UPRS sodba II U 53/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

S sklepom z dne 17. 12. 2012 je prvostopni davčni organ zavrgel kot prepozno tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 14. 6. 2012. Ugotovil je, da je bil tožniku sklep o izvršbi vročen dne 14. 9. 2012, pritožbo pa je vložil dne 29. 11. 2012. Ker je bila pritožba vložena po izteku osemdnevnega pritožbenega roka, je prepozna, zato jo je davčni organ zavrgel v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

S sklepom z dne 20. 12. 2012 pa je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s prepozno vloženo pritožbo zoper sporni sklep o izvršbi. Tožnik je v zahtevi navedel, da ne živi več na naslovu, kamor je bila poslana pošta, temveč dela in živi v Grazu v Avstriji, zaradi česar sklepa o davčni izvršbi sploh ni prejel. Navedene trditve pa po ugotovitvah davčnega organa ne držijo, saj je bil sklep o izvršbi tožniku osebno vročen dne 14. 9. 2012 na sedežu Davčnega urada Maribor.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo zoper oba izpodbijana sklepa, saj je iz podatkov spisa jasno razvidno, da je bil tožniku sklep o izvršbi vročen osebno dne 14. 9. 2012 na sedežu davčnega organa. V pravnem pouku sklepa je tudi jasno navedeno, da je pritožba mogoča v roku 8 dni od vročitve sklepa. Tako ne more utemeljeno zatrjevati, da ni vedel, kdaj začne teči rok oziroma do kdaj mora vložiti pritožbo. Navedeno pa tudi ni povezano s poznavanjem davčnih predpisov v Sloveniji. Razen tega pa tožnik tudi ni navedel opravičljivega razloga za zamudo niti trenutka, ko naj bi ta razlog prenehal, kot to določa 103. člen ZUP.

Tožnik v tožbi ugovarja, da odločbe v zvezi z obveznostjo plačila dohodnine za leto 2005 ni prejel vse do vročitve sklepa o izvršbi dne 14. 9. 2012. Upoštevajoč okoliščine vročitve in dejstva, da mu je bilo predstavljeno, da mora obveznost takoj poravnati, je bil zmotnega prepričanja, da je zamudil pritožbeni rok. Tako je bil v opravičljivi pravni zmoti, saj je prava neuka stranka, ter je menil, da je pravica do pritožbe ugasnila že leta 2005, zato tudi ni pravočasno vložil pritožbe. Tožnik nadalje v tožbi ugovarja vsebini sklepa o davčni izvršbi, ker meni, da je dohodnino za leto 2005 plačal v Avstriji, zaradi česar ni dolžan plačati dohodnine še v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v svoji odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 14. 6. 2012 tožniku osebno vročen v prostorih Davčnega urada Maribor dne 14. 9. 2012 ter da je tožnik pritožbo zoper navedeni sklep vložil dne 29. 11. 2012. Glede na takšno dejansko stanje in upoštevaje določbo 240. člena ZUP, ki v drugem odstavku določa, da organ prve stopnje prepozno pritožbo zavrže, je tudi po ugotovitvi sodišča odločitev v izpodbijanem sklepu z dne 17. 12. 2012 pravilna in zakonita, zato je tožba v zvezi s tem neutemeljena.

Neutemeljena je tudi tožba v zvezi z zavrnitvijo tožnikove zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. V skladu z določbo 103. člena ZUP lahko stranka, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga, da se ji dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP).

Tožnik je v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da živi in dela v Grazu v Avstriji, zaradi česar sklepa o izvršbi, ki je bil poslan na naslov …, sploh ni nikoli prejel. Navedena trditev pa se je tekom postopka izkazala za neresnično, saj je bil po podatkih spisa tožniku sklep vročen dne 14. 9. 2012. To izrecno potrjuje tudi tožnik v tožbi. Sodišče se zato strinja z upravnim organom, da tožnik s tem ni izkazal, da je iz opravičenega vzroka zamudil rok za vložitev pritožbe. V pritožbi (enako sedaj v tožbi) pa tožnik opravičuje zamudo pritožbenega roka s pravno zmoto, ker je prava neuka stranka. Navedenega ugovora ni mogoče upoštevati. Po določbi 104. člena ZUP namreč mora stranka že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti vse okoliščine, zaradi katerih ni mogla odpraviti zamujenega dejanja. Po mnenju sodišča zato stranka kasneje v pritožbenem postopku niti v tožbi v upravnem sporu ne more uveljavljati drugih okoliščin za vrnitev v prejšnje stanje, kot jih je že navedla v svoji vlogi. Vložitev predloga je namreč vezana na kratke roke, ki so tudi prekluzivne narave.

V tem postopku stranka tudi ne more uveljavljati ugovorov, s katerimi izpodbija naloženo obveznost plačila dohodnine. Predmet tega postopka sta sklepa procesne narave, zato se sodišče ne more opredeljevati o pravilnosti sklepa o izvršbi. Ne glede na to pa tudi sicer v pritožbenem postopku zoper dovolitev izvršbe, ni mogoče več izpodbijati izvršilnega naslova.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).