VSL sodba I Cp 693/2014

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.10.2013 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik do 1/2 lastnik nepremičnin parc. št. 10/0 k. o. X, parc. št. 21/0 k. o. X, parc. št. 34/0 k. o. X, parc. št. 35/0 k. o. X, parc. št. 36/0 k. o. X, parc. št. 49/0 k. o. X, parc. št. 50/0 k. o. X, parc. št. 51/0 k. o. X, parc. št. 52/0 k. o. X, parc. št. 59/0 k. o. X, parc. št. 60/0 k. o. X, parc. št. 61/0 k. o. X, parc. št. 62/0 k. o. X, parc. št. 75/0 k. o. X, parc. št. 76/0 k. o. X, ter da je izvršba z njihovo prodajo (In 1337/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani) nedopustna (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.667,28 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (vse s stroškovno posledico) oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana odločitev sloni na napačnem stališču, po katerem gre pri sklenitvi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 21.8.1996, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti, za derivativen način pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Napačna naj bi bila tudi presoja sodišča v delu, v katerem ugotavlja, da so bile navedbe tožnika, da predmetnega sporazuma ni imel in da ga je prejel šele z eno od vlog v času, ko je prestajal zaporno kazen, podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Tožnik je namreč te navedbe na naroku za glavno obravnavo podal na izrecno vprašanje sodnice. Poleg tega je sodnica na glavni obravnavi tako pooblaščenki tožeče kot tudi pooblaščenki tožene stranke dovolila vprašanja glede okoliščin, zaradi katerih ni prišlo do vpisa lastninske pravice tožnika na spornih nepremičninah (torej tudi okoliščin, ki so se nanašale na tožnikove trditve, da listine ni posedoval do prejema vloge v zaporu). Sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s presojo skrbnosti, ki se v pravnem prometu zahteva, opredelilo prav do teh navedb tožnika in ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je slednji posedoval predmetni sporazum in bil seznanjen z njegovo vsebino (zaradi česar naj bi imel dovolj časa, da v zemljiški knjigi vknjiži svojo lastninsko pravico). Obrazložitev sodišča v tem delu tako vsebuje nejasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj v nasprotju. Stališče, da naj bi šlo za derivativen način pridobitve lastninske pravice, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. V obravnavani zadevi naj bi bilo prvenstveno odločilno, da so bile nepremičnine, ki so predmet zahtevka, pridobljene v času trajanja zakonske skupnosti in spadajo v skupno premoženje bivših zakoncev. Pravni posel, na podlagi katerega pride zgolj do delitve skupnega premoženja na drugačen način, kot je to urejeno v zemljiški knjigi, nima narave civilnega pravnega posla. Gre namreč le za spremembo oblike skupnega premoženja oziroma njegovo razdelitev, pri čemer so deleži na tem skupnem premoženju ostali enaki. Tožnik meni, da bi sodišče moralo presojati vsebino predmetnega sporazuma in voljo pogodbenih strank, česar pa ni storilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Pri presoji utemeljenosti njegovega zahtevka je odločilno le dejstvo, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sklepa o izvršbi, izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na originaren način na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter na podlagi sporazuma med zakoncema sklenjenega pred notarjem B. P. opr. št. SV 865/96. Dejstvo, da zemljiško stanje ni bilo izvedeno in usklajeno s predmetnim sporazumom, tudi po ustaljeni sodni praksi predstavlja oviro za uveljavljanje izvršbe na nepremičninah s strani upnika (konkretno tožene stranke). Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03 in odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 749/2009 II Ips 597/2004, II Ips 66/2005. Tožnik je s sklenitvijo notarskega zapisa dne 21.8.1996 nedvomno na originaren način pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo, in sicer pred tožencem, ki je pravico pridobil šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi z dne 23.1.2012.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (zaradi česar so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene), da tožnik svoje solastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi sporazuma o delitvi premoženja v času trajanja zakonske zveze, ki ga je dne 21.8.1996 v obliki notarskega zapisa sklenil s svojo (bivšo) soprogo V. P., ni mogel pridobiti originarno (izvirno), ampak zgolj derivativno (to je izvedeno). To navsezadnje najbolj izkazuje prav obstoj s strani V. P. v korist tožnika (v 4. členu omenjenega sporazuma) danega zemljiškoknjižnega dovolila (ki, če bi tožnikove trditve o originarni pridobitve lastninske pravice veljale, seveda ne bi bil potreben). Kot je to v sodbi II Ips 428/2011 z dne 20.2.2014 poudarilo Vrhovno sodišče RS, zakonec sicer originarno pridobi lastninsko pravico na neodeljenem delu skupnega premoženja (ne glede na vpis v zemljiško knjigo), vendar pa ima prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost (oziroma izključno lastnino) pravno poslovno podlago, saj je posledica sporazumne delitve skupne stvari (torej delitve, ki je pravni posel).

