VSL sodba II Cp 2930/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je po zavrnitvi toženčevega predloga za prekinitev postopka in po delnem zavrženju tožbe (glede zahtevka, da je neveljavna prodajna pogodba z dne 29. 3. 2010) razsodilo, da je neveljavna vknjižba toženčeve lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1215/0 in 1216/0, obe k. o. X; obenem je razsodilo, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi navedene prodajne pogodbe, in vzpostavi prejšnje, tako da se na sporni nepremičnini vpiše tožnikova lastninska pravica. Nazadnje je še odločilo, da mora toženec tožniku povrniti 4.421,23 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude.

2Zoper navedeno sodbo (v ugodilnem in stroškovnem delu) se pritožuje toženec. Sklicuje se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Tožnik bi moral za uspeh izbrisne tožbe izkazati tudi toženčevo nedobrovernost, pa tega ni niti zatrjeval. Celo toženčeve trditve, da je bil dobroveren, ni obrazloženo prerekal. Glede na takšno trditveno podlago bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti. Sicer pa niti predlaganega dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob dejstvu, da je bilo v drugi pravdi pri istem sodišču (P 1354/2010-II) že pravnomočno ugotovljeno, da je nična prodajna pogodba med pravdnima strankama z dne 29. 3. 2010, ki je bila podlaga za izpodbijano vknjižbo toženčeve lastninske pravice, je lahko sodišče prve stopnje brez nadaljnjega dokazovanja ugodilo tožbenemu zahtevku. Kadar je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zato kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) na podlagi izbrisne tožbe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Ničnost zavezovalnega pravnega posla povzroči tudi neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila. O materialnopravni neveljavnosti vpisa toženčeve lastninske pravice torej ne more biti dvoma. Vprašanje toženčeve dobrovernosti, ki jo posebej načenja pritožba, pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno. Res je, da po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist sta bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižena oziroma predznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. To pravilo pa ne velja za toženca, saj je namenjeno zgolj varstvu tretjih dobrovernih oseb, ki so pridobile pravico na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo. Zahtevka za izbris tako ni več mogoče uveljavljati proti kasnejšim oziroma nadaljnjim dobrovernim pridobiteljem. Toženec, ki je bil tožnikov neposredni knjižni naslednik, se torej na to pravilo ne more sklicevati.

6Po navedenem je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, čeprav ni bil izveden dokaz z zaslišanjem toženca. Ker ne gre za odločilno dejstvo, ugotavljanje toženčeve nedobrovernosti kljub zatrjevani prekoračitvi trditvene podlage ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

7Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj pritožbeni razlogi niso podani.

9Odločitev o zavrnitvi pritožbe velja tudi za priglašene pritožbene stroške. Ker je toženec s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).