VSRS Sodba I Ips 83200/2010-67

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 6. 11. 2013 spoznalo M. P. za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 4. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 17. 9. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navajajo, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenem dokazu (zapisniku o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, ki je bil sestavljen s strani policistov), na dokazu, na katerega se sodba glede na določbo drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne bi smela opirati. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 5. 11. 2014, navaja, da v zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Enak ugovor je obramba uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter ga je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo. Sodišče ni uporabilo nedovoljenega dokaza za identifikacijo storilca, zato je takšna trditev zahteve neutemeljena. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in zagovorniki seznanjeni dne 7. 11. 2014.

B.

4Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na nedovoljenem dokazu (zapisniku o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, ki je bil sestavljen s strani policistov), je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Enako kršitev so zagovorniki uveljavljali tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da na policiji opravljena prepoznava po fotografijah ni nedovoljen dokaz, ki bi ga sodišče moralo izločiti, ter da sodba sodišča prve stopnje na tem dokazu ne temelji (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje). Zapisnik o prepoznavi storilca po fotografijah, ki jo je na policiji dne 1. 11. 2010 (le nekaj ur po poskusu vloma v njihovo hišo) opravil M. S., ni nedovoljen dokaz, saj je pridobljen skladno z zakonskimi pooblastili policije; ker pa ne gre za dokaz v formalnem procesnem smislu, se sodba nanj ne sme opirati(1). Vendar pa ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na zapisniku o opravljeni prepoznavi po fotografijah. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil M. S. na glavni obravnavi zaslišan kot priča (zapisnik z glavne obravnave z dne 6. 11. 2013) ter je na tej glavni obravnavi ponovno prepoznal obsojenca kot (tretjo) osebo, ki je sodelovala pri poskusu vloma v njihovo hišo kritičnega dne. Zato je v tem primeru dokaz po udeležbi obsojenca pri kaznivem dejanju izpovedba priče, ne pa zapisnik o prepoznavi, ki ga je sestavila policija.

5Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

6Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja ter brez zaposlitve in oče treh mladoletnih otrok, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, saj bi lahko bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, katere je dolžan preživljati.

----

(1) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 201/99, I Ips 34/2004, I Ips 65/2005 in I Ips 88/2009.