6Kljub temu pa vprašanje, ali naj bi tožnik v konkretnem primeru svoja stvarno-pravna upravičenja na spornih nepremičninah pridobil originarno ali „zgolj“ izvedeno, niti ni ključno. Enako načeloma velja za vprašanje, ali je v zemljiško knjigo vpisan kot njihov lastnik ali ne. Ker je toženec v konkretnem primeru svojo poplačilno pravico (hipoteko) na spornih nepremičninah (oziroma na njihovem polovičnem solastninskem deležu) pridobil na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, se namreč ne more sklicevati ne na dobro vero ne na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (1). Kdor ima namreč na nepremičnini pravico, ki je ne vpiše v zemljiško knjigo, lahko nosi negativne posledice le v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Ker toženca to načelo v konkretnem primeru ne varuje, je vprašanje tožnikove nevknjiženosti (načeloma) nerelevantno. Prvenstveno je pomembno le vprašanje, ali je slednji v trenutku toženčeve pridobitve prisilne hipoteke na spornih nepremičninah (2) imel upravičenje, ki je izvršbo preprečevalo (3). Takšno upravičenje je tožnik imel. Pravice, ki jih lahko tretji uveljavlja v izločitveni pravdi (pravdi na nedopustnost izvršbe), so lahko stvarno-pravne (ali druge absolutne) kot tudi nekatere obligacijske. Ker sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 21.8.1996, na katerega se sklicuje tožnik, v 4. členu vsebuje tudi zemljiško dovolilo V. P., s katerim tožniku dovoljuje vpis oziroma vknjižbo na njenem polovičnem solastninskem deležu na spornih nepremičninah, so določena stvarna upravičenja že z njegovo sklenitvijo prešla na tožnika. V obravnavanem primeru imamo torej opravka z lastninsko pravico v pričakovanju, ki (že) preprečuje izvršbo. Pravilnost takšnega stališča (glede »moči« omenjenega upravičenja) ne potrjuje le dosedanja praksa tukajšnjega sodišča (4), ampak tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up 591/10 z dne 2.12.2010 in pravna teorija (5).

7Oseba, ki kakor tožnik razpolaga z zemljiškoknjižno listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice, bo svoj položaj v razmerju do nedobrovernega hipotekarnega upnika (kot je to v primeru toženec) lahko (načeloma) uspešno varovala z ugovorom tretjega oziroma tožbo na nedopustnost izvršbe. Takšnemu ugovoru (zahtevku) ne bi bilo moč slediti le iz razloga, če bi se ugotovilo, da je upravičenec vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo opustil zaradi cilja, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem oziroma če bi bilo z njegove strani moč govoriti o zlorabi pravice. Takšnemu postopanju pravnega varstva ne bi bilo moč nuditi. Sodišče prve stopnje se v okviru 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sicer sklicuje na to, da naj bi bilo toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnimi načeli (in sicer načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ oziroma prepovedjo zlorabe pravice iz 7. člena Obligacijskega zakonika – OZ (6)). Ker pa se v zvezi s tem sklicuje zgolj na okoliščino, da je tožnik navedbe o svojem premoženju prilagajal posameznemu postopku (7), ni povsem jasen obseg (doseg) te ugotovitve. Pritožba pa v tem oziru upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje na eni strani (in sicer v 13. oz. 14. točki obrazložitve) navaja, da naj bi bila tožnikova razlaga (o tem, zakaj ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice z njegove strani), ki jo je podal na naroku dne 17.10.2013, prepozna in kot taka neupoštevna. Na drugi strani pa se prav do teh trditev v sami odločbi (v 23. točki obrazložitve) tudi opredeljuje (jih označuje kot neprepričljive) (8), kar je glede na prvo omenjen zaključek protislovno. Zato je v tem delu dejansko podano nasprotje med razlogi.

8Zaradi predhodno obravnavanega pravnega vidika, ki ga sodišče prve stopnje pri odločanju (obravnavi tožbenega zahtevka), kljub temu, da je zato obstajala ustrezna s strani pravdnih strank podana (dejanska) trditvena podlaga (9), ni upoštevalo, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter glede na naravo kršitev zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč samo ni moglo odločiti o zahtevku oziroma spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, saj bi takšna odločitev za pravdne stranke lahko predstavljala t.i. sodbo presenečenja. V novem postopku naj zato sodišče prve stopnje upošteva, da lahko izvršbo uspešno preprečuje oziroma utemeljuje njeno nedopustnost tudi obstoj »zgolj« lastninske pravice v pričakovanju. Prav tako pa naj se ponovno jasno opredeli do tožnikovih trditev o tem, zakaj ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice z njegove strani (10).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Nanju se lahko sklicuje le pogodbeni pridobitelj takšne pravice. Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03 z dne 6.9.2004.

(2) Do česar naj bi, kot je razvidno iz izpiskov iz zemljiške knjige, ki se nahajajo v spisu (priloge A5 – A18), prišlo 2.2.2012.

(3) Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 324/2011 z dne 24.6.2012

(4) Glej npr. sodbo tukajšnjega sodišča VSL I Cp 437/2013 z dne 25.9.2013

(5) Glej Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, Ponovni premislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah avtorjev, Pravna praksa št. 3 z dne 26.1.2012

(6) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(7) Samo okoliščina, da naj bi tožnik v drugih postopkih, ki naj bi tekli zoper njega, zamolčal premoženje, na katerega se sklicuje v tej pravdi oziroma v zvezi s katerim uveljavlja svojo (so)lastninsko pravico, sicer kaže na neverodostojno postopanje, ne more pa biti zadosten razlog za zavrnitev vtoževanega zahtevka.

(8) Že v okviru 14. točke obrazložitve sodišče prve stopnje hkrati (»podredno«) zaključuje tudi, da naj bi bile te iste trditve neizkazane. Prav tako ne gre spregledati, da so bila v tej smeri (ob njunem zaslišanju) vprašanja postavljena tako tožniku kot priči V. P.n.

(9) Izostanek trditve o obstoju »lastninske pravice v pričakovanju« ni bistven, saj gre zgolj za pravno opredelitev sicer zatrjevanih dejanskih okoliščin.

(10) Prvenstveno do vprašanja njihove dopustnosti. V kolikor bo zaključilo, da so dopustne, pa naj jih presoja tudi vsebinsko.