UPRS sodba I U 642/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 11. do 30. 11. 2007 od osnove 70.000,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 14.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.715,44 EUR, skupaj 16.715,44 EUR z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo pri tožniku v okviru postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) preverjena nabava vozila znamke Scania, leto izdelave 2007, delovna moč 11705 ccm, po računu, ki ga je tožniku izdal A. d.o.o. 29. 11. 2007 (z obračunanim DDV od osnove 81.038,20 EUR v znesku 16.207,64 EUR) z datumom odpošiljanja opreme 14. 11. 2007. A. d.o.o. je račun izdal na podlagi lizing pogodbe z dne 14. 11. 2007. Iz slednje izhaja, da je vozilo dobavila družba B. d.o.o. (predračun z dne 6. 11. 2007).

Iz splošnih pogojev za lizing vozila izhaja, da lizingodajalec ne sprejema nobene odgovornosti do lizingojemalca, saj je slednji pregledal predmet lizinga in pozna njegovo pravno in dejansko stanje, preveril pa je tudi vso dokumentacijo v zvezi z lastništvom na predmetu lizinga. Prevzemni zapisnik je z dne 14. 11. 2007. A. d.o.o. je pooblastil dobavitelja, družbo B. d.o.o., da v njegovem imenu opravi izročitev v uporabo vozila, ki ga je dal lizingojemalcu. A. d.o.o. je posredoval račun, ki mu ga je izdala družba B. d.o.o. z dne 29. 11. 2007, z istim datumom odpreme (cena 70.000,00 EUR brez DDV, obračunani DDV v znesku 14.000,00 EUR). Davčni organ je pridobil dokumentacijo od organa, ki je tovorno vozilo prvič registriral (C. d.o.o.), ki jo navaja. Med njimi je račun D. d.o.o. z dne 25. 7. 2007 na ime E. s.p. v znesku 83.860,00 EUR (brez DDV), DDV 16.772,00 EUR. Tožnik je vozilo registriral 14. 8. 2008 in priložil tudi dokumentacijo, v kateri je tudi račun F. s.p. z dne 17. 10. 2007, izdan G. GmbH, Nemčija, v višini 12.000,00 EUR (DDV ni obračunan). Od E. s.p. je davčni organ dobil informacijo, da je bilo vozilo uničeno v nezgodi v Italiji in da ga je prodal v tujino. Organu za registracijo je tožnik priložil tudi račun slednjega z dne 20. 11. 2007, izdan družbi B. d.o.o. v znesku 12.000,00 EUR in račun B. d.o.o. z dne 29. 11. 2007, izdan A. d.o.o., v višini 70.000,00 EUR, brez DDV (obračunani DDV 14.000,00) EUR, z datumom odpreme 29. 11. 2007. Tožnik je v postopku pojasnil potek dogodkov v zvezi z nabavo vozila. Za vozilo je izvedel preko Oglasnika, poklical je na telefonsko številko, ki se je ne spomni, niti imena osebe, s katero je sodeloval. Vozilo si je ogledal v Celju. Nabavil ga je preko družbe, ki je navedena na računu. O tem dobavitelju je bil seznanjen tudi lizingodajalec, preko katerega je nabavo vozila financiral. Davčni organ v nadaljevanju navaja, da tožnik ni pojasnil razumnih razlogov za sklepanje takšne transakcije. Pri nabavi je ustvarjena velika razlika v ceni, datumsko se ne ujema soglasje s strani A. d.o.o. (14. 11. 2007), kar je pred tem, ko naj bi bilo vozilo družbi B. d.o.o. prodano s strani nemškega dobavitelja.

