VSL sodba in sklep II Cp 2583/2013

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

sicer se pritožba toženca in pritožba tožnice zavrneta in se sodba ter sklep v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu, potrdita.

II. Tožnica in toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v višini 60.879,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.448,39 EUR od 26. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnice v višini 32.430,23 EUR, in ugotovilo, da v pobot uveljavljenega terjatev toženca do tožnice v višini 4.495,39 EUR ne obstoji (II. točka izreka); zaradi pobota navedenih terjatev odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 28.449,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (III. točka izreka); ugotovilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju pravdnih strank 23/50, delež toženca pa 27/50 (IV. točka izreka); ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja nepremičnina parc. št. 133/4, k.o. X., pri čemer je delež toženca na tej nepremičnini 8/25, tožnice pa 17/25 (V. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.127,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2011 do plačila, v roku 15 dni (VI. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna tožencu plačati 5.255,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo sredstva, ki jih na podlagi pogodbe IU/DT 4110-01/04 z dne 30. 1. 2004 upravlja banka N., d.d., in da se ugotovi, da delež tožnice na teh sredstvih znaša 70 %; da je toženec dolžan tožnici plačati 107.482,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2007 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 28.449,39 EUR od 18. 10. 2007 do 25. 3. 2010 in 60.532,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2011 do plačila; zavrnilo tožbeni zahtevek toženca, da mu je tožnica dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini s parc. št. 133/4, k.o. X., vknjižila lastninska pravica v njegovo korist do 6/10; da se ugotovi, da predstavlja podjetje D., s.p., po stanju na dan 1. 6. 2007, skupno premoženje pravdnih strank; da je njegov delež na skupnem premoženju več kot 27/50 in njegov delež na parc. št. 133/4, k.o. X., več kot 8/25, da mu je tožnica dolžna v roku 8 dni plačati 14.744,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 992,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka). S sklepom pa je odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek toženca, da mu je tožnica dolžna iz naslova deleža na podjetju D. plačati 15.000,00 EUR ustavi, po pravnomočnosti sklepa pa se bo postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Kranju (I. točka izreka); tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek tožnice, da nepremičnina parc. št. 133/4 in parc. št. 133/5, obe k.o. X., v celoti predstavlja osebno premoženje tožnice, in podredni tožbeni zahtevek, da delež do 40 % na nepremičnini parc. št. 133/4 in celotna parc. št. 133/5 predstavlja posebno premoženje tožnice in je kot skupno premoženje treba šteti le preostali del navedenih parcel, zavrglo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožnica, zoper sodbo in sklep pa tudi toženec.

