VSM sodba I Cpg 90/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.267,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 42.973,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v izreku sodbe navedenih, zneskov in datumov do plačila in da mora tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 3.310,28 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je drugotožeči stranki dopustilo udeležbo v postopku, kljub temu, da je (sicer napačno) štelo prvotožečo stranko za procesno in stvarno legitimirano na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 22. 2. 2011. Sicer pa meni, da ni podana niti stvarna legitimacija prvotožeče stranke, ki je sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, čeprav nanjo pazi po uradni dolžnosti. Za odstop terjatve v zavarovanje je namreč značilno, da je terjatev odstopljena pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve, kar pomeni, da v kolikor je drugotožeča stranka zavarovano terjatev plačala, je po samem zakonu pridobila odstopljeno terjatev nazaj, s tem pa je nujno prenehala stvarna in procesna legitimacija prvotožeče stranke. Glede na navedeno kot nepravilen graja tudi stroškovni izrek sodbe, saj je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov v korist obeh tožečih strank, čeprav je ugodilo le zahtevku prvotožeče stranke. Nadalje navaja, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede presoje ugovora zastaranja terjatve. Tožena stranka je na naroku dne 4. 9. 2013 uveljavljala zastaranje terjatve pred 15. 2. 2007, ko bi morala tožena stranka drugotožeči stranki zagotoviti lastništvo nad predmetom leasinga. Izročitev predmeta leasinga je bistvena sestavina pogodbe, zato je bila s potekom roka za izročitev pogodba razvezana po samem zakonu. Rok za izročitev leasinga je v vsakem primeru nastopil pred 9. 2. 2007, kar je pet let pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka opozarja še, da obrazložitev Višjega sodišča v Mariboru v sodbi I Cpg 250/2006 za konkretno zadevo ni odločilna, ker pravnomočen postane le izrek sodbe. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v zvezi z očitki o pomanjkanju stvarne legitimacije navaja, da sta tožeči stranki zatrjevali, da je bila vtoževana terjatev cedirana v zavarovanje prvotožeči stranki, zato je ta legitimirana in zavezana to terjatev izterjati. Tožena stranka tem trditvam na prvi stopnji ni oporekala. Kadar je v tožbi podana subjektivna kumulacija zahtevkov, je sodišče dolžno kot stranke postopka obravnavati vse tožeče stranke in jim priznati pravico opravljati procesna dejanja. Zato je neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Čeprav je sodišče ugodilo primarnemu zahtevku v korist prvotožeče stranke in do odločanja o podrednem zahtevku ni prišlo, ne pomeni, da tudi drugotožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka. Sicer pa stroški niso bili priglašeni v dvojni višini, zato stroškovno breme za toženo stranko ne bi bilo nič manjše, če bi stroške morala plačati (le) prvotožeči stranki. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja pravilnosti odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka. Dejstvo, da naj bi zastaranje pričelo teči že pred 9. 2. 2007, tožena stranka prvič izpostavlja šele v pritožbi, kar je prepozno in zato neupoštevno. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti izrecno uveljavljane niti nobene uradoma upoštevne kršitve določb postopka.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa v zadevi pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje zato povzema pravilne razloge prvostopenjskega sodišča in glede posameznih pritožbenih navedb dodaja:

7Pravna teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če se na koncu postopka izkaže, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, da je torej upnik iz materialnopravnega razmerja, in da je tožena stranka pasivno legitimirana, da je torej dolžnik iz materialnopravnega razmerja, je treba tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže. Če sodišče prezre neobstoj procesne legitimacije, to ni absolutna bistvena kršitev postopka (tako Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 184).

8Pritožbeno uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na pravdno (procesno) sposobnost strank in je podana v primeru kršitve procesnih predpostavk o sposobnosti biti stranka, o procesni sposobnosti in obveznem zastopanju ter v tem okviru kršitev pravil o zastopanju pravnih oseb, o zastopanju procesno nesposobnih oseb ter o pomanjkljivostih pri zastopanju. Naštetih kršitev v zvezi z drugotoženo stranko ni najti. Drugotožena stranka je procesno legitimirana, ker je lahko pravdna stranka, zato pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb postopka, ko je drugotoženi stranki dovolilo udeležbo v pravdnem postopku. Tekom pravde se je sicer izkazalo, da drugotožeča stranka za uveljavitev tožbenega zahtevka ni stvarno legitimirana, vendar ker je sodišče ugodilo primarnemu zahtevku prvotožeče stranke, o tožbenem zahtevku drugotožeče stranke kot podrejenem zahtevku (ki bi ga sicer bilo potrebno zavrniti) ni odločalo.