Davčni organ navaja, da je dogovor o poslu potekal med tožnikom in družbo B. d.o.o., ki je t.i. „missing trader“ družba (v nadaljevanju missing trader družba). Tožniku očita, da je prezrl, da gre za sumljiv in ekonomsko nelogičen posel, da je vedel, da je vozilo bistveno preplačal, ter da gre za navidezen posel. Tožnik je pri izvedenih poslih pridobil korist, saj bi v primeru, če bi sam pridobil vozilo iz države članic EU, za nabavo vozila prejel račune, na katerih prodajalec DDV ne bi obračunal. Posledično bi od te pridobitve tožnik moral obračunati DDV, skladno z 32. in 34. členom Zakona o davku na dodano vrednost( v nadaljevanju ZDDV-1), imel pa bi pravico tudi do odbitka vstopnega DDV, kar ne bi imelo za posledico plačilo davka davčnemu organu. Navaja prvi in tretji odstavek 76. člena Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) oz. prej Sodišča evropskih skupnosti (SES) C-396/98, C-400/98, C-110/94, C-32/03, C-439/04 in C-440/04, C-384/04). Sklepno zaključi, da je bil odbitek DDV po računu B. d.o.o. v višini 14.000,00 EUR (ki je bil zaračunan lizingodajalcu A. d.o.o. po računu z dne 29. 11. 2007) izpeljan z namenom čim bolj prikriti dejansko izvedbo posla preko nedelujočega podjetja B. d.o.o.. Pridobljeni podatki registrskega in homologacijskega organa ter družbe A. d.o.o. pa kažejo, da je tožnik še pred izdajo računa B. d.o.o. družbi A. d.o.o. vedel, katera vozila bo financiral preko lizingodajalca, kot tudi razpolagal z računi tujega dobavitelja. Na takšen način je bil seznanjen z nabavno ceno vozila. V obravnavani zadevi ni sporno, da je zavezanec blago prejel. Davčni organ navaja prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena in 62. člen ZDDV-1. Davčni organ iz navedenih objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Pripombe tožnika zavrne. Sklicuje se tudi mednarodno izmenjavo podatkov, iz katere izhaja, da naj bi šlo pri računu dobavitelja družba G. GmbH, Nemčija za ponaredek. Davčni organ ugotavlja, da obstaja sum zaradi vseh nelogičnosti pri nabavi vozil od družbe B. d.o.o., da je bil tožnik pri nabavi vozil aktivno udeležen.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Sklicuje se na pritožbene navedbe. Izpodbijana odločba temelji na napačnih ugotovitvah in je rezultat kršitev postopkovnih pravil in materialnega prava. Tožnik je predlagal izvedbo dodatnih dokazov tudi z zaslišanjem prič, predvsem direktorja družbe B. d.o.o., H.H. in zaposlenih v poslovalnici A. d.o.o., s čimer je hotel pojasniti, da tožnik ni bil del verige neplačnikov DDV in da je ravnal v dobri veri in s potrebno skrbnostjo. Kot dober gospodarstvenik je na trgu poiskal želene ponudbe vozil preko oglasa in se odločil za nakup spornega vozila. Po telefonu je stopil v stik s prodajalcem B. d.o.o., ki ga je zastopal H.H.. Ponudba je bila ugodna, zato se je odločil za ogled, ki ga je opravil v Celju na parkirišču, kar je običajno. Ko je ugotovil, da je vozilo zanj primerno in cena tudi, se je z lizingodajalcem dogovoril za financiranje tega nakupa. Na ta način je B. d.o.o. izdal račun A. d.o.o., kateri je skladno s pogodbo o lizingu izdal račun tožniku. Sodišču predlaga, da opravi poizvedbo ali je bila kupnina iz računa B. d.o.o za vozilo s strani B. d.o.o. plačana. Tožnik očita, da mu ni bil omočen vpogled v spis glede postopka DIN pri tej družbi. Po mnenju tožnika stališče davčnega organa glede družbe A. d.o.o. ni pravilno, saj bi morala biti zavezana k isti skrbnosti, katere opustitve DURS očita tožniku. Davčni organ bi moral obravnavati družbo A. d.o.o. in B. d.o.o. kot akterja, kot solidarno odgovorne za davčne obveznosti. Tožnik ni nikoli sodeloval v poslih I., niti ob izbiri in lizingu vozila in o tem ni ničesar vedel. Vozilo je kupil in ga pri svojem poslu uporablja. Odločil se je za rabljeno vozilo, ki ga je ponujal preko Oglasnika B. d.o.o.. Deloval je skrbno, ko je preveril družbo B. d.o.o.. Preverjal je, ali je vozilo ukradeno in če ima homologacijo. Davčnemu organu očita, da je šele v letu 2008 objavil priporočila, kako prepoznati takšne subjekte na trgu. Tožnik je naredil vse, kar je lahko. Plačal je korektno ceno za karambolirano, a že popravljeno rabljeno tovorno vozilo. Cena, ki jo je plačal, je običajna vrednost. Dejstvo, da je bil seznanjen z računom v znesku 12.000,00 EUR, ne more biti sporno in razlog, da bi na podlagi seznanitve s tem računom vedel, da je kaj narobe. Tudi davčni organ se je seznanil, da je bilo vozilo, preden je bilo prodano v Nemčijo, karambolirano in s strani zavarovalnice ocenjeno na „totalko“. Zato je bila cena logična, o čemer bo lahko po preučitvi dokumentacije in pregledu vozila izpovedal in podal oceno izvedenec, katerega angažiranje predlaga.

