VSRS Sodba IV Ips 82/2014

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Inšpektorat RS za delo, Območna enota Novo mesto je izdal odločbo o prekršku zoper odgovorno osebo A. Š. zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 178. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) ter mu izrekel globo v znesku 2000 evrov in naložil plačilo stroškov postopka v znesku 200 evrov. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Vrhovni državni tožilec vlaga

zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje storilca, ki ga je slednji podal v zahtevi za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodbe IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 107/2012 z dne 18. 12. 2012, IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013) in po stališču Ustavnega sodišča (prim. odločbe Up-399/05 z dne 15. 5.

2008, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007) za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je v konkretni zadevi okrajno sodišče ravnalo skladno z zgoraj povzetimi standardi. Po določbi tretje alineje 62. člena ZP-1 je mogoče odločbo prekrškovnega organa izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se smejo v zahtevi navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku. Kot izhaja iz spisa se storilec po prejemu obvestila o prekršku in pozivu, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, o prekršku ni izjavil, kljub temu, da je bil s strani prekrškovnega organa pravilno poučen, da mora v pisni izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku za prekrške ne bo mogel več uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1).

6Ker storilec pred izdajo odločbe o prekršku pisne izjave ni podal, se je sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo omejilo na preizkus kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter pojasnilo, da novih dejstev in okoliščin iz zahteve za sodno varstvo ni presojalo, saj jih storilec zaradi prekluzije iz 55. člena ZP-1 več ne more uveljavljati (točka 5 izpodbijane sodbe). S tem je sodišče pojasnilo, zakaj zahteve za sodno varstvo ni preizkušalo v delu, v katerem je vložnik navajal nova dejstva in dokaze, ki jih ni navajal pred izdajo odločbe o prekršku, in zakaj ni izvedlo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o dokaznem predlogu obrambe. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

7Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je

zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.