3Tožnica se pritožuje zoper odločitve v II., III. ter drugem odstavku VIII. točke izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve toženca do tožnice v višini 30,93 EUR, da v pobot uveljavljena terjatev toženca do tožnice v višini 36.895,39 EUR ne obstoji; da je zaradi pobota terjatev toženec dolžan tožnici plačati 60.849,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni; da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice namesto v višini 107.482,96 EUR, v višini 75.082,96 EUR. Izpostavlja, da se je moralo sodišče v tem postopku opredeliti do množice spornih vprašanj, sodišče je o spornih trditvah, ki so bile ugotovljive le preko izpovedi, zavzemalo različna stališča, trditve je bodisi sprejelo bodisi jih ni, kar velja tako za trditve tožnice kot tudi za trditve toženca. V množici opredelitev sodišča o spornih dejstvih tožnica najde mnogo z njene strani zatrjevanih dejstev, ki jih sodišče ni sprejelo, pa bi jih po njenem mnenju moralo, nekaj podobnega, gledano z njegovi strani, verjetno meni tudi toženec. Pretežni del prvostopnega ocenjevanja spornih trditev gre v škodo tožnice, kljub vsemu se tožnica pritožuje le glede dveh pomembnih trditev tožnice, glede katerih sodišče ni zavzelo pozitivnega stališča, čeprav sta glede na celoto zadeve povsem utemeljeni in tudi življenjsko sprejemljivi. Trditvi, ki jih sodišče ni sprejelo in je v zvezi s tem zavzelo napačno ter neenakopravno dokazno oceno, sta trditev tožnice, da 30.000,00 EUR na njenih računih pri G., d.d., ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank, saj je navedeno denar, ki ga je tožnici izročila njena mati, in trditev, da (nadaljnjih 30.000,00 EUR) na tožničinih računih pri G., d.d., (tudi) ne predstavlja skupnega premoženja strank, saj je navedeno denar, ki ga je tožnici dal oziroma izplačal njen brat I. J. v kontekstu ureditve dedovanja po njunem očetu. Posledica je, da teh 60.000,00 EUR na tožničinih računih, sodišče šteje za skupno premoženje pravdnih strank. Glede teh trditev je bilo obravnavanje sodišča neenakopravno. Neenakopravnost je v tem, da je sodišče do enake stopnje izkazane trditve toženca sprejemalo, navedenih dveh trditev tožnice pa ne. Trditev o 30.000,00 EUR kot denarju njene matere, je potrdila izpoved tožnice in izpoved njene matere J. J. in brata I. J. Toženec teh izpovedi ni z ničemer izpodbil, izpovedal je le, da s tem ni bil seznanjen. Trditev o 30.000,00 EUR kot denarju, ki ga je mati izročila tožnici zaradi potreb glede njene „starostne oskrbe“ je vsaj življenjsko sprejemljiva v celi vrsti kontekstov te zadeve. Skladna je tudi s sicer ugotovljenim ravnanjem J. J., ki je tožnici mnogokrat izročala pomembne vsote denarja. Ne drži, da izpovedi niso bile prepričljive, ker naj bi se v pomembnih delih razhajale. Nobenih neskladnosti ni glede trditev in izpovedi o tem, da je šlo za izročitev denarja za potrebe materine starostne onemoglosti, kar se je lahko zgodilo šele v času zadnjega desetletja. Izpoved tožnice „sigurno že 30 let nazaj“ je bila dana kot splošna izpoved o izročanju denarja tožnici s strani matere, kar se je res dogajalo tekom vsaj 30 let. V situaciji, ko je tožnica od matere mnogokrat in tekom dolgega obdobja dobivala razne vsote denarja, se od tožnice ne more zahtevati, da bo ravnanje z eno od teh vsot denarja natančno razmejila od drugega istovrstnega dogajanja ter natančno izpovedala kaj je prav s tem denarjem počela. Še manj se tako natančno izpovedovanje lahko zahteva od matere. Sodišče je iskalo in razpihovalo nebistvene detajle, ni pa ocenjevalo skladnih delov izpovedb. Enako velja za zaključek sodišča prve stopnje o domnevni neprepričljivosti izpovedi glede 30.000,00 EUR danih s strani I. J. Ob izročanju denarja večkrat in tekom daljšega obdobja, je časovno lociranje dogajanja vedno lahko do neke mere različno. Neizrazito časovno neskladje med izpovedbama tožnice in njenega brata, izpovedbam prej dajejo verodostojnost kot pa jo jemljejo (v primerjavi s preveč usklajenimi izpovedbami). Sodišče je zanikalo možnost, da je tožnica denar, ki ga je sukcesivno in v več delih prejemala od brata, res hranila doma, ga postopoma porabljala za vsakdanje življenje, plačo pa puščala na računih. Sicer je tožnica izpovedala tudi, da je denar mame in brata tudi vezala in prenašala med računi.

4Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Toženec se pritožuje zoper zanj neugodne odločitve v sodbi in v sklepu „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbo, podredno pa sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zaključilo, da je nepremoženjski prispevek tožnice večji od takšnega prispevka toženca in posledično delež na skupnem premoženju določilo v razmerju 48 % za tožnico in 52 % za toženca. Izjava toženca o tem, kdo je kolikokrat pral plenice, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve o nepremoženjskem prispevku pravdnih strank. Toženec je skrbel za otroke vsaj toliko kot tožnica. Vse ostale ugotovitve sodišča o nepremoženjskem prispevku tožnice govorijo o tem, da je toženec več prispeval v skupno premoženje v nepremoženjskem smislu. Toženec je imel večji nematerialni vložek pri gradnji hiše (toženec sicer zatrjuje, da je imel izključno on ta vložek), vendar sodišče tega večjega vložka pri ugotovitvi deležev na skupnem premoženju ne upošteva oziroma ne pojasni kako ga je upoštevalo. V nepremoženjskem smislu je toženec prispeval vsaj enako, če ne več, v skupno premoženje pravdnih strank. Glede na njegov prispevek v premoženjskem smislu, bi sodišče moralo ugotoviti razmerje deležev pravdnih strank v skupnem premoženju v razmerju 70 % za toženca in 30 % za tožnico. Odločitev sodišča, da naj bi naklonitev 2.000,00 CHF bila namenjena izključno tožnici, ni obrazložena, s strani tožnice pa nedokazana. Že sama navedba, da je bil ta znesek dan z namenom gradnje hiše, je dovolj trden dokaz, da je bil tudi ta znesek dan z namenom omogočiti lažje življenje obema in njuni družini, in ne le tožnici. Tudi lesa za ostrešje, posode, posteljnine in denarja za prvo skupno spalnico ter del kuhinje, ni mogoče šteti kot darila izključno tožnici, saj je bilo vse dano strankama in njuni družini za potrebe skupnega življenja. Zato vrednost preostalih daril, ki jih je prejela tožnica, ne znaša 6.600,00 EUR, ampak je ni. Ob upoštevanju, da je vrednost preostalih daril, ki jih je prejel toženec, 22.600,00 EUR, bi moral biti delež toženca na skupnem premoženju 77 %, delež tožnice pa 23 %. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, upoštevaje tudi sodno prakso, da je delež obeh pravdnih strank tudi na nepremičnini s parc. št. 133/4, k.o. X., enak, kot na ostalem premoženju. Če pa bi sodišče, zaradi ločene obravnave nepremičnine, štelo, da toženec na tej nepremičnini ni izkazal večjega deleža, pa bi moralo odločiti, da sta deleža pravdnih strank enaka. Tožnica ni postavila zahtevka glede višjega deleža na tej nepremičnini, kot ga postavlja zakonska domneva (ugovor posebnega premoženja ni ugovor višjega deleža na nepremičnini). Sklicevanje sodišča prve stopnje s tem v zvezi na odločbo VS II Ips 265/2008 ni relevantno, ta odločba navedeno vprašanje obravnava le pavšalno, brez obrazložitve razlogov. Sodišče je znesek 6.127,20 EUR izračunalo na podlagi nakupne in ne prodajne cene, ne da bi razlog za to pojasnilo. Sicer pa bi bila tožnica, glede na njen delež na skupnem