VSRS sodba VIII Ips 189/2014

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 12. 5. 2011 in 30. 11. 2011, ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 2. 2010 dalje, da ima od 8. 1. 2011 dalje pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ter naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri, višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine.

2Kot zmotno je štelo stališče tožene stranke, da bi moral biti tožnik ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije, to je 9. 2. 2010, star 63 let. Določbe 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti invalid II. ali III. kategorije že ob nastanku invalidnosti star 63 oziroma 61 let, saj takrat na podlagi prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 sploh ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 99/2012.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot bistveno je izpostavilo vprašanje, ali tožnik na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji in BiH ter ugotovljene III. kategorije invalidnosti na dan 9. 2. 2010, glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 8. 1. 2011, ko je dopolnil 63 let starosti. Med drugim je obrazložilo, da je tožnik dopolnil starost 63 let še preden je tožena stranka izdala prvostopenjsko odločbo, takrat pa že na podlagi tega dejstva in na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH ne bi mogel pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 66. člena ZPIZ-1 - to je pravice do premestitve oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in temu ustrezne pravice, to je pravice do nadomestila za invalidnost in pravico do delne invalidske pokojnine. V 67. členu ZPIZ-1 ni določen pogoj, da bi zavarovanec moral starost 63 let dopolniti že ob nastanku invalidnosti.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da morajo biti vsi pogoji za priznanje pravice za starostno, vdovsko, družinsko in invalidsko pokojnino izpolnjeni hkrati na dan nastanka zavarovalnega primera, in da so vse izjeme oziroma čakalne dobe v zakonu posebej naštete. V primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine to pomeni istočasno nastanek invalidnosti, dopolnitev predpisane starosti ter glede na vzrok invalidnosti tudi dopolnitev minimalne pokojninske dobe. Tožnik je na dan nastanka invalidnosti sicer izpolnjeval pogoj gostote delovnih let, vendar je bil takrat star 62 let in ne 63 let, da bi lahko pridobil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Interpretacija določbe 67. člena ZPIZ-1, kot jo zagovarja tožena stranka, izhaja iz številnih komentarjev zakona, takšna stališča pa naj bi potrdilo tudi revizijsko sodišče in sodišče druge stopnje v številnih zadevah, ki jih v reviziji tožena stranka citira. Zato meni tudi, da odločitev sodišča predstavlja odstop od enotne sodne prakse. Ni pomembno, da je tožnik dopolnil starost 63 let v času pred izdajo odločbe organa prve stopnje, in dejstvo, da na podlagi sporazuma ne bi mogel dobiti pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 66. člena ZPIZ-1.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Iz določbe prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 izhaja, da razen, če ni z zakonom drugače določeno, pridobi zavarovanec pravice tudi na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), in sicer ob izpolnjevanju dodatnih pogojev. Določba se veže na opredelitev polne starosti po 52. členu ZPIZ-1 in predpostavlja, da kljub morebitni preostali delovni zmožnosti zavarovancu v tej starosti ni več zagotovljena pravica do dela s krajšim delovnim časom oziroma pravica do premestitve. Zakon v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. To pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in (zadnji primer) zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prezaposlitev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Pravico do invalidske pokojnine lahko torej pridobi tudi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, vendar samo zato, ker mu zakon ob dopolnitvi starosti 63 let ne zagotavlja pravice do ustrezne zaposlitve oziroma prezaposlitve. Pri navedeni starosti določba pomeni izjemo od pravila, saj se invalidom III. kategorije prvenstveno zagotavlja pravica do premestitve in ostale pravice.

8Tožnik še ni dopolnil starosti 63 let ob nastanku invalidnosti, dopolnil pa je to starost pred izdajo prvostopenjske odločbe tožene stranke. Ta je (prvič) odločila tudi o ugotovitvi njegove invalidnosti (III. kategorije), vendar mu kljub že takrat dopolnjeni starosti 63 let ni priznala tudi pravice do sorazmerje invalidske pokojnine. Ker tožniku takrat zaradi dopolnjene starosti, kot jo določa 67. člen ZPIZ-1, kljub preostali delovni zmožnosti, ni bila zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, je izpolnil pogoj za pridobitev pravice do invalidske oziroma sorazmerne invalidske pokojnine.

9Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na drugačno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča. Citirane sodne odločbe niso primerljive, v sodbi VIII Ips 99/2012 pa je revizijsko sodišče zavzelo enako stališče.

10Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.