VSL sodba I Cp 803/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 1.200,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 61,15 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi teh kršitev je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje protispisnost razlogov, s katerimi je odločitev obrazložena. Opozarja na svojo trditev, da toženca tudi po pisni zahtevi za plačilo uporabnine 200 EUR letno (v letu 2006) nista opustila posesti in uporabe nepremičnine in sta celotno nepremičnino s pritiklinami in sestavinami še naprej imela v posesti ter jo ekonomsko izkoriščala in izključevala tožnico od izvrševanja njenih lastninskih upravičenj. Ni upoštevano, da toženca teh trditev nista substancirano prerekala. Če se ne bi strinjala z zahtevano višino uporabnine – najemnine, bi morala takoj opustiti posest in uporabo te nepremičnine ter jo fizično prepustiti tožnici. Meni, da bi ta dejstva morala biti presojena po 18. čl. in 587. čl. Obligacijskega zakonika. Ker to ni bilo storjeno, je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Ker o tem v sodbi ni razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev iz. 8. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. O višini bi sodišče moralo odločiti po prostem preudarku, ker se višina lahko ugotovi le z nesorazmernimi težavami in stroški, ali pa sploh ne. Razlogov, s katerimi je sodišče zavrnilo uporabo 216. čl. ZPP, ni mogoče preizkusiti, ker obrazložitev ni razumljiva. Nevzdržno je stališče, naj bi toženca zemljišče tudi po pozivu za plačilo 200 EUR letno uporabljala, ker sta verjela, da je njuna last. To stališče je brez dejanske in pravne podlage ter nasprotuje pravilom logičnega sklepanja in nepristranskemu sojenju. Resnica je drugačna: toženca sta že vse od leta 1998 vedela za vknjižbo lastninske pravice in dobro vesta, da nista lastnika. Ker sodišče lahko svojo odločitev opre samo na dejstva, ki jih zanesljivo ugotovi, gre za hudo kršitev načela materialne resnice, načela o trditvenem in dokaznem bremenu ter načela kontradiktornosti, pa še pravice do izjave in enakega varstva pravic po 22.čl. Ustave RS. Dokaz z izvedencem bi bil neekonomičen in v neskladju z vrednostjo spora; izvedenec bi stal več kot je višina vtoževanega zneska. S postavitvijo izvedenca bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka in pospešitve postopka. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2005 in II Ips 868/2009. Zgrešeno je stališče, da bi se višina uporabnine lahko dokazovala samo z izvedencem ustrezne stroke. Dokazovanje je mogoče z vsemi dokazili po ZPP, tudi z zaslišanjem strank ali prič. Velja prosta presoja dokazov in nobenemu dokazu ni mogoče v naprej dati večje ali manjše teže. Vsako dejstvo je mogoče dokazovati z vsakim dokazom. Dokaznih pravil ni. Zmotno je stališče, da sodišče nima potrebnih znanj, da bi sámo ugotavljalo višino najemnine oz. uporabnine; določiti bi jo moralo po prostem preudarku. Sicer pa sta toženca nepremičnino vzela v uporabo za vrednost 200 EUR letno in torej z višino soglašala. Razen tega sodba nima razlogov za zavrnitev zahtevka na odškodninsko pravni podlagi. Toženca povzročata škodo tožnici, ker jo izključujeta in ji preprečujeta izvrševanje lastninskih upravičenj. Tožnica za nepremičnino plačuje davke in druge davščine, ekonomsko pa jo izkoriščata in uporabljata toženca. Zaradi ravnanja tožencev prihaja vsa leta do zmanjševanja premoženja tožnice in preprečitve njenega povečanja. To ustreza opredelitvi škode po 132. čl. Obligacijskega zakonika, vendar sodba te zakonske določbe ne uporabi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

5Pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodba ne vsebuje razlogov, ni utemeljen. Iz sodbe je razvidno, da je zahtevek zavrnjen, ker višina zahtevka ni izkazana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da je predmet zahtevka neposlovna obveznost, nastala zaradi uporabe tuje stvari brez pravnega temelja (198. in 190. čl. Obligacijskega zakonika) - verzija. Gre za neupravičen premik premoženja, zato je treba zatrjevati in dokazati eni strani obogatitev, na drugi strani prikrajšanje; seveda tudi višino tega premika premoženja. Trditveno in dokazno breme navedenih dejstev je na tožeči stranki, ki jih zatrjuje in nanje opira svoj zahtevek (212. čl. ZPP). Tožeča stranka je trditveno breme zmogla, ne pa tudi dokaznega bremena. Za zbiranje procesnega grdiva sta zadolženi stranki. Dokazov, ki jih stranki nista predlagali, sodišče ne sme izvajati. Izjema velja v primeru suma, da želita stranki nedovoljeno razpolagati z zahtevkom, kar pa v obravnavnem primeru ni podano (razpravno načelo – 7. čl. ZPP).