premoženju kot ga izpostavi in obrazloži pritožba, upravičena le do zneska 3.063,60 EUR. Iz istega razloga je toženec iz naslova skupnega premoženja na parc. št. 133/5, k.o. X., upravičen do zneska 7.494,41 EUR in ne le do zneska 5.255,82 EUR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da znesek 19.805,30 EUR predstavlja posebno premoženje tožnice. Tega tožnica ni dokazala. Sodišče se neutemeljeno opre le na pričanje mame tožnice, prav tako pa tudi tožnica očitno neresnično izpoveduje višino zneska, ki ji ga naj bi izročila mati. Brez potrditve takšnega zneska tudi z drugimi dokazi, sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti takšnega zaključka. Sodišče v posledici tudi napačno ugotovi višino skupnega premoženja v skladih v upravljanju banke N., d.d. Znesek 43.606,89 EUR predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, posebno premoženje tožnice v skladih predstavlja kvečjemu znesek 12.308,70 EUR, znesek skupnega premoženja pa je 44.655,74 EUR, od česar tožnici pripada 10.270,82 EUR (23 %). Od dvignjenega zneska 37.683,52 EUR pa ji pripada 6.268,44 EUR, skupaj torej 16.539,26 EUR. Zneska, ki je bil izplačan hčerkama, pa sodišče v izračunu niti ne upošteva. Iz trditev tožnice ne izhaja, da je bil toženec na njen račun neupravičeno obogaten, toženec tožnice tudi ni nikoli omejeval pri razpolaganju s sredstvi v skladih banke N., d.d. Sodišče neutemeljeno odloči, da toženec dolguje tožnici zaradi dviga sredstev iz skladov, tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče samo ugotovi, da toženec tožnice pri razpolaganji s sredstvi ni v ničemer omejeval, zato sodišče brez razloga utemeljuje plačilo zamudnih obresti z domnevno nepoštenostjo toženca. Upoštevaje deleže, kot jih ponuja pritožba, pripada tožencu 46.243,10 EUR in ne le 32.430,23 EUR, tožnica pa je dolžna tožencu zato plačati 27.305,07 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz toženca, naj se opravijo poizvedbe pri vseh bankah o tem, ali je imela tožnica ali njena mati še kje odprt račun. Po pregledu bančnih izpiskov je toženec ugotovil, da je imela tožnica na dan 1. 6. 2007 (ko je zakonska skupnost med pravdnima strankama razpadla) na računu 60.055,99 EUR, kar predstavlja skupno premoženje, poleg tega pa je tožnica v času trajanja zakonske zveze, opravila večje število dvigov gotovine višje vrednosti, ki tudi predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Neutemeljen je razlog za zavrnitev dokaznega predloga, da ta ni bil dovolj specificiran. Če je bilo sodišče mnenja, da je temu tako, pa bi moralo tožencu to povedati v okviru materialnega procesnega vodstva. Pozvati bi ga moralo tudi, da postavi tožbeni zahtevek v tem obsegu. Napačno je sodišče ustavilo postopek, ki se nanaša na izplačilo iz naslova deleža na podjetju tožnice. Sodišče odloča v nepravdnem postopku o delitvi premoženja, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti deležev. Sodišče pa v tem postopku ne ugotovi, ali premoženje podjetja predstavlja skupno premoženje in v katerem trenutku se ugotavlja ta vrednost.

6Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

K pritožbi tožnice:

8Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z zneskom 60.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal tožničino posebno premoženje, je celostna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pa tudi povsem prepričljiva in življenjsko sprejemljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje (točka 64 obrazložitve) in je ne povzema. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se izpovedba tožnice na glavni obravnavi 21. 12. 2012, o tem, da ji je mati „znesek dala že sigurno 30 let nazaj“ lahko nanaša le na znesek 30.000,00 EUR. Konkretne trditve o s strani matere danih zneskih, je tožnica postavila le glede 18.000,00 EUR in 7.000,00 CHF, ki pa jih je tožnica, po lastni izpovedbi vložila v sklade, in glede 30.000,00 EUR, ki naj bi jih, po prvi izpovedbi (25. 3. 2011) imela na osebnem računu na vezani vlogi. Na zaslišanju dne 21. 12. 2012 je potrdila, da je 7.000,00 CHF oziroma 9.000,00 CHF in 18.000,00 EUR oziroma, kot je izpovedala na zaslišanju 21. 12. 2012, 13.000,00 EUR, vložila neposredno v sklade in da gre za denar, dan v letu 2002, zato se je izpovedba o denarju, danem 30 let nazaj, nedvomno lahko nanašala le na znesek 30.000,00 EUR. Res je neživljenjsko, da bi mati tožnici že takrat izročila denar za potrebe, ko bo (mati) starostno onemogla, vendar gre to v breme tožnice in tudi to potrjuje zaključek sodišča prve stopnje o neverodostojnosti in prirejenosti njene izpovedbe. Glede teh 30.000,00 EUR je prvič jasno izpovedala, da je celoten znesek vezala, nato pa, da ga je delno vezala, delno pa zadržala gotovino in jo uporabljala, pri čemer vezava ali polog iz predložene (obsežene) finančne dokumentacije ne izhaja. Prevelika razhajanja so bila tudi v njenih izpovedbah glede denarja (30.000,00 EUR), izročenega s strani brata (najprej je izpovedala, da ji je bil denar izročen v enkratnem znesku 30.000,00 EUR, nato pa, da ji je znesek dajal v večih zneskih), da bi sodišče prve stopnje njeno izpovedbo lahko ocenilo kot verodostojno in prepričljivo. Razhajala pa se je tudi z izpovedbo njenega brata (ki je izpovedal, da naj bi ji denar izročil v treh delih), pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno izpostavilo, da bi se pri takšni višini zneska ali zneskov, danih ne tako dolgo nazaj (po trditvah tožnice v letu 2004 oziroma 2002 ali 2003, po trditvah brata pa v letih 2005 do 2007) nedvomno, če bi bilo to res, bolj natančno spomnila, kdaj in v kakšnih okoliščinah ji je bil ta denar izročen. Tudi ne drži, da toženec ni zanikal, da bi znesek 60.000,00 EUR predstavljal posebno premoženje tožnice. Ves čas je trdil, da vsa sredstva na računu G., d.d., spadajo v skupno premoženje (primerjaj npr. vlogo toženca z dne 5. 6. 2011). Glede na povedano tudi ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče ravnalo pristransko in tožnico postavilo pri sprejemanju dokaznih ocen v zvezi s posameznimi spornimi dejstvi, v neenakopraven položaj (22. člen Ustave).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženca:

9V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje odstopilo od načela celovitosti skupnega premoženja in določilo različno višino deležev pravdnih strank na različnih stvareh skupnega premoženja – 68 % : 32 % v korist tožnice na nepremičnini parc. št. 133/4, k.o. X., in 46 % : 54 % v korist toženca na ostalem skupnem premoženju. Razloge za to je pojasnilo (točka 47 obrazložitve) – vložek tožničinega posebnega premoženja večje vrednosti v skupno premoženje (zemljišče parc. št. 133/4, k.o. X., pri čemer nepremičnina tudi sicer predstavlja velik delež vsega skupnega premoženja pravdnih strank). Temu pravdni stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista nasprotovali, zahtevek z različno višino deležev na različnih stvareh skupnega premoženja je toženec v nasprotni tožbi tudi sam postavil. Takšno postopanje sodišča prve stopnje, glede na vse povedano, zato pritožbeno sodišče sprejema.

10Tožnica je pri nepremičnini parc. št. 133/4, k.o. X., v zemljiški knjigi vpisana kot njen izključni lastnik. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ji glede na to ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že ugovor (1). Ugovor pa je jasno postavila že v odgovoru na nasprotno tožbo toženca (točka XXV. odgovora).

11Po neprerekanem zaključku sodišča prve stopnje, znaša celotna vrednost nepremičnine parc. št. 133/4, k.o. X., 298.000,00 EUR, vrednost tožnici podarjenega stavbnega zemljišča pa 120.046,00 EUR in torej predstavlja delež zemljišča 40,3 % celotne nepremičnine. Skupno premoženje torej predstavlja preostanek – 59,7 % vrednosti nepremičnine. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo delež tožnice na preostalem skupnem premoženju v višini 46 %, delež toženca pa v višini 54 % (o tem več kasneje), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež na nepremičnini tožnice 68 % (17/25) in toženca 32 % (8/25).

