UPRS sodba I U 596/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava Republike Slovenije, Območni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), v postopku pregleda sledljivosti tožniku naložila, da mora v mesnici …, za živila živalskega izvora zagotoviti sledljivost v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije (1. točka izreka). Rok za odpravo pomanjkljivosti je takoj po prejemu odločbe (2. točka izreka). Stroške nastale z odrejenimi ukrepi nosi tožnik (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je uradna veterinarka - inšpektorica na podlagi 2. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) opravila uradni nadzor registriranega obrata za prodajo živil živalskega izvora. Ob nadzoru sledljivost je bilo ugotovljeno, da imajo v hladilni vitrini suho meso: rebra, šink in krače v količini 12 kg in suhe klobase v količini 23 kg. Omenjena živila živalskega izvora v skupni količini 35 kg so zdravstveno neustrezna za prehrano ljudi, ker za njih ni zagotovljena sledljivost. Na njih ni bilo nobenih oznak, kar je v nasprotju z 18. členom Uredbe (ES) št. 178/2002 (Ul l 031 z vsemi spremembami, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se za vsa živila, krmo in živali za pridobivanje hrane in vse druge novi, namenjeni uporabi ali za katere se pričakuje, da se bodo uporabili v živilih ali krmi, zagotovi sledljivost v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije. Pri tožniku zaposlena oseba se je v prisotnosti inšpektorice odločila, da bo omenjena živila zavrgla, kar je tudi storila. Živila so bila denaturalizirana in zavržena v ŽSP kat. III. Zakonitost ukrepov temelji na določilu 9. točke četrtega odstavka 85. člena ZVMS.

Pritožbeni organ se z navedeno odločitvijo strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Sklicuje se na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega izhajajo ugotovitve inšpektorice glede sledljivosti živil, saj živila v hladilni vitrini (35 kg živil) niso imela nobenih oznak. Iz zapisnika tudi izhaja, da se je pritožnik v prisotnosti inšpektorice odločil, da bo ta živila zavrgel, kar je tudi storil. Iz zapisnika je prav tako razvidno, da nanj ni bilo pripomb, tožnik ga je podpisal ter prejel en izvod. Ugotavlja tudi, da tožnik tudi kasneje ni posredoval pripomb na zapisnik, po pregledu posnetka varnostne kamere pa pritožbeni organ ni ugotovil, da bi bile na izdelkih, navedenih v zapisniku, vidne oznake. Izjave obeh zaposlenih, ki ju je tožnik predlagal kot priči, po oceni drugostopenjskega organa ne bi imeli velike dokazne moči. Fotografije oznak, ki jih je k pritožbi priložil tožnik, ne dokazujejo, da so bila predmetna živila ob inšpekcijskem pregledu opremljena z oznakami. Tudi obe odpremnici, ki ju je predložil tožnik, ne zadoščata za dokazovanje sledljivosti živil. Pritožbeni organ zavrača tudi tožnikove navedbe glede poteka dogodkov v zvezi z uničenjem spornih živil in se sklicuje na zapisnik. Tožniku pojasnjuje kaj pomeni sledljivost živil ter dopolnjuje pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa. Sklicuje se še na druge predpise, ki so bili kršeni v konkretni zadevi, in na določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), po katerih je bil voden predmetni postopek. Zavrača tožnikove navedbe, da naj bi bile v postopku storjene kršitve pravil postopka ter tožnikovo sklicevanje na ničnost.

Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, napačno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je izrek prvostopenjske odločbe nezakonit in neizvršljiv, saj povzema abstraktno in splošno zakonsko določbo (konkretno 18. člen Uredbe), kar je za konkretni posamični pravni akt nedopustno. Tožena stranka je v konkretni zadevi uporabila popolnoma napačno pravno podlago, saj tožniku pravzaprav očita, da njegovi izdelki niso bili označeni, izpodbijano odločbo pa je utemeljila na predpisih o zagotavljanju sledljivosti. Nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj so tožnikovi izdelki bili označeni, tožnik pa je v postopku predložil vso dokumentacijo, ki je potrebna za dokazovanje sledljivosti živil. Tožnik opisuje dejansko stanje v predmetni zadevi. Tako navaja, kako je inšpektorica 22. 6. 2012 vstopila v tožnikove prostore ter v nadaljevanju opisuje kaj se je dogajalo. Dobesedno citira njene izjave in opisuje njeno vedenje, ki je tam zaposlenega A.A. prizadelo, saj je bil ponižan na delovnem mestu pred strankami, s katerimi dela. Prisoten je bil tudi B.B., ki je inšpektorici hotel izročiti spremno dokumentacijo nabavljenih živil (dve odpremnici), vendar jo omenjena ni hotela pogledati.