6Tožnica poleg tega, da svojo terjatev izrecno opredeli kot uporabnino, v VIII. točki vloge z dne 10.12.2012 omenja tudi odškodnino, ki naj bi celo presegala iztoževano terjatev, do nje pa naj bi bila tožnica upravičena zaradi prilaščanja in izključujoče uporabe nepremičnine. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je presodilo, da dejanske okoliščine utemeljujejo uporabo materialnih določil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica zatrjuje svojo prikrajšanost, toženca naj bi bila zaradi ekonomskega izkoriščanja nepremičnine obogatena. Ker gre za odpravo nepravičnosti, do katere naj bi prišlo pri izvrševanju stvarnopravnih upravičenj, je posledice neupravičenega prehoda premoženja treba odpraviti z upoštevanjem v premoženjski sferi obeh strank nastalih posledic. Taka razmerja se v sodni praksi obravnavajo na osnovi pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev (190 do 198. čl. Obligacijskega zakonika). Sicer pa tudi na odškodninsko pravni podlagi tožnica ne bi mogla uspeti, ker tudi dokazov, s katerimi bi bila ugotovljiva višina škode, ni predlagala. Škoda niti določno zatrjevana ni bila, kar velja tudi za vzročno zvezo. S trditvijo, da gre pri ravnanju tožencev za „prilaščanje in izkjučujočo uporabo nepremičnine“, tožnica ni zatrjevala, kršitve predpisov, norm ali običajev, ki bi utemeljevala potrebo po varstvu njenega položaja na odškodninski podlagi.

7Glavni pritožbeni očitek je, da sodišče ni dalo teže dejstvu, da sta toženca nepremičnino uporabljala kljub temu, da sta bila seznanjena z zahtevo za plačilo uporabnine in njeno višino. Pri argumentiranju te kršitve se pritožba sklicuje na napačno uporabo materialnega prava. S sklicevanjem na s konkludentnimi dejanji dogovorjeno višino plačila za uporabo njene nepremičnine pritožnica dejansko graja dokazno oceno, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Na očitek, da sta toženca s tem, da sta po tožničinem opozorilu še naprej uporabljala nepremičnino, s konkludentnim dejanjem pristala na višino zahtevane najemnine, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja. Se je pa o tem izreklo prvostopenjsko sodišče in to logično ter razumljivo; pa tudi o tem, da se toženca ničesar nista zavezala plačevati. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na določilo o zakupni (najemni) pogodbi (587. čl. Obligacijskega zakonika). Enako velja za očitek o nepravilni uporabi 18. čl. Obligacijskega zakonika, ki predpisuje, na kakšen način je možno izjaviti pogodbeno voljo. Pritožnica, ki se sklicuje na s konkludentnimi dejanji dogovorjeno višino plačila za uporabo njene nepremičnine in na načelo Pacta sunt servanda, spregleda, da je predmet zahtevka neposlovna obveznost oz. terjatev.

8Očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP bi bil utemeljen, če bi sodišče odreklo možnost dokazovanja višine zahtevka s predlaganimi dokaznimi sredstvi, vendar temu ni tako. Ni res, da se je sodišče izreklo, da bi višino uporabnine tožnica lahko dokazovala samo z izvedencem. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da višina ni ugotovljiva, ker dokaz z izvedencem, ki bi bil ustrezno dokazno sredstvo za dokazovanje višine zahtevka, ni bil predlagan. Tožnik dokaznih sredstev za dokazovanje višine zahtevka ni ponudil. Tudi v pritožbi ne navaja, da bi jih. Zavzema se za odločitev o višini zahtevka na podlagi prostega preudarka (prvi odstavek 216. čl. ZPP), vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da odločanje po prostem preudarku pride v poštev samo v primerih, ko se višina terjatve ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je na podlagi podatkov o kvadraturi, legi, namembnosti, kvaliteti, opremljenosti zemljišča najemnina brez težav ugotovljiva. Sodna praksa je namreč sprejela stališče, da se prikrajšanost na eni strani in obogatitev na drugi strani ugotavlja s pomočjo najemnine, ki jo je na trgu za prizadeto nepremičnino mogoče iztržiti. Res je, da z ugotavljanjem najemnine po izvedencu nastanejo stroški, nikakor pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bili nesorazmerni s terjatvijo. Dosegli ne bi niti glavnice, kaj šele obresti, ki se za del terjatve zahtevajo že od leta 2007 dalje. Stroški cenitve torej niso okoliščina, ki bi preprečevala dokazovanje višine zahtevka. Odločitev je skladna s sodno prakso, ki jo prvostopenjsko sodišče tudi citira (1). Zadevi, na kateri se sklicuje pritožba, nista primerljivi, ker obravnavata bistveno bolj zapleten problem ugotavljanja višine škode zaradi iztekanja vode ob nalivih iz više ležečega parkirišča na spodnjo nepremičnino oz. škode zaradi plazovitosti terena.

9Da sodišče ne bi izpolnilo svoje dolžnosti, ki jo ima v zvezi s spodbujanjem procesne aktivnosti strank (materialno procesno vodstvo – 285. čl. ZPP), pritožba ne očita. Sodbo sicer ocenjuje za sodbo presenečenja, vendar to oceno utemeljuje z grobimi procesnimi kršitvami in ne s pomanjkljivim materialno procesnim vodstvom. Pritožbeno sodišče meni, da materialno procesno vodstvo ni bilo pomanjkljivo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da za višino terjatve tožeča stranka dokazov ni predložila (2. točka odgovora na tožbo), pa tožeča stranka dokazovanju ni posvetila pozornosti. Reagirala ni niti po tem, ko je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dokaz z izvedencem, s pomočjo katerega naj bi se ugotavljala višina zahtevka, umaknila. Problem dokazovanja višine zahtevka torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil spregledan, vendar je tožeča stranka nepravilno štela, da je višina zahtevka izkazana, ker sta toženca nepremičnino uporabljala kljub temu, da sta bila z višino zahtevka za plačilo uporabnine seznanjena. Trditev, da sta toženca s konkludentnimi dejanji soglašala z zahtevano najemnino – da je višina odmene za uporabo nekako dogovorjena oz. nesporna – je tožeča stranka podala v VIII. točki vloge, ki je sledila odgovoru na tožbo (vloga z dne 10.12.2012).

10Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2002.