Dejstvo, da je tožnik najprej dobil soglasje za registracijo, je običajna praksa pri finančnih najemih. Ta soglasja se kot del pogodbe in splošnih pogojev avtomatsko izdajo uporabnikom vozil na lizing. Običajno se datumsko ujemajo prav s podpisom lizing pogodbe. Enako velja za dejstvo, da je bila ponudba pripravljena na podlagi predračuna B. d.o.o., ko le-ta sploh še ni bil lastnik vozila. Tudi to je običajna praksa. Običajno je, da se ponudbe naredijo na podlagi predračunov, ne glede na lastniško stanje vozila. Davčni organ je opustil svojo skrbnost in vse prepustil v breme tožnika. Davčni organ ni opravil vseh nujno potrebnih dejanj, ki bi glede na vse okoliščine in ugotovitve, šle ne samo v breme, ampak tudi v dobro tožnika. Tožnik je prepričan, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in mu naprtil dodatne davčne obveznosti. Ponovno se sklicuje na vse podane pisne pripombe v tej zadevi.

Navaja, da pravica do odbitka načelno ne sme biti omejena. Situacija, ko pa se odbitek vstopnega DDV zavrne, ker naj bi zavezanec vedel, da sodeluje v transakciji, ki je del goljufije DDV, pa se mora kot izjema razlagati restriktivno. Tožnik trdi, da objektivne okoliščine, ki bi kazale na to, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del goljufije DDV, niso podane. Po evropskem pravu lahko države članice zavezancem naložijo dolžnost, da so pozorni, in da se seznanijo z ozadjem izvora blaga, vendar ta dolžnost ne sme za zavezance pomeniti prevelikega bremena. Res je dolgoletni avtoprevoznik, vendar mu je bilo najpomembnejše, da je ogledano vozilo imelo vse ustrezne in veljavne tehnične dokumente, ter da ni bilo ukradeno. Ni mu bilo potrebno preverjati ustreznost poslovnih prostorov niti števila zaposlenih pri družbi B. d.o.o.. Ni imel nikakršne možnosti vpogleda v nabavo ceno vozila, kot jo je plačal B. d.o.o., tako prej kot potem, ko je davčni organ dokumentacijo naknadno pridobil po uradni poti. Vse posle v zvezi z urejanjem lizinga in predložitvijo dokumentacije je vešče in z rutino opravil H.H.. Visoke razlike med nabavno in prodajno ceno je možno razlagati zgolj sedaj, ko so znana vsa dejstva. Davčni organ tudi napačno zaključuje, da je šlo za navidezen posel in za nevederodostojne listine. Posel je po sodni praksi navidezen, če se obe stranki strinjata o navideznosti. Torej morata obe stranki vedeti za prikrit posel. Tožnik je v obravnavani zadevi ravnal s skrbnostjo, kakršna se pričakuje od poslovnega subjekta (navaja sodbo sodišča SEU v zadevi Mahàgeben in Dàvid, C-80/11 in C-141/11 z dne 21. 6. 2012, točke 58 do 65). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna odpustiti davčno obveznost in vrniti doslej izterjano plačilo davka skupaj s stroški in obrestmi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. Vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Navaja, da so tožbeni ugovori identični ugovorom, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih je tožena stranka že obravnavala v svoji odločbi. Tožena stranka vztraja na stališču, da so pri poslu nabave in lizinga vozila Scania ter posledično pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV na strani tožnika obstajali indici, ki kažejo na nepravilnosti oziroma goljufijo izdajatelja računa ali dobaviteljev višje v konkretni dobavni verig oziroma, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je povezana z zlorabo sistema DDV. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU1. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčnemu zavezancu ni mogoče očitati, da je vedel oz. mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa oz. drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.2

Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik 14. 11. 2007 sklenil z družbo A. d.o.o. pogodbo o finančnem lizingu za tovorno vozilo znamke SCANIA. V splošnih pogojih (4. člen), ki so sestavni del pogodbe, je med drugim navedeno, da bo z dobaviteljem, v tem primeru z družbo B. d.o.o., sodeloval tožnik. Tožnik je predložil tudi predračun dobavitelja z dne 6. 11. 2007 (cena 74.000 EUR brez DDV) in tudi 14. 11. 2007 podpisal prevzemni zapisnik. Dejstvo pa je, da takrat vozilo sploh še ni bilo v lasti družbe B. d.o.o. (račun oz. nabava družbe B. d.o.o. od družbe G. GmbH, Nemčija je z dne 20. 11. 2007). Slednje pa pomeni, da je bil tožnik pri nabavi vozila udeležen, še preden je bilo vozilo s strani nemškega dobavitelja zaračunano družbi B. d.o.o..

Tožeča stranka navaja, da so takšne določbe v lizing pogodbah običajne, da lizingojemalec običajno sam izbere predmet lizinga in vse kar sodi poleg. Po drugi strani pa hkrati navaja, da vloga lizing hiše v obravnavani zadevi DIN, naj ne bi bila primerno ocenjena, ker naj bi bila tudi slednja akter v tej transakciji, in se ji ne nalaga potrebne skrbnosti. Vendar pa sodišče tovrstne očitke zavrača. Po presoji sodišča je davčni organ prve stopnje lizing hišo pravilno opredelil le kot financerja zadevne transakcije in ugotovil, da je bila transakcija nabave tovornega vozila v celoti na strani tožnika. S tem se strinja tudi sodišče. Tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, saj po eni strani pojasnjuje, da je tovrstno postopanje običajno, po drugi strani pa želi dokazati, da ni imel nikakršnega stika s prodajalcem, ker naj bi se ga niti ne spomnil po imenu. Navaja da ni imel z njim kontaktov, razen po telefonu in da si je vozilo ogledal v Celju. Vendar iz dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik pri nabavi vozila aktivno udeležen, kar pritrjujejo tudi listine, pridobljene od lizingodajalca. Iz pogodbe namreč izhaja, da je predmet pogodbe preskrbel lizingojemalec sam. Glede na opisano izhaja, da je tožnik vedel s kom sodeluje. V postopku pa se tožnik, ko ga je davčni organ spraševal o podatkih, s kom je sodeloval, ni mogel spomniti imen. Tožnik je sklenil pogodbo o lizingu, iz katere izhaja, da sam izbere predmet lizinga in prodajalca/dobavitelja. Ko je tožnik dostavil predračun dobavitelja, še preden je ta postal lastnik vozila, to pomeni, da je še pred izdajo računa dobavitelja B. d.o.o. vedel, katero vozilo bo financiral preko lizingodajalca. V tožbi in v postopku pa tožnik zatrjuje, da naj bi vse posle glede nabave vozila opravljala I., ter da naj bi ne bil pri ničemer udeležen. Slednje pa glede na listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik lizing hiši in registrskemu organu, ne izhaja. Zato so njegovi očitki nesprejemljivi in nelogični ter tudi v nasprotju s podatki upravnega spisa in ugotovljenim dejanskim stanjem.

