VSRS sodba VIII Ips 195/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo povzročil toženec, zaposlen na funkciji veleposlanika Republike Slovenije v M., z nabavami različnih predmetov in stvari v času od aprila 2007 do decembra 2008 v skupni vrednosti 60.855,85 EUR. Ob upoštevanju ugovora zastaranja je presodilo, da je 3 letni subjektivni zastaralni rok glede tega dela odškodninske terjatve ob vložitvi tožbe dne 7. 2. 2012 že potekel.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da njen uslužbenec v računovodski službi ni pristojen za ugotavljanje škode. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek je odločilen trenutek, ko pristojna oseba izve za škodo. Glavni diplomatski nadzornik je pristojen za nadzor nad gospodarnim delovanjem predstavništev v tujini. Sicer pa bi moralo zastaranje teči od vednosti zakonitega zastopnika pravne osebe. Sodišče druge stopnje je kljub sklicevanju na stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila seznanjena s škodo s prejemom vsakomesečnih finančnih poročil m. predstavništva, samo sprejelo tudi dokazno oceno o seznanjenosti generalnega sekretarja in ministra. Zato tožeča stranke te dejanske ugotovitve ni imela možnosti izpodbijati. Prvostopenjsko sodišče v svojih razlogih tudi ni omenjalo M. V., ki naj bi spremljal finančno stanje predstavništva. Njegova seznanitev ne more nadomestiti seznanitve zakonitega zastopnika oškodovanca. Pritožbeno sodišče je samo sprejelo dokazni zaključek, da je o finančnem stanju obveščal ministra.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Ob ugotovitvi, da je bila o spornih nakupih sproti obveščena pristojna finančno računovodska služba tožeče stranke, ugotovitve sodišča druge stopnje, da naj bi bila o tem preko navedene službe obveščena tudi generalni sekretar in minister, ne pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvena za samo odločitev je bila že ugotovitev o obveščanju pristojne službe tožeče stranke.

7Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), torej prvi dan po zapadlosti obveznosti. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ).

8Tožeča stranka je v tožbi in pred sodiščem navajala, da ji je toženec, kot odgovorni za poslovanje Veleposlaništva v M., povzročil škodo z nabavami spornih predmetov in stvari. Sodišče je ugotovilo, da je toženec v okviru rednega poslovanja finančno računovodski službi tožeče stranke mesečno pošiljal poročila o prilivih in odlivih na poslovnem računu veleposlaništva s priloženimi originalnimi fakturami in drugimi knjigovodskimi listinami, ki so izkazovale tudi sporne nakupe, opravljene v preteklem mesecu.

9Sodišče je v postopku vezano na navedbe strank, na katere le te opirajo svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena ZPP), revizijsko sodišče pa tudi na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Glede na navedeno je bilo sodišče pri odločanju o ugovoru zastaranja vezano na navedbe tožeče stranke, da ji je toženec povzročil škodo že s samimi nabavami spornih predmetov in stvari, revizijsko sodišče pa je vezano tudi na ugotovitve sodišča, da je toženec pristojno finančno računovodsko službo na sedežu tožeče stranke mesečno sproti dokumentirano obveščal o nabavah teh stvari.

11Pri odločanju o ugovoru zastaranja se sodišče ne opredeljuje do utemeljenosti tožbenega zahtevka z vidika obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, temveč lahko izhaja iz trditev strank o času nastanka vtoževane škode in iz ugotovitev o seznanitvi oškodovanca o zatrjevani škodi ter o povzročitelju.

12Če delavec oziroma zaposleni delodajalcu povzroči premoženjsko škodo, katere nastanek je dokumentiran z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, se lahko utemeljeno šteje, da je delodajalec o nastanku škode in o povzročitelju, ki je razviden iz knjigovodskih listin, seznanjen, ko je s takimi knjigovodskimi listinami seznanjena njegova finančno računovodska služba. Bistvena naloga tovrstnih služb delodajalca je namreč tudi spremljanje in nadzor nad zakonitim in sicer ustreznim materialnim poslovanjem posameznih odgovornih oseb pri delodajalcu, vključno z obveščanjem pristojnih zastopnikov o ugotovljenih nepravilnostih.

13Ker gre pri tožeči stranki za pravno osebo javnega prava, ki ima razvejan organizacijski ustroj, je treba pri njeni vednosti o nastanku škode še toliko bolj kot na primer pri (manjših) pravnih osebah (zasebnega prava), ki imajo bolj kot ne neznaten personalni substrat, upoštevati nastop realne možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Realna zmožnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka pomeni zavedanje o nastanku škode v dejanskem svetu in ne tudi pravne ocene o nastanku škode (1), saj je treba pri sami možnosti uveljavljanja zahtevka upoštevati standard vestnosti pri procesiranju informacij s strani oškodovanca (2). Skrbnost pri obravnavanju informacij znotraj pravne osebe je pravni standard, po katerem se izključuje neučinkovitost delovanja informacijskega sistema znotraj pravne osebe kot pravnorelevanten ugovor zaradi zapoznelega zaznavanja dejstev. Namreč počasen in neučinkovit prenos informacij znotraj pravne osebe je nezaželen tako z vidika učinkovitosti pravne osebe kot z vidika procesne pravičnosti, saj bi v sodnih sporih pravnim osebam omogočal neupravičeno podaljševanje rokov z izgovarjanjem na nerazumno počasno procesiranje informacij znotraj same pravne osebe, tak ugovor pa po drugi strani ne bi bil možen za fizične osebe. V obligacijskih odnosih se ne more kot relevantno vednost pravne osebe šteti le vednost zakonitega zastopnika, temveč se glede na okoliščine primera preverja, ali se lahko vednost pravne osebe pripiše vednosti nižjih stopenj organizacijske strukture pravne osebe (3). Sodna praksa, ki jo revident navaja, pa ni primerljiva z obravnavano zadevo glede na različne pravne situacije teh zadev in obravnavano zadevo.

14Ob navedenih ugotovitvah se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je za vtoževano škodo v celotnem obsegu (torej tudi za nabavo spornih stvari pred decembrom 2008) po generalnem sekretarju izvedela šele v septembru 2010 na podlagi inventure, izvedene po toženčevem odpoklicu. Ker je tožeča stranka zatrjevala nastanek škode v posledici posamičnih nabav, o katerih je bila sproti obveščena po pristojni finančno računovodski službi, je sodišče utemeljeno presodilo, da je začel subjektivni zastaralni rok teči že od prejema mesečnih dokumentiranih obvestil o teh nabavah. Tako je subjektivni triletni zastaralni rok potekel glede vseh nabav do vključno meseca decembra 2008, o katerih je bila tožeča stranka seznanjena do 7. 2. 2009.

15Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Zadevi II Ips 41/2011 z dne 15. 5. 2014, II Ips 137/2010 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (2): Zadevi II Ips 357/2011 z dne 17. 7. 2014, III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011.

Op. št. (3): Zadeva III Ips 88/2010 z dne 17. 5. 2011.