VSL sodba I Cpg 45/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka banka X., d.d., je dolžna tožeči stranki A., d.o.o., v 15-tih dneh povrniti 678,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 10.562,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 365,40 EUR od 4.6.2009 dalje,

- od zneska 1.635,37 EUR od 4.7.2009 dalje,

- od zneska 1,260,20 EUR od 4.8.2009 dalje,

- od zneska 1.795,20 EUR od 4.9.2009 dalje,

- od zneska 1.755,90 EUR od 6.10.2009 dalje,

- od zneska 1.702,80 EUR od 5.11.2009 dalje,

- od zneska 1.347,60 EUR od 4.12.2009 dalje.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na plačilo 3.682,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.390,50 EUR od 18.4.2009 dalje, od zneska 1.416,60 EUR od 27.5.2009 dalje in od zneska 875,40 EUR od 20.6.2009 dalje. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.821,84 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi. V nadaljnji obrazložitvi pritožbeno sodišče zanjo uporablja enoten pojem tožena stranka. Pritožbo je utemeljevala iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ugodi pa zahtevku po nasprotni tožbi in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov tožene stranke banke X., d.d.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala povrnitev zneskov, ki si jih je tožena stranka izplačala iz računa tožeče stranke za poplačilo izstavljenih računov tožene stranke za opravljeno storitev direktne odobritve.

6Tožena stranka je po nasprotni tožbi od tožeče stranke uveljavljala plačilo še treh računov za opravljene storitve direktne odobritve, za katere tožena stranka ni bila poplačana z direktno obremenitvijo računa tožeče stranke.

7Sodišče prve stopnje je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi utemeljilo na naslednji dejanski podlagi:

- pravdni stranki sta dne 5.1.2006 sklenili Pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa št. SI 000 (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere je tožeča stranka imela pri toženi stranki odprt poslovni račun, na katerem je hranila denarna sredstva in ga uporabljala za opravljanje plačilnega prometa;

- v skladu s Pogodbo je bila tožeča stranka dolžna plačevati toženi stranki nadomestilo in stroške v skladu z vsakokrat veljavno tarifo tožene stranke;

- v letu 2009 je tožena stranka v okviru tega pogodbenega razmerja pričela zaračunavati storitve t. i. direktnih odobritev, ki so bile ob sklenitvi njune medsebojne pogodbe z dne 5.1.2006 po tedaj veljavnih splošnih pogojih poslovanja ter tarifi tožene stranke brezplačne;

- tožeča stranka je vse račune, s katerimi je v letu 2009 tožena stranka zaračunala to storitev, zavrnila;

- ne glede na to je tožena stranka tožeči stranki z njenega računa v letu 2009 iz naslova nadomestil za direktne odobritve odtegnila 10.562,47 EUR;

- tožena stranka ni uspela dokazati, pa je bila tožeča stranka z njene strani obveščena o spremembi splošnih pogojev poslovanja, s katerim je uvedla plačljivost navedenih storitev;

- tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka naročila storitve, ki jih je zaračunala tožena stranka.

8Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile storitve direktne odobritve opravljene, temveč je bil spor le glede tega, ali so bile te storitve plačljive za tožečo stranko. Med pravdnima strankama je obstajalo pogodbeno razmerje, v okviru katerega se je tožeča stranka zavezala plačevati toženi stranki storitve skladno s splošnimi pogoji poslovanja tožene stranke, ki so napotovali na vsakokrat veljavno tarifo. Spor med pravdnima strankama ni bil v tem, ali je tožena stranka v spornem obdobju v letu 2009 za tožečo stranko izvajala storitev direktne odobritve, temveč je spor le v tem, ali je na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama vplivala enostransko sprejeta sprememba splošnih pogojev s strani tožene stranke, ki je uvedla plačljivost teh storitev v nasprotju s predhodnim obdobjem, ko je te storitve za tožečo stranko izvajala brezplačno.