Sodišče sledi ugotovitvam davčnega organa, ki so podprte v listinskih dokazih, ki jih je pridobil pri organih za registracijo in homologacijo ter lizing hiši. Iz teh podatkov izhajajo nelogičnosti glede cene vozila, saj izhaja visoka razlika v ceni (od 12.000,00 EUR na 70.000,00 EUR), za katero je tožnik vedel. Gre za ekonomsko nelogično transakcijo, čeprav tožnik navaja, da za razliko v ceni ni vedel oz. da je za to izvedel šele tekom postopka. Vendar iz listin, ki jih je tožnik predložil registrskemu organu, izhaja drugače, kar je pojasnil tudi organ prve stopnje in se sodišče z njim strinja. Ugotovljena so datumska neskladja glede posameznih opravil tožnika pri lizing hiši. Neskladja so razvidna glede predloženega predračuna B. d.o.o. (6. 11. 2007) v zvezi z nabavo vozila s strani B. d.o.o. pri tujem dobavitelju (20. 11. 2007), datuma izdaje soglasja s strani lizing hiše (14. 11. 2007, kar je pred tem, ko naj bi bilo vozilo družbi B. d.o.o. prodano), ipd.. Tožnik zato ne more uspeti s sklicevanjem, da je šlo pri tej transakciji za čisto običajno poslovanje z lizing hišo, saj ne obrazloži, kako je vedel za katero vozilo bo zaprosil financiranje (predložil je predračun še preden je prodajalec sploh postal lastnik spornega vozila). To po presoji sodišča lahko pomeni le, da je za to vozilo vedel, preden ga je I. „kupila“ in da je bil tožnik akter posla. Po presoji sodišča namreč ni običajno, da se predložijo podatki o predmetu lizinga in prodajalcu/dobavitelju, ki niso podprti z verodostojno listinsko dokumentacijo, tako kot v obravnavanem primeru. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik med drugim predložil lizing hiši predračun dobavitelja B. d.o.o. 6. 11. 2007, slednji pa naj bi vozilo kupil šele 20. 11. 2007 od nemškega dobavitelja G. GmbH, Nemčija. Pri tem pa naj bi na podlagi mednarodne izmenjave podatkov izhajalo, da je nemški dobavitelj glede računa z dne 20. 12. 2007 (v vrednosti 12.000,00 EUR) navedel, da gre pri tem računu očitno za ponaredek.

V zadevi sicer ni sporno, da je bila dobava opravljena in tudi ni očitkov glede obveznih sestavin računa (82. člena ZDDV-1). Tudi se ni sporno, da je tožnik tovorno vozilo uporabil za namene obdavčljive dejavnosti. V obravnavani zadevi tudi ni ključnega pomena vprašanje, ali je bila dobava opravljena dobava prav s strani izdajatelja računa, torej družbe B. d.o.o., ki jo davčni organ opredeljuje kot I.. Slednje glede na stališče novejše sodne prakse SEU ni relevantna okoliščina za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV3. Zato je v obravnavanem primeru relevantno le vprašanje ali so izkazane objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Torej gre za vprašanje ali so izkazani indici, ki bi upravičeno kazali na goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računa, to je družbe B. d.o.o., za kar naj bi tožnik vedel oz. bi moral vedeti. V obravnavanem primeru gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na novejšo sodno prakso SEU, in ne za situacijo, kot navaja tožnik, da naj bi davčni organ s tem neutemeljeno preložil davčno breme na tožnika.

