16V skladu z navedenim tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

17Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

18Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Odločitev o odvzemu dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja je pravnomočna (sodba Upravnega sodišča II U 316/2011 z dne 7. 11. 2012). Vrhovno sodišče je revizijo zoper navedeno sodbo zavrglo s sklepom X Ips 15/2013 z dne 13. 2. 2013.