Tožnik meni, da inšpektorica navedenega postopka ni vodila zakonito in da je med drugim kršila 18. člen Uredbe ter 8. člen in 138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pa tudi 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Slednji se nanaša na ustno odločbo. Potem, ko je inšpektorica poškropila mesne izdelke s čistilom in jih je torej že uničila, je zaposlenega pri tožniku vprašala, ali bodo izdelke zavrgli sami ali pa naj na stroške tožnika uredi odvoz blaga na uničenje. Tožnik (konkretno B.B.) se je odločil, da bo odvoz blaga uredil sam in o tem posredoval potrdilo prvostopenjskemu organu. Tako je navedba v izpodbijani odločbi, da se je stranka „odločila“, da bo izdelke zavrgla, neresnična. Pri tem se sklicuje na izjavo A.A. in predlaga, da se omenjeni zasliši, ter da se zasliši tudi B.B.. Navedeno pa naj bi bilo razvidno tudi iz priloženega video posnetka nadzornih kamer. Tožnik navaja, da so bila vsa živila kupljena pri dobavitelju in opremljena z njegovo originalno označbo za posamezne izdelke, ki so bile v mesnici nato nameščene neposredno ob vsakem posameznem izdelku, skupaj z označbo s podatki o prodajalcu, imenu izdelka in ceni izdelka, poleg drugih predpisanih oznak. Kot dokaz tožnik prilaga fotografije mest, kjer so bili nameščeni izdelki, za katere naj ne bi bila zagotovljena sledljivost, in iz katerih je jasno razvidno, da so bile označbe za posamezni izdelek zagotovljene skladno z zakonodajo. Tožnik pa predlaga tudi vpogled v video posnetke nadzorne kamere, iz katerega naj bi bile vidne označbe ob izdelkih. Sklicevanje na zapisnik je v konkretni zadevi nepravilno, saj je bil le-ta nepravilno sestavljen. Ne strinja se tudi z zaključkom pritožbenega organa, da izpovedbi prič A.A. in B.B. ne bi imeli velike dokazne moči, saj gre za zaposlena pri tožniku. Meni, da je bila v konkretni zadevi inšpektorica dolžna zahtevati dokumentacijo, iz katere izhaja, da je sledljivost zagotovljena. Pri tem se sklicuje na 8. člen in četrti odstavek 7. člena ZUP.

Tožnik navaja, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožniku se očita, da na živilih naj ne bi bilo nobenih oznak, kar je v nasprotju z 18. členom Uredbe. Slednja določa splošno obveznost zagotavljanja sledljivosti, ne ureja pa načina zagotavljanja sledljivosti, zlasti pa ne ureja označevanja živil. Konkretna pravna podlaga, ki bi določala način zagotavljanja sledljivosti, iz katere bi bilo mogoče razbrati konkretno opustitev tožnika, ni bila nikjer navedena. Dejansko gre v konkretnem primeru za očitek, da izdelki niso bili označeni, kar pa terja uporabo povsem druge pravne podlage: označevanje živil in zagotavljanje sledljivosti sta namreč ločeni pravni področji. Pritožnik se nadalje sklicuje na četrto alinejo drugega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. Izpodbijana odločba takšne vsebine nima oziroma je le-ta nepravilna, zaradi česar se je ne da preizkusiti, kar je v nasprotju tudi z Ustavo RS. S tem pa so bile v postopku storjene absolutno bistvene kršitve določb postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena, 138. člena, 4. točke prvega odstavka 144. člena, 8. člena ZUP). Izrek izpodbijane odločbe je nedoločen in nejasen in sploh ni izvršljiv in ni v skladu z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP. Če odločbe ni mogoče izvršiti, pa gre za pomanjkljivost, ki je ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tudi ne drži ugotovitev pritožbenega organa, da tožniku uradna veterinarka ni odredila uničenja živil, temveč, da je to storil tožnik sam. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, ali so bili podani pogoji za ustno odločanje iz 144. člena ZUP v zvezi z 211. členom ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih za navedeno odločitev navedla prvostopenjski in drugostopenjski organ in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ tožniku utemeljeno naložil, da mora v mesnici za živila živalskega izvora zagotoviti sledljivost v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije. Ob nadzoru sledljivosti je bilo namreč v mesnici ugotovljeno, da so bila v hladilni vitrini živila živalskega izvora v skupni količini 35 kg, za katera ni bila zagotovljena sledljivost, saj na njih ni bilo nobenih oznak. Navedeno izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 22. 6. 202012. Iz slednjega tudi izhaja, da se je tožnik v prisotnosti inšpektorice odločil, da bo ta živila zavrgel, kar je tudi storil. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz omenjenega zapisnika, je izpodbijana odločitev tudi po presoji sodišča pravilna.