Po presoji sodišča je utemeljen očitek subjektivnega elementa na strani tožnika, ki sta ga oba organa tudi ustrezno pojasnila z objektivnimi okoliščinami konkretnega primera. Pojasnjeni so tako razlogi ekonomske nelogičnosti nabave, datumske neskladnosti posameznih transakcij, okoliščin glede sklepanja posla nabave vozila, neskladnosti pri listinah, ki jih je predložil tožnik, predložitev listin, ki niso vezani neposredno na tožnika, datumov posameznih dejanj ipd., kar vse kaže na aktivno vlogo tožnika pri nabavi vozila. Te ugotovitve so podkrepljene z dokumenti, ki jih je davčni organ pridobil od A. d.o.o. oz. lizing hiše in registrskih in homologacijskih organov. Pravilno je tudi pojasnjena vloga tožnika pri sami nabavi. Ta je razvidna tudi iz lizing pogodbe, ki jo je pravilno ocenil organ prve stopnje, saj je tožnik sam izbral tako predmet lizinga kot tudi dobavitelja. Tožnik pa je pri registraciji tovornega vozila 14. 8. 2008 registrskemu organu predložil tudi druge dokumente, ki kažejo na njegovo aktivno vlogo. Med drugim tudi račun z dne 17. 10. 2007 (št. 3231/07), ki se ne nanaša neposredno na tožnika. Račun je bil izdan družbi G. GmbH, Nemčija, po 1 točki 46. člena ZDDV-1, s strani F. s.p., iz katerega izhaja, da je bilo vozilo prodano za 12.000,00 EUR. Navedeni dokument nima neposredne zveze s tožnikom in ga je po mnenju sodišča tožnik lahko pridobil le ob nakupu tovornega vozila Scania, torej preden je bilo vozilo dano v financiranje. Zato ni mogoče slediti razlogom, ki jih navaja tožnik, da ni ničesar vedel v zvezi z nabavo vozila oz. spornimi transakcijami oz., da ni mogel vedeti in da tudi ni imel možnosti vpogleda v nabavno ceno vozila, saj je te listine sam predložil ob registraciji vozila. Trditve tožnika, da temu ni tako, so zato protispisne in jih sodišče zavrača.

Sodišče ocenjuje, da v zadevi ni izkazana dobrovernosti tožnika, kot želi pojasniti tožnik. V takem primeru pa je treba z retroaktivnim učinkom zahtevati vračilo dolgovanih zneskov oz. je dolžnost nacionalnega sodišča zavrniti ugodnost pravice do odbitka, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se na to pravico sklicuje goljufivo ali z zlorabo.4Objektivne okoliščine so v obravnavanem primeru razvidne iz dejanskih ugotovitev organa prve stopnje, tako glede glede samega sklepanja posla s spornim dobaviteljem, izvedbe transakcije nabave vozila in številnimi neskladnostmi, ki jih je pojasnil davčni organ. Sodišče sledi njegovi dokazni oceni in se z njo strinja, tožnikove razloge pa kot pavšalne zavrača. Sklicevanje na ugotovitve, ki zadevajo vozila Mercedes Benz, pa niso relevantne za ta postopek. Tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV iz razloga, ker iz vseh objektivnih okoliščin, ki so naštete in analizirane, izhaja, da je tožnik vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV, ne pa iz razlogov, ki so na strani I. (kot npr., ker naj bi na strani nemškega dobavitelja ne bilo izkazanih finančnih transakcij). Slednje je lahko zgolj indic, ki skupaj z drugimi objektivnimi okoliščinami lahko predstavlja del celote glede presoje dobrovernosti tožnika.

Sodišče ocenjuje, da bi se ob indicih, ki po presoji sodišča kažejo na nepravilnosti ali goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi, tožnik kot dober gospodarstvenik, bil dolžan pozanimati o tem trgovcu, od katerega je kupil vozilo, da bi se prepričal o njegovi zanesljivost. S tem je po presoji sodišča opustil tudi potrebno skrbnost, ki se zahteva od dobrega gospodarstvenika.5 Zato sodišče tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da mu ni bilo treba preverjati poslovnega partnerja oz., da je bil dolžan preverjati zgolj ID številke prodajalca in ali vozilo ni ukradeno, kar naj bi tudi storil. Zato ne gre za situacijo, da bi tožnik odgovarjal za primanjkljaj v davčnih prihodkih, ki so ga povzročila goljufiva dejanja tretjih oseb, na katere ni mogel vplivati, kot želi prikazati tožnik v tožbi6.