12V zvezi z ugotavljanjem deleža pravdnih strank na (preostalem) skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v letih trajanja zakonske zveze (od 1985 do razpada ekonomske skupnosti med pravdnima strankama najkasneje 30. 7. 2007) do vključno leta 2005 toženec zaslužil dvakrat toliko kot tožnica, za leti 2006 in 2007 pa nista dokazala, da bi kateri od njiju zaslužil več od drugega. Glede nepremoženjskega prispevka je zaključilo, da je tožnica opravila več dela v gospodinjstvu ter pri skrbi in negi otrok (pravdni stranki imata dve hčerki), ko se je gradila hiša, je toženec več delal na hiši, kar pa pomeni, da je tožnica opravila še več dela v gospodinjstvu in pri skrbi za otroka in je v tem obdobju njun prispevek v nematerialni obliki ocenilo kot enak. Takšne zaključke in razloge za njih (točki 27 in 28 obrazložitve) pritožbeno sodišče sprejema, saj so dovolj prepričljivi in življenjsko sprejemljivi in jih pritožbene navedbe ne omajejo (2). Upoštevaje, da je bil torej prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju v nematerialni obliki v času gradnje hiše enak, sicer pa je bil tožničin višji in dejstvo o dvakrat višji plači toženca v navedenih letih, je dovolj korektna ocena sodišča prve stopnje, da znaša prispevek pravdnih strank (neupoštevaje vložek iz njunega posebnega premoženja) na (preostalem) skupnem premoženju 48 : 52 % v korist toženca.

13V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo in vrednotilo obseg posebnega premoženja (daril) vsakega od pravdnih strank, ki sta ga vložila v skupno premoženje. Glede prispevka tožnice je upoštevalo darila, dana s strani staršev oziroma njune kmetije osebno njej, denarni prispevek 2.000,00 CHF, zidake za klet in les za ostrešje ter doto (posoda, posteljnina, denar za prvo skupno spalnico in za del kuhinje). Prepričljivo in življenjsko je sodišče prve stopnje zaključilo, da posoda, posteljnina, denar za prvo skupno spalnico in del kuhinje, predstavlja doto dano osebno tožnici. Sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tudi znesek 2.000,00 CHF darilo, dano osebno tožnici in tudi oceno sodišča, da je bila v tem delu izpovedba matere tožnice dovolj prepričljiva. Skupaj je sodišče vrednost dote in 2.000,00 CHF ocenilo na 3.500,00 EUR, pri čemer takšnega vrednotenja pritožba toženca ne izpodbija. Sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje glede zidakov za klet in lesa za ostrešje, da gre za enkratne prispevke večje vrednosti, izrecno dane tožnici in ne za sprotne prispevke staršev pravdnima strankama (ki se izenačijo s pomočjo pravdnih strank na kmetiji tožničinih staršev). Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje vrednost tega darila ocenilo na 3.651,00 EUR (pri čemer vrednost za toženca ni sporna). Prispevek k nastanku skupnega premoženja v obliki tožničinega posebnega premoženja, je sodišče prve stopnje ovrednotilo na 6.600,00 EUR, po povedanem torej za približno 500,00 EUR v škodo tožnice (3.500,00 EUR + 3.651,00 EUR = 7.151,00 EUR). Prispevek toženca iz njegovega posebnega premoženja pa je ocenilo na 22.600,00 EUR (kar za pritožbi ni sporno) in nato upoštevalo, da skupna darila predstavljajo približno 8,7 % ustvarjenega premoženja, ter na podlagi vsega povedanega ocenilo, da je na račun daril delež toženca na skupnem premoženju večji še za 2 % in tako znaša 54 %, delež toženke pa 46 %.

14Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo zaključek, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.127,20 EUR iz naslova nepremičnine ½ parcele št. 566/13 in 566/9, k.o. X. (točke 48 do 51 obrazložitve). Pojasnilo je, da sta bila ara in prvi obrok skupaj v višini 13.320,00 EUR plačana iz skupnega premoženja pravdnih strank, česar pritožba ne izpodbija, delež tožnice na tem premoženju je 46 %, kar znese 6.127,20 EUR.

15Glede na to, da je pritožbeno sodišče sprejelo s strani sodišča prve stopnje določene deleže pravdnih strank na preostalem skupnem premoženju, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da gre tožencu iz naslova vlaganj v zemljišče parc. št. 133/5, k.o. X., 7.494,41 EUR in ne 5.255,82 EUR.

16Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino posebnega premoženja tožnice, vloženega v delniške sklade v upravljanju banke N., d.d. Tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v navedeni sklad vložila 19.805,30 EUR svojega posebnega premoženja in sicer gre za denarno darilo njene matere v višini 9.000,00 CHF in 13.000,00 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje (točka 57 obrazložitve) je dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Opravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je izpovedba tožnice in njene matere v tem obsegu povsem prepričljiva in ves čas skladna, in da je tudi dovolj življenjsko sprejemljivo, da je bil ta denar tožnici izročen ob smrti njenega očeta v letu 2002, iz njegovega prihranjenega denarja. V posledici je tako neutemeljen pritožbeni zaključek, da vplačilo v sklade banke N., d.d., z dne 27. 2. 2004 v znesku 43.606,89 EUR v celoti predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Toženec v pritožbi priznava, da je že pred ukinitvijo računa iz sklada dvignil 37.683,52 EUR, zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tožničin delež na skupnem premoženju, tožnici iz tega naslova pripada znesek 17.334,42 EUR. Pritožbena navedba, da je od dvignjenega denarja bilo hčerkama pravdnih strank izplačanih 10.429,44 EUR, je ostala nedokazana, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

17Toženec je sredstva iz skladov dvigal (dvignil) in jih porabil v svojo korist, kar pomeni, da je s sredstvi neupravičeno razpolagal. Ta (dvignjena) sredstva so predmet skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), tožnica (kot prikrajšani zakonec) pa je upravičena zahtevati izplačilo svojega deleža na teh denarnih sredstvih. Del skupnega premoženja so v primeru enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem tudi zamudne obresti, ki tečejo od dneva pridobitve, če je pridobitelj nepošten oziroma od dneva postavitve zahtevka (193. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bil v tej zadevi toženec nepošten že z dnem, ko je denarna sredstva dvignil.

18Z dvigom in porabo tožničinega posebnega premoženja, je bil toženec neupravičeno obogaten, tožnica pa prikrajšana, zato je odločitev sodišča prve stopanje, da je toženec tožnici dolžan povrniti tudi ta del denarja, pravilna in zakonita (190. člen OZ), tudi v tem primeru z zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve (193. člen OZ).

19Ni bistveno, ali je tožnica navedla pravno podlago svojega zahtevka ali ne. Stranki sta dolžni ponuditi dejstva in dokaze, na katera opirata zatrjevana dejstva, in ki predstavljajo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine zahtevka. Sodišče je tisto, ki je dolžno presoditi ponujena dejstva in dokaze in na podlagi njihove presoje odgovoriti na vprašanje, katera je pravilna materialnopravna podlaga za presojo pravnega razmerja med strankama v sporu.