10V zvezi s pritožbenimi očitki, da tudi prvotožena stranka ni stvarno legitimirana v konkretni pravdi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije. Zadostuje, da tožeča stranka trdi, da je nosilec pravic, tožena stranka pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Tožeča stranka je zatrjevala, da je skladno z določili Obligacijskega zakonika in Stvarnopravnega zakonika stvarno legitimirana na podlagi pogodbe o prenosu terjatve v zavarovanje in pogodbo predložila kot dokaz (priloga A18 in A19). Prav tako je izkazala, da je bila tožena stranka o prenosu terjatve obveščena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno in pravilno zaključilo, da je prvotožeča stranka stvarno legitimirana za izterjavo prenesene terjatve. Bistveno v zvezi s tem je, da tožena stranka na prvi stopnji zatrjevani stvarni legitimaciji tožeče stranke ni ugovarjala. Dejstva, ki jih navaja v pritožbi in ki bi naj vplivala na obstoj stvarne legitimacije prvotožeče stranke (kaj bi bilo, če bi drugotožeča stranka plačala zavarovano terjatev...) so zgolj hipotetične narave in sodišče prve stopnje jih brez ustreznih trditev pravdnih strank (v tem primeru ugovora tožene stranke) ne more in ni dolžno ugotavljati (7. in 212. člen ZPP).

11Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, potrebno za odločitev o ugovoru zastaranja. Glede na pravočasno podane navedbe strank je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Tožena stranka je na naroku dne 4. 9. 2013 povsem pavšalno uveljavljala zastaranje pred 15. 2. 2007. Tudi če bi 5-letni zastaralni rok začel teči z dnem poteka pogodbe o leasingu 15. 2. 2007, bi bila tožba z dne 10. 2. 2012 še vedno vložena pred potekom zastaralnega roka. Navedba pritožnice, da naj bi pogodba o leasingu prenehala pred 9. 2. 2007, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, zato sprejete odločitve s takšnimi prepoznimi navedbami tožeča stranka ne more spremeniti.

12Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo nepravilno, ko se je glede dejanskih ugotovitev v zvezi z zatrjevanji tožene stranke, da je od pogodbe o leasingu odstopila že dne 2. 11. 2004, sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Mariboru, ki je to vprašanje v pravdni zadevi med istima strankama že obravnavalo. Pri tem sodišče ni širilo objektivnih mej pravnomočnosti na dejanske ugotovitve v obrazložitvi sodbe in bi lahko v konkretni zadevi ugotovilo drugačno dejansko stanje, vendar je kot že rečeno, in po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, enako zaključilo, da odpoved pogodbe s strani tožene stranke z dne 2. 11. 2004 ni imela učinka odstopa od pogodbe in je tako pogodbeno razmerje med strankama še naprej obstajalo vse do 15. 2. 2011, ko je drugotožeča stranka odstopila od pogodbe (7. točka obrazložitve sodbe). Pri tem pa se je zgolj v podkrepitev svojih razlogov sklicevalo tudi na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 250/2006 z dne 1. 2. 2007.

13Čeprav do odločanja o podrejenem tožbenem zahtevku ni prišlo, ima drugotožeča stranka pravico zahtevati povrnitev pravdnih stroškov, ki so ji nastali z udeležbo v postopku, v katerem si je prizadevala za ugoditev zahtevku. Sicer pa je za pravilnost stroškovne odločitve bistveno, kot poudarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da pooblaščenec tožeče stranke zaradi zastopanja dveh strank ni priglasil višjih, dodatnih stroškov, zato se višina dolgovanih pravdnih stroškov ne bi spremenila tudi, če bi bili dosojeni le v korist prvotožene stranke.

14Obrazloženo je terjalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in je posledica neuspeha s pritožbo.

16Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi toženi stranki kot potrebne priznalo stroške odgovora na pritožbo (nagrada za postopek v znesku 1.019,20 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 22 % DDV v znesku 228,62 EUR), v katerem je obsežno in substancirano odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke ter jih v skupnem znesku 1.267,82 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.