UPRS sodba I U 1992/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj št. 351-1806/00-68 04058 z den 21. 6. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Zahtevek stranke z interesom D.D. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d.d., v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti obveznice Slovenske odškodninske družbe denacionalizacijski upravičenki A.A., v višini 32.158,00 DEM oziroma 16.442,12 EUR, kot odškodnino za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 34 k.o. ... (1. točka izreka); da se odškodnina izroči skrbniku za poseben primer, odvetniku B.B. (2. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso zaznamovani. 7. 12. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja po pokojni babici A.A., po pokojnem očetu B.B. in po pokojni materi C.C. Državljanstvo v času podržavljenja je bilo izkazano samo za A.A., kar je razvidno iz odločbe Upravne enote Ptuj št. 201-52/94-6/4 z dne 31. 8. 1995. Imenovani je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Ptuju št. 167/45 z dne 27. 8. 1945, izdano na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, tj. predpisa, navedenega v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predmet te odločbe je nepremičnina s parc. št. 34 k.o. ..., stavbišče v površini 338 m2, sedaj del nepremičnine s parc. št. 446 k.o. ... Podržavljena nepremičnina je še pred izdajo prvostopenjske denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase podjetja A. d.o.o. in zato ne more biti predmet vrnitve v last. Na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve je zavezanka, Slovenska odškodninska družba, podala pripombe, da A.A. ni mogoče določiti odškodnine, ker naj bi sin in vnukinja imela pravico dobiti odškodnino od Avstrije. V zvezi s tem ugovorom upravni organ ugotavlja, da se je A.A. štela za državljanko LR Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do 30. 11. 1945, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Nazadnje je prebivala na Ptuju, ob koncu druge svetovne vojne je bila aretirana. Glede na to, da se kot datum njene smrti šteje ..., ni mogla dobiti niti ni mogla imeti pravice dobiti odškodnino od tuje države. Njen sin B.B. je bil na dan 27. 11. 1961 avstrijski državljan, na dan 1. 1. 1960 pa je imel v Avstriji stalno bivališče. Ni se štel za jugoslovanskega državljana. Iz odločbe št. 201-1-52/94-6/4 z dne 7. 2. 1996 izhaja, da je bil opredeljen za nemško narodnost, da je ob koncu druge svetovne vojne zapustil Slovenijo in živel v Avstriji, kjer je ... umrl. Vendar imenovani ni denacionalizacijski upravičenec. Zato po mnenju upravnega organa ni izpolnjen pogoj, ki ga določa drugi odstavek 10. člena ZDen, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo Slovenske odškodninske družbe zoper prvostopenjsko odločbo. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je A.A. denacionalizacijska upravičenka, ki pa ni imela pravice dobiti odškodnine od tuje države za odvzeto premoženje v takratni Jugoslaviji. B.B. in C.C., ki naj bi po trditvah pritožnice bila upravičenca do odškodnine, pa nista prejšnja lastnika premoženja in s tem upravičenca in nista dediča pregnanke, pač pa dediča osebe, ki je takoj po koncu vojne po aretaciji umrla kot državljanka LR Slovenije in Jugoslavije. Po tem pa drugostopenjski organ opozarja še na potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije št. 34 0994/1-I/4/04 z dne 4. 8. 2004, ki potrjuje, da s strani A.A., B.B. in C.C. ni bila uveljavljena nikakršna denarna dajatev iz naslova odškodnine in da takšne pravice niso imeli. Navaja, da imajo po tretjem odstavku 170. člena ZUP/86 listine, izdane od tujih organov, ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine, ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine, če so po predpisih overjene. Pritožnica pa navedenega potrdila ni izpodbijala.