20Glede na to, da pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje glede določitve deležev na (preostalem) skupnem premoženju, so pritožbene navedbe, da iz naslova denarnih sredstev na tožničinih računih, kolikor predstavljajo skupno premoženje, tožencu pripada 46.243,10 EUR in ne 32.430,23 EUR, neupoštevne in je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

21Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz toženca za opravo poizvedb pri „vseh bankah“ o tem, ali je imela tožnica ali njena mati J. J. odprt račun in da sodišče pridobi izpiske teh računov že iz razloga, ker toženec v zvezi s svojimi trditvami, glede katerih je šele predlagal izvedbo dokazov, ni postavil tožbenega zahtevka. V pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2011 (list. št. 179) je trdil, da je tožnica med leti 2003 in 2006 (do 1. 3. 2006) s svojega računa dvignila 9.776.067,00 SIT oziroma 40.794,80 EUR, pri čemer denarja „nedvomno ni porabila za skupno gospodinjstvo“. Sicer je menil, da je za ta denar kupovala EUR in ga polagala na svoje račune ali na račune na ime svoje matere, zato je predlagal ustrezne poizvedbe o teh „neznanih računih“. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje takšen dokazni predlog zavrnilo že iz razloga, ker toženec s tem v zvezi ni postavil tožbenega zahtevka („ugotavljanje katerihkoli dejstev v zvezi z zahtevkom, ki sploh ni postavljen, pa ni potrebno.“). Toženec je potrebna dejstva za postavitev tožbenega zahtevka poznal – v navedeni vlogi je konkretno navedel kdaj in koliko denarja je tožnica dvignila s svojega računa in tudi jasno zaključil, da ta denar ni bil porabljen za skupne potrebe. Nobene ovire ni bilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova postavi. Upoštevaje načelo dispozitivnosti – postopek začne, teče in se zaključi po volji strank, pri čemer je imel toženec v tej pravdi kvalificiranega pooblaščenca, pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato tudi ni kršilo načela enakega varstva pravic v postopku, tudi ne s postopanjem na naroku za glavno obravnavo dne 6. 3. 2013, - tožnice ni pozivalo, da postavi tožbeni zahtevek, temveč je le pojasnilo svoje pravno naziranje.

22Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek toženca, da je tožnica iz naslova deleža na podjetju D., s.p., dolžna plačati tožniku 15.000,00 EUR in odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Prav ima pritožnik, da glede tega, ali je to premoženje (premoženje samostojnega podjetnika posameznika) skupna lastnina, med pravdnima strankama obstaja spor. Tožnica je že v odgovoru na nasprotno tožbo pojasnila „da iz tega naslova ni premoženja“, kaj drugega tudi kasneje ni zatrjevala, takšnega njenega odgovora pa ni mogoče šteti za priznanje dejstva, da premoženje iz tega naslova predstavlja skupno premoženje. V nepravdnem postopku pa se odloča o delitvi premoženja le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti deležev (118. člen Zakona o nepravdnem postopku). Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje napačna, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi toženca ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP) (3).

23V preostalem delu pa je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, kolikor se nanaša na toženca, potrdilo (353. člen ZPP), tudi v izreku o stroških, saj razveljavitev sklepa v I. točki izreka, na to odločitev ni vplivala.

24Ker je tožnica s pritožbo v celoti propadla, sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker njen odgovor na pritožbo toženca k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi te stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je toženec s pritožbo uspel le v manjšem delu, je pritožbeno sodišče prav tako odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Iz istih razlogov kot je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi toženec sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tožnice. V nadaljevanju postopka bo tako sodišče prve stopnje odločalo le še o stroških nadaljnjega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-771/11 z dne 21. 2. 2013.

(2) Pri oceni prispevka v zvezi z vodenjem gospodinjstva in skrbi za družino, sodišče prve stopnje ni upoštevalo le izjave toženca o pranju plenic, temveč tudi ostale okoliščine – toženčevo daljšo dnevno odsotnost zaradi službe, več časa je porabil za svoje prostočasne dejavnosti, in tudi logično zaključilo, da je obseg vzdrževalnih del pri hiši, ki jih je opravljal toženec, vseeno manjši kot vsakodnevno gospodinjenje.

(3) Pri ponovni odločitvi naj sodišče prve stopnje najprej presodi, ali iz dejstev, ki so s tem v zvezi navedena v nasprotni tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (ali je nasprotna tožba v tem delu sklepčna).