Tožnik tudi v tožbi, tako kot v pritožbi, predlaga zaslišanje tedanjega zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o., H.H. in tožnika kot stranke ter tudi drugih prič. Za slednje niti ne pojasni določno, kaj bi izpovedale, zato sodišče že iz tega razloga ocenjuje, da predlog ni ustrezen in primeren. Na drugačno odločitev glede subjektivnega elementa tožnika po presoji sodišča tudi ne bi vplivalo zaslišanje H.H.. Iz upravnih spisov izhaja, da se slednji v postopku DIN pri B. d.o.o. o poslovanju tožnika ni izjasnil in da se je izgovarjal, da sam ni več odgovorna oseba. Po presoji sodišča zato zaslišanje navedene osebe glede na listinske dokaze, na katerih sloni obrazložitev organa prve stopnje, ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Tožniku se namreč nedobrovernost očita na podlagi vseh objektivnih okoliščin skupaj, ki pa so tudi listinsko podprte in je bila njihova presoja pravilno opravljena. Med drugim dokazujejo, da je tožnik v postopku registracije razpolagal z listinami, ki se nanj niso neposredno nanašale, in še druge, ki jih davčni organ navaja (lizing hiši je predložil dokumente, ki so bili datumsko neskladni, ugotovljena pa je tudi ekonomska nelogičnost zadevne transakcije (visoka razlika v ceni), za katero je tožnik vedel itd.), kar vse dokazuje, da je bil tožnik pri nabavi vozila udeležen, še preden je bilo vozilo s strani nemškega dobavitelja zaračunano družbi B. d.o.o..

Davčni organ je tudi pojasnil, v čem je zloraba predpisov o DDV. Tožnik je v postopku sodeloval. Dal je tudi pisno izjavo in dopolnitev izjave ter je bil seznanjen z vsemi relevantnimi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami. Imel je tudi možnost, da se o njih izjavi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so navedena vsa v davčnem postopku ugotovljena dejstva ter tudi dokazi, na podlagi katerih so bila ugotovljena. Zato je tudi očitek, da ni bil seznanjen s postopkom DIN pri I., neutemeljen. Tožnik je bil seznanjen z relevantnimi okoliščinami v zvezi z družbo B. d.o.o. v okviru DIN pri tožniku, torej v delu, ki se nanaša nanj. S strani davčnega organa in tožene stranke je opravljena in ustrezno obrazložena tudi ocena predloženih listin. Kršitev postopka v davčnem postopku po mnenju sodišča ni podana, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil dokaz z zaslišanjem prič oziroma strank nujen. Tožnik pa se tudi v tožbi ni določno opredelil do vprašanja zakaj in kaj konkretno bi bilo potrebno zaslišati in zakaj.

Iz sodne prakse SEU izhaja, da je ravnanje, ki ga je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, odvisna od okoliščin posameznega primera7. Glede na okoliščine obravnavanega primera, kot so pojasnjene zgoraj, sodišče tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da gre za neko splošno prakso pri lizing hišah, in da zato naj ne bi imelo vpliva na tožnikovo dobrovernost. Irelevanten je tudi predlog za postavitev izvedenca glede cene vozila, saj se tožniku ne očita višina, temveč dejstvo, da je tožnik vedel, da je plačal znatno višjo ceno, kot pa je bila cena vozila ob nabavi (12.000,00 EUR na 70.000,00 EUR).

Iz vsega navedenega izhaja, da so tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, glede katerih je uveljavljal pravico do odbitka, povezane z goljufijo. Zato tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV tudi po presoji sodišča ne gre, saj tožnik ne izpolnjuje 4. pogoja iz točke 11 obrazložitve te sodbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.