VSRS sodba VIII Ips 178/2014

Revizija se zavrne.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in odpravilo odločbi tožene stranke št. 0 4 4126875 z dne 23. 4. 2013 in št. 4.126.875 z dne 6. 6. 2013 ter ugotovilo, da tožnica v obdobju od 2. 5. 2003 do 30. 11. 2011 nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica posameznica.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožena stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da določena oseba izpolnjuje pogoje za izvzem iz zavarovanja, če v obdobju zadnjih treh let ne dosega dobička, določenega v prvem odstavku 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. L. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Pogoji za izvzem iz zavarovanja naj bi se presojali šele po izteku prvih treh let po registraciji, kar v tožničinem primeru pomeni šele za leto 2006 glede na to, da se je tožnica kot samostojna podjetnica v poslovni register vpisala 22. 1. 2003. Drugačna razlaga določbe prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 naj bi ustvarila neenakopravno obravnavo oseb, ki se tekoče vključujejo v obvezno zavarovanje in oseb, za katere se to ugotavlja retroaktivno, kar naj bi predstavljalo kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije.

4Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrženje, oziroma podredno, zavrnitev revizije.

5Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Revizija ni utemeljena.

7Nižji sodišči sta ugotovili, da tožničin letni dohodek vse od leta 2003, ko je registrirala s.p. pa do leta 2011 ni dosegal letnega zneska minimalne plače. Tožnica je bila od 22. 1. 2003 do 30. 11. 2011, samostojna podjetnica posameznica v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Ob registraciji samostojne dejavnosti pa do 1. 5. 2003 je bila tožnica v delovnem razmerju, od 2. 5. 2003 pa ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je postala prejemnica vdovske pokojnine. Tožnica je bila torej od 2. 5. 2003 (od datuma upokojitve) samostojna podjetnica posameznica in je kot taka opravljala pridobitno dejavnost kot svoj edini poklic.

8Na prvi pogled bi zanjo morala veljati določba prve alineje prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost. Vendar pa je treba določbo 15. člena ZPIZ-1, ki ureja obvezno zavarovanje samozaposlenih oseb brati in razlagati skupaj z določbo 8. člena ZPIZ-1, ki vsebuje definicijo samozaposlenih oseb. Ta pa določa, da so samozaposlene tiste osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena ZPIZ-1 in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo, t.j. najnižji znesek plače za polni delovni čas po predpisih o minimalni plači. Iz tega sledi, da so samozaposlene osebe, vključene v obvezno zavarovanje po ZPIZ-1 tisti samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic in poleg tega ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. V kolikor nista izpolnjena oba pogoja skupaj, se šteje, da oseba ni samozaposlena oseba v smislu ZPIZ-1, zaradi česar tudi ni vključena v obvezno zavarovanje po tem zakonu. Glede na to, da tožničin dohodek v vseh letih opravljanja dejavnosti ni dosegal zneska vsakokrat veljavne minimalne plače, zanjo ni veljala obveznost vključitve v obvezno zavarovanje.

9Zgoraj navedenega pa ne smemo enačiti z ureditvijo iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki določa, da se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let, dobiček iz dejavnosti samozaposlenega - v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino - dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Določba 8. člena ZPIZ-1 in določba prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 namreč urejata dve različni situaciji. Na podlagi 8. člena ZPIZ-1 oseba, ki ne dosega dohodka vsaj v višini minimalne plače ni samozaposlena oseba. Dohodek iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Če samostojni podjetnik (ki svojo dejavnost opravlja kot edini ali glavni poklic) doseže dobiček, ki je enak ali večji od bruto zneska minimalne plače, potem je vključen v obvezno zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1. Po drugi strani pa prvi odstavek 18. člena ZPIZ-1 ureja izvzem iz obveznega zavarovanja tistih oseb, ki se po ZPIZ-1 štejejo za samozaposlene, katerih dobiček iz dejavnosti, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Pri tem višina dobička oziroma dohodka (dohodek samostojnih podjetnikov je enak dobičku) po 8. in pa po 18. členu ZPIZ-1 nista enaki. Znesek po 8. členu ZPIZ-1 vključuje tudi znesek prispevkov za obvezno zavarovanje - gre torej za „bruto“ znesek. Če je ta znesek nižji od bruto zneska minimalne plače potem oseba ni vključena v obvezno zavarovanje. Znesek po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1 pa je znesek brez upoštevanja prispevkov za obvezna zavarovanja - gre torej za „neto“ znesek. Če je ta znesek (v triletnem obdobju) nižji od bruto zneska minimalne plače, potem lahko samozaposlena oseba, vključena v obvezno zavarovanje zahteva izvzem iz obveznega zavarovanja. Teoretično bo torej samostojni podjetnik posameznik, ki bo tri leta dosegal prihodek v višini minimalne plače, tri leta obvezno zavarovan na podlagi 15. člena v povezavi z 8. členom ZPIZ-1, po poteku treh let pa bo lahko uspešno uveljavljal izvzem iz obveznega zavarovanja po prvem odstavku ZPIZ-1, saj njegov prihodek zmanjšan za obvezna zavarovanja ne bo dosegal bruto zneska minimalne plače.

10Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11Tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.