Iz 18. člena Uredbe izhaja, da se za vsa živila, krmo, živali za pridobivanje hrane in vse druge snovi, namenjeni uporabi ali za katere se pričakuje, da se bodo uporabile v živilih ali krmi, zagotovi sledljivost v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije. Izvajanje navedene Uredbe je preneseno v ZVMS. Iz 3. člena tedaj veljavnega Pravilnika o kakovosti mesnih izdelkov izhaja, da izdelki, ki niso predpakirani, morajo biti na prodajnem mestu označeni skladno s pravilnikom, ki ureja označevanje živil, ki niso predpakirana, to je Pravilnikom o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana. Slednji v 3. členu določa katere podatke mora vsebovati označba na nepredpakiranem živilu. Na navedene predpise, za katere je bilo v konkretni zadevi ugotovljeno, da niso bili spoštovani, se v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pravilno sklicuje drugostopenjski organ. Slednji se tudi pravilno sklicuje na določbe ZIN, na podlagi katerih je bil voden predmetni inšpekcijski postopek.

Glede na navedbe v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 22. 6. 2012, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bilo v predmetni zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bili tožnikovi izdelki označeni, ter da je tožnik zagotavljal in v postopku predložil vso dokumentacijo, ki naj bi bila potrebna za dokazovanje sledljivost. Iz omenjenega zapisnika ne izhaja to, kar trdi tožnik, pač pa izhaja, da so bila v hladilni vitrini živila živalskega izvora v skupni količini 35 kg, ki niso imela nobenih oznak, ter da za njih ni zagotovljena sledljivost. Iz navedenega zapisnika izhaja, da je bil tožniku oz. B.B., ki je bil prisoten ob ogledu, zapisnik prebran, ter da ga je podpisal in nanj ni imel pripomb. V zapisniku je izrecno navedeno: “na prebran zapisnik ni pripomb“. Obe strani zapisnika sta podpisani s strani tožnika in inšpektorice. Zato je, kot je pravilno ugotovil že drugostopenjski organ, tak zapisnik, v skladu z določbo 80. člena ZUP, javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano. Zato tudi sodišče ne sledi predlogu tožnika, ki zatrjuje drugačno dejansko stanje in predlaga zaslišanje B.B. in A.A. B.B. je omenjeni zapisnik podpisal in je ob inšpekcijskem pregledu zastopal tožnika, zato bi moral, če inšpektorica v zapisnik ni pravilno zapisala ugotovitev glede dejanskega stanja, dati pripombe na zapisnik, česar pa ni storil. Glede na navedbe v zapisniku pa tudi morebitno zaslišanje A.A. ne bi moglo bistveno vplivati na drugačno odločitev v predmetni zadevi. Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje na dokumenta odpremnici in se strinja z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, da odpremnici sami po sebi ne zadoščata za dokazovanje sledljivosti nekega živila. Slednjih ni bilo mogoče povezati z oznakami na predmetnih živilih, saj kot navedeno, na teh živilih sploh ni bilo nobenih oznak. Tudi glede uničenja spornih živil sodišče sledi navedbam v omenjenem zapisniku. Iz zapisnika izhaja, da se je tožnik odločil, da bo ta živila zavrgel, kar je tudi storil, inšpektorica pa je živila denaturalizirala z detergentom. Glede na opisan in zapisniško ugotovljen potek dogodkov, so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da je bila v postopku glede uničenja živil izdana ustna odločba, saj to iz zapisnika ne izhaja. Po presoji sodišča dokazne moči zapisnika tožnik z izvedbo dokazov, ki jih predlaga, ne more uspešno izpodbijati. Sodišče se glede navedenih dokaznih predlogov pridružuje stališču drugostopenjskega organa in jih zavrača.

Po presoji sodišča v postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožniku je bilo omogočeno sodelovanje v postopku, o ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega tožnik ni dal pripomb. V zvezi s sklicevanjem tožnika, da bi mu inšpektorica v postopku morala nuditi pomoč kot neuki stranki, sodišče pojasnjuje, enako kot že drugostopenjski organ, da inšpektorji v inšpekcijskem nadzoru opravljajo naloge z namenom varovanja javnega interesa (5. člen ZIN). Predpisi, na katere se sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ so bili pravilno uporabljeni. Po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe tudi ni neizvršljiv. Iz izreka izpodbijane odločbe sicer ne izhaja, kateri podatki bi morali biti navedeni ob posameznih živilih, glede na to, da tožnik v času inšpekcijskega nadzora sploh ni imel nobenih oznak. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da mora tožnik sam poznati veljavne predpise, potrebne za izvajanje dejavnosti, s katero se ukvarja ter v skladu s temi predpisi označevati živila ter zagotavljati sledljivost. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je po izdaji drugostopenjske odločbe bil pri tožniku v istih prostorih ponovno opravljen nadzor, kar izhaja iz zapisnika z dne 20. 5. 2013. Iz slednjega izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik zagotovil sledljivost, saj so bili mesni izdelki ustrezno označeni. Tožnik je torej ravnal v skladu z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, ki je določen v izpodbijani odločbi, kar dodatno kaže na to, da tožnikovo sklicevanje, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, ni utemeljeno.

Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik v tožbi ni navedel novih dejstev oziroma dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v predhodnem postopku, njegove prejšnje navedbe pa sta presodila že prvostopenjski in drugostopenjski organ, je sodišče odločalo brez glavne obravnave, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.