UPRS sodba I U 434/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je s prvo točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila tožnikov zahtevek za odpravo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča št.: DT 4224-1496/2011-5-12021-10 z dne 20. 1. 2012 za leto 2011, DT 4224-03960/2012-1-085-15 z dne 20. 3. 2012 za leto 2012 in DT 4224-03998/2013-1-085-15 z dne 3. 4. 2013 za leto 2013. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je zavrnila tožnikovo zahtevo za odlog izvršbe, s 3. točko izreka pa je ugotovila, da tožnik stroškov postopka ni priglasil, toženki pa posebni stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahteval odpravo odločb za leta 2011, 2012 in 2013, v zahtevi pa ni navedel nobenih dejstev in ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi izkazal, da mu je bil davek zaradi očitne pomote previsoko odmerjen. Navedel je, da ni bila upoštevana pravilna površina stavbe, pri tem pa pravilne ni navedel. Toženka ugotavlja, da mu je bil davek za leto 2011, 2012 in 2013 odmerjen na podlagi površine, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe z družbo A. d.o.o. z dne 19. 5. 2008, na podlagi katere je kupil dva poslovna prostora v skupni površini 442 m2. Lastništvo stavbe izhaja iz podatkov v zemljiški knjigi. Navedbe tožnika, da del stavbe nima vode in WC-jev ocenjuje kot nepomembne, saj je pomembna le možnost priključitve na vodovodno omrežje. Zavrnitev zahteve za odlog izvršbe toženka utemeljuje na ugotovitvi, da se tožnik na odmerne odločbe in sklep o izvršbi ni pritožil, ter se sklicuje na 87. in 157. člen ZDavP-2.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje stališču upravnega organa prve stopnje, da ne gre za to, da bi bilo nadomestilo odmerjeno previsoko zaradi očitne napake, saj je bila njegova višina odmerjena glede na dejansko stanje, ki je izhajalo iz uradne evidence občine. Ugotavlja, da tožnik za svoje navedbe, da je bil davek odmerjen od prevelike površine, ni predložil dokazov, in se sklicuje na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da površine, od katerih mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, niso pravilne. Iz odločbe pa tudi ne izhaja določno, za katere nepremičnine mu je bilo nadomestilo sploh odmerjeno. Navaja, da je od občine večkrat zahteval, naj davčnemu uradu posreduje pravilne podatke. Tega občina ni hotela storiti. Kot nesprejemljivo ocenjuje stališče, da napačna površina, od katere je odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ne predstavlja očitne napake. Opozarja na obveznost državnih organov izdajati zakonite in pravilne odločbe. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe v celoti, torej tudi v 2. točki izreka, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za odlog izvršbe. Ker tožnik v razlogih tožbe ne navaja, zakaj bi bila odločitev toženke v tem delu nezakonita, je sodišče štelo, da je v tem delu ne izpodbija. Tudi sicer pa je v tem delu ne bi mogel izpodbijati, ker glede na ustaljeno upravnosodno prakso odločitev o zahtevi za odlog izvršbe ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Poseben primer odprave, razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe ureja 90. člen ZDavP-2, ki določa, da če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov. Po navedeni določbi ZDavP-2 je pravno upoštevna le napaka, ki je očitna. Zakon očitne napake ne opredeljuje. Gre za nedoločen pravni pojem, podoben tistemu iz drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Pri tem izrednem pravnem sredstvu se „očitnost“ presoja z vidika možnosti odkritja kršitve. Navedeno bi po presoji sodišča moralo veljati tudi pri razlagi in presoji očitne napake iz 90. člena ZDavP-2 (tako Upravno sodišče tudi v sodbi I U 718/2009 z dne 9. 3. 2010), saj je tudi odprava, razveljavitev in sprememba pravnomočne odločbe po 90. členu ZDavP-2 izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno odločitev, zato je pri razlagi izpolnjevanja pogojev za ta poseg potreben restriktiven pristop. Po mnenju sodišča je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bilo NUSZ za leta 2011, 2012 in 2013 odmerjeno na podlagi uradnih podatkov, ki jih je občina sporočila toženki, in ki izhajajo iz kupne pogodbe, s katero je tožnik od A. d.o.o. kupil prostore v prvem in drugem nadstropju stavbe na ... Tej ugotovitvi upravnega organa namreč tožnik ne ugovarja. Ne gre torej za to, da bi bil NUSZ za navedena leta odmerjen previsoko zaradi očitne napake, saj je bila njegova višina odmerjena glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje, ki je izhajalo iz uradne evidence. Napako podatkov v uradnih evidencah pa je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem njihove pravilnosti, torej posredno. Uporaba podatkov iz uradne evidence torej sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Taka očitna napaka bi npr. bila, če bi organ pomotoma uporabil drugačne podatke od tistih, ki izhajajo iz uradne evidence.

Poleg tega se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o napačnih podatkih o površini nepremičnine, pri čemer niti ne navede, kateri podatki bi bili pravilni, napake pri obračunu ni izkazal.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.