9Splošni pogoji poslovanja, ki jih določi ena pogodbena stranka lahko predstavljajo del pogodbene podlage, v kolikor sta pogodbeni stranki na ta način opredelili to v sami pogodbi (prvi odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pogoj za upoštevnost takšnega pogodbenega dogovora pa je, da so bili nasprotni stranki ti splošni pogoji znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). V kolikor pa pride do enostranske spremembe splošnih pogojev poslovanja, ki bi pomenile spremembo pogodbenih obveznosti pravdnih strank, pa takšna enostranska sprememba ne more vplivati na že obstoječa pogodbena razmerja, če ni k temu podala izrecnega soglasja nasprotna stranka (1). V kolikor takšno soglasje ni doseženo, pa imajo pri trajnih pogodbenih razmerjih pogodbene stranke pravico uveljavljati odstop od pogodbe v smislu 333. člena OZ.

10Tožena stranka je s spremenjenimi splošnimi pogoji poslovanja, ki naj bi veljali od 23.1.2009 (B3), bistveno posegla v vsebino pogodbenih obveznosti, kot sta jih imeli pravdni stranki opredeljeni ob sklenitvi pogodbe dne 5.1.2006 (A6).

11Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi takšen enostranski poseg v pogodbeno razmerje s strani tožene stranke imel učinek že z objavo sprememb splošnih pogojev poslovanja in z nepodano izjavo o odstopu od pogodbe v roku 15-tih dni po objavi spremembe. Za učinkovanje takšne spremembe, ki pomeni spremembo vsebine pogodbe ne zadostuje niti pavšalno pritožbeno sklicevanje, da so imetniki poslovnih računov o spremembah splošnih pogojev poslovanja obveščeni na ta način, da so jim na voljo spremembe v obliki tiskovin v poslovalnicah in v elektronski obliki na uradni spletni strani tožene stranke, uporabnikom spletne banke Y. pa tudi v spletni banki. S tako pavšalnimi navedbami pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni bila neposredno obveščena s strani tožene stranke o uveljavitvi navedenih spremenjenih splošnih pogojev poslovanja.

12Pritožbene navedbe o pomotnem zapisu datuma na dopisih z dne 23.1.2008 (B1 in B2) predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa pritožnica s temi navedbami ni uspela izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o neizkazani vročitvi teh obvestil tožeči stranki.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče na obvestilo tožeče stranke o uveljavitvi spremembe splošnih pogojev poslovanja moralo sklepati na podlagi prvega računa tožene stranke, ki ga je tožeča stranka prejela 16.4.2009. Takšen ugovor bi bil utemeljen zgolj pod predpostavko, da bi bilo ustrezno obvestilo o spremenjenih splošnih pogojih poslovanja vključeno v samo specifikacijo izstavljenega računa. Tovrstno pojasnilo pa ni razvidno niti iz specifikacije računa št. 522-QO z dne 9.4.2009 (A4), niti iz kasneje izstavljenih računov.

14Tožena stranka s pritožbo tako ne izpodbija niti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ustreznih pojasnil tožeči stranki ni podala, niti po zavrnitvi računov tožene stranke s strani tožeče stranke, v katerih se je le-ta sklicevala na pogodbeno dogovorjeno neplačljivost storitev, zaračunanih z zavrnjenimi računi.

15Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi spremenjeni splošni pogoji poslovanja učinkovali na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama že na podlagi konkludentno izražene volje tožeče stranke, ki ni odstopila od pogodbe v 15-tih dneh po objavi spremenjenih pogojev poslovanja.

16Tožena stranka torej ni uspela izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni bila na ustrezen način obveščena o spremenjenih splošnih pogojih poslovanja tožene stranke. Iz takšne dejanske podlage pa je prvostopenjsko sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno sklepalo, da enostransko sprejete spremembe splošnih pogojev poslovanja s strani tožene stranke niso učinkovale na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni imela izkazane podlage za zaračunavanje storitev tožeči stranki, ki jih je pred enostransko spremembo splošnih pogojev poslovanja v okviru Pogodbe za tožečo stranko opravljala brezplačno. Tožbeni zahtevek tožeče stranke ima podlago v prvem odstavku 190. členu OZ, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. V posledici navedenega se izkaže kot pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na povrnitev enostransko odtegnjenih sredstev z računa tožeče stranke v višini izstavljenih računov. Iz istega razloga pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi na plačilo še preostalih izstavljenih računov tožene stranke.

17Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške pritožbenega postopka v skladu z odvetniško tarifo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 3210) – 545,60 EUR in za pavšalne materialne stroške (tar. št. 6002) – 20,00 EUR, vse skupaj povečano z 20 % DDV.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej sodba II Ips 299/2011.