Tožnica izpodbija odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava. Dejansko stanje ni ugotovljeno popolno glede na to, da je bila bivša lastnica podržavljenega premoženja A.A. oseba nemške narodnosti, razglašena za mrtvo na dan 30. 11. 1945, njena pravna naslednika, sin B.B. in vnukinja D.D. pa sta izpolnjevala pogoje, ki jih za pridobitev pravice do odškodnine od tuje države, in sicer Republike Avstrije, določa Finančna in izravnalna pogodba in predpisi za njeno izvedbo. Iz priloge 1 k navedeni pogodbi so razvidne osebe, ki so upravičene do odškodnine - med drugim pregnanci, ki so na dan 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Pregnanci so avstrijski in nemški državljani ter osebe nemške narodnosti, ki so imele stalno prebivališče na določenih območjih izven Avstrije in izven meja nemškega Rajha (med drugim tudi na ozemlju takratne FLRJ), pa so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile (ali pa so na območju pregona umrle). Pregnanske škode pa so škode, ki so jim zaradi tega na območju pregona nastale. Po prilogi 1 so upravičenci do odškodnine tudi dediči pregnancev. Iz listin v spisu izhaja, da je bila A.A. nemške narodnosti, njen sin in vnukinja pa sta imela pravico dobiti odškodnino za bivši lastnici odvzeto premoženje od Avstrije. Oba sta namreč na dan 1. 1. 1960 imela v Avstriji stalno prebivališče in bila na dan 27. 11. 1961 tudi avstrijska državljana. Tožnica navaja, da drugi odstavek 10. člena ZDen ne določa, kdo so upravičenci, temveč kdo niso upravičenci. ZDen detajlno ne določa, kdo so tiste osebe, ki so lahko dobile odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, temveč določa, da se pravica do odškodnine od tuje države presoja na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Meni, da je s FiP določeno, da se do pravic, ki izvirajo iz Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, upravičeni pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski in nemški državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, ki so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. V 2. točki priloge 1 razdelka A je določeno, da če je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo prebivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo za pridobitev pravice do odškodnine pogoje izpolnjevati družinski člani – zakonec, otroci, vnuki pokojnega. Ker sin in vnukinja bivše lastnice izpolnjujeta pogoje za pridobitev pravice do odškodnine po FiP, tožnica meni, da bivši lastnici ni mogoče določiti odškodnino v postopku denacionalizacije. V zvezi s stališčem drugostopnega organa, da ni izpodbijala potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, pa tožnica odgovarja, da je stališče upravno-sodne prakse, da je pri odločanju o tem, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, treba upoštevati mirovne pogodbe in meddržavne sporazume, kot tudi pravice po zakonih tuje države. Ni torej pomembno v kakšnem pravnem aktu je bila urejena možnost pridobitve odškodnine, prav tako ni pomembno, kako je bila ta odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec tudi dejansko zahteval. Zadošča že možnost pridobitve, zato upravni organ pri presoji tega vprašanja ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana. Tožnica se sklicuje na pravno mnenje E.E. in F.F. z dne 19. 10. 2010 in dopolnitev tega mnenja, na sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 428/2004, II Up 35/99, U 1846/96, sodbi Upravnega sodišča RS U 2964/2006, I U 201/2011, odločbo MOP št. 4903-5/2008/76 in na sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00. Predlaga, da sodišče odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor odpravi.

Stranka z interesom G.G. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pritrjuje odločitvi upravnih organov. Navaja, da je A.A. umrla kot državljanka LR Slovenije in Jugoslavije. Šele po letu 1995 je bilo ugotovljeno in se je lahko štelo, da je mrtva. Zato je nesprejemljivo stališče, da bi lahko ona in njen oče uveljavljala odškodnino na podlagi FiP. Iz potrdila avstrijskih organov izhaja, da ne ona, ne njen oče in ne A.A. niso uveljavljali odškodnine. Ne ona in ne oče pa odškodnine za A.A. tudi ne bi mogla uveljavljati, ne da bi izkazala, da je imenovana umrla. Dokler ni bila razglašena za mrtvo, pravice v zvezi z njenim premoženjem niso mogle preiti na dediče. Odločilna je ugotovitev, da je imela A.A. na dan podržavljenja državljanstvo LR Slovenije in Jugoslavije in ni bila upravičena do odškodnine od tuje države. Upravna organa pa sta pravilno ugotovila, da je samo A.A. denacionalizacijska upravičenka. Mnenje E.E. in F.F., na katerega se sklicuje tožnica, ni pravni vir, odločbe sodišč, ki jih navaja, pa se nanašajo na drugačno dejansko stanje. Predlaga, da sodišče tožbo tožnice zavrne in ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno stališče upravnega organa, ali drugi odstavek 10. člena ZDen dopušča denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. oziroma ali je bilo dejansko stanje za uporabo te določbe popolno ugotovljeno. Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3.1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

V smislu prej navedenega je upoštevna pravna podlaga za možnost odškodovanja od tuje države tudi Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FiP). Iz preambule navedene pogodbe izhaja, da sta jo pogodbenici sklenili za ureditev odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945. Po 1. členu pogodbe le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, Republika Avstrija pa pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni.

Premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti je povojna Jugoslavija podržavila z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ). S tem ukrepom povzročeno škodo je po mnenju sodišča mogoče šteti za premoženjsko škodo v smislu 1. člena FiP.

Po Prilogi 1 so bili do pravic, predvidenih v 2. členu FiP, upravičeni avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (točka A (1) a), b)1.) Upravičenci po 2. členu FiP so bile osebe, ki so glede na določila Priloge 1 imele status pregnancev ali preseljencev. V točki B Priloge 1 so pregnanci definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile (prvi odstavek). Preseljenci so avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez teh državljanstev, ki so bili na podlagi med drugo svetovno vojno sklenjenih meddržavnih pogodb preseljeni iz območij Republike Avstrije in nemškega Rajha, ali so bili v istem časovnem obdobju glede na ukrepe nemških služb z oziroma na njihovo narodnost preseljeni iz območij, ki jih je zasedla nemška Wehrmacht (drugi odstavek). Iz točke C Priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence vključene tudi osebe iz območja FLRJ. V drugem odstavku točke A Priloge 1 je določeno, da so, kolikor je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morali družinski člani – zakonec, otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje, predpisane za pridobitev odškodnine.

Med strankami ni sporno, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Ptuju št. 176/45 z dne 27. 8. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ. Premoženje ji je bilo podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila ob koncu druge svetovne vojne aretirana. Točen datum njene smrti ni znan, saj se je verjetni datum njene smrti (...) ugotavljal v postopku o razglasitvi pogrešancev za mrtve in o dokazovanju smrti. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da po vojni ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu in se njeno državljanstvo za potrebe denacionalizacije ugotavljalo po tretjem odstavku 63. člena ZDen (z odločbo št. 201-52/94-6/4 z dne 31. 8. 1995 je bilo ugotovljeno, da se je štela za državljanko LR Slovenije in jugoslovansko državljanko). Iz pridobljenih podatkov je prvostopenjski organ, ki mu je pritrdil organ druge stopnje, zaključil, da A.A. ni imela pravice pridobiti odškodnine od tuje države. Ne da bi se posebej opredeljeval o pogojih, predpisanih s FiP, na strani njenih pravnih naslednikov, pa je ob ugotovitvi, da ti niso denacionalizacijski upravičenci, zavrnil uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FiP. Temu stališču pa sodišče ne pritrjuje.

Okoliščine ob podržavljenju – Odlok AVNOJ kot podlaga podržavljenja, nemška narodnost prejšnje lastnice podržavljenega premoženja, njena aretacija ob koncu vojne, so po mnenju sodišča tista dejstva, ki bi v času, ko so se uveljavljale zahteve za odškodnino po FiP, lahko bile podlaga za sklepanje, da gre za primer oškodovanja, na kakršnega se je nanašala ta pogodba. Kot je sodišče že navedlo, je FiP urejala tudi primere odškodovanja, ko je oškodovanec umrl pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona. V takem primeru so odškodnino lahko uveljavljali dediči oškodovanca. Uveljavljali so torej škodo, ki jo je utrpel oškodovanec, ki pa odškodnine ni mogel uveljavljati, ker je pred tem umrl. Zato po mnenju sodišča ne vzdrži stališče, da je odločujoče, da sin prejšnje lastnice podržavljenega premoženja in njena vnukinja nista denacionalizacijska upravičenca po ZDen, temveč je pomembno, ali bi, če je obravnavani primer mogoče subsumirati pod FiP, kot njena dediča lahko uveljavljala odškodnino za njej podržavljeno premoženje. Upravni organ v smislu povedanega dejanskega stanja ni ugotavljal oziroma se ni opredeljeval do dejstev, ki bi lahko bila za odločitev pomembna, v posledici česar sodišče tudi ne more preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato je prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici do denacionalizacije, odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da bo v navedeni smeri dopolnil ugotovitveni postopek in na podlagi ugotovitve vseh relevantnih dejstev sprejel pravni zaključek.

Kolikor drugostopenjski organ meni, da bi bilo treba upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije št. 34 0994/1-I/4/04 z dne 4. 8. 2004, pa se sodišče sklicuje na ureditev v ZDen, ki pooblašča upravni organ, da sam, z razlago mednarodnih pogodb, ugotavlja, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Po že oblikovani sodni praksi tudi ni vezan na sporočila tujih organov, ali je bila odškodnina za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje zahtevana in v kakšni višini je bila priznana, saj je z vidika denacionalizacije pomembno le, ali je obstajala pravna možnost pridobiti odškodnino. Pa tudi sicer se navedeno potrdilo konkretno nanaša samo na odškodovanje po Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955 in po Pogodbi med SFRJ in Republiko Avstrijo o urejanju določenih premoženjskih pravnih vprašanj iz leta 1980, ki pa za obravnavani primer, kar tudi med strankami ni sporno, ne prideta v ppštev.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo drugostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 ne ureja povrnitev stroškov strank s tem statusom. Sicer pa je stranka z interesom vztrajala na izpodbijani odločbi, ki je po presoji sodišča nezakonita.