VDSS sodba Psp 168/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2013 v delu, ko je tožena stranka odločila, da je tožnica od 21. 2. 2013 dalje zmožna za delo v skladu z veljavno odločbo ZPIZ-a. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje glede začasne nezmožnosti za delo od 21. 2. 2013 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča spoštuje, čeprav se z njo ne strinja. Sodišče je namreč dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Za aktualno oceno zmožnosti za delo pri kateremkoli zavarovancu je povsem nepomemben podatek, kaj je ugotovil ZPIZ v upravnem postopku za ugotavljanje preostale delovne sposobnosti. Gre namreč za vsebinsko in kronološko različne postopke. Zato je sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe nepravilno ugotovilo, da je dokončna odločba ZPIZ št. ... predmet tega socialnega spora, kar v nobenem primeru ne drži. Bistveni dejavnik, pomemben za oceno zmožnosti za opravljanje svojega dela je zdravstveno stanje tožnice v spornem času, na katerega se nanašata izpodbijani odločbi. Sodišče je sicer začelo ugotavljati obstoj temelja tožbene trditve in tudi izvedlo dokaz s pomočjo izvedencev, nato pa se je nepričakovano oddaljijo od začrtane poti. Tožnica je v roku dala „pavšalne“ pripombe, kar zadošča, da sodišče nadaljuje postopek in zahteva bodisi dopolnitev izvedenskega mnenja, bodisi da izvedenca zasliši na glavni obravnavi. Po mnenju tožnice je s tem sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Načelo poštenega sodnega postopka sodišču nalaga, da strankam zagotovi enako možnost priti do besede v postopku ob upoštevanju enakopravnosti in procesnega ravnotežja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter da je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2013, s katero je bilo delno ugodeno tožničini pritožbi, vloženi zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 15. 1. 2013. Drugostopenjski organ je odločil, da je bila tožnica od 19. 1. 2013 do 20. 2. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Od 21. 2. 2013 dalje pa je zmožna za delo v skladu z veljavno odločbo ZPIZ-a. V zadevi je odprto vprašanje zmožnosti za delo tožnice v obdobju po 21. 2. 2013 pa do konca glavne obravnave. Tožnica namreč uveljavlja, da je bila v spornem obdobju zmožna za delo le po 4 ure dnevno.

Postopek ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo je urejen v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Tako je v prvem odstavku 232. člena POZZ določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Sodišče prve stopnje se je spustilo v obravnavanje zadeve in dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. Ker so pri tožnici predvsem izražene težave na ortopedskem in psihičnem področju sta za omenjeno komisijo mnenje podala tako specialist ortoped kot tudi specialist psihiater. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pa se je odprlo vprašanje tožničinega svojega dela. Tožena stranka je v predsodnem postopku upoštevala, da je tožničino svoje delo oziroma dejavnost, ki jo opravlja C. s.p..“ Omenjeno je upošteval tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v odločbi ... z dne 9. 1. 2013. Že v odgovoru na tožbo pa je tožena stranka navajala, da je imela tožnica v spornem obdobju registrirano dejavnost „D., s.p..“ Tudi tožnica, zaslišana kot stranka v postopku je izpovedala, da je imela od leta 1996 do 2005 registrirano s.p. - „E.“. Pred tremi leti pa je s.p. spremenila tako, da glasi „D. s.p.“.

Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ugotavlja, da je tožena stranka v predsodnem postopku nepravilno upoštevala odločbo ZPIZ z dne 9. 1. 2013, kajti omejitve izhajajo zgolj iz obrazložitve omenjene odločbe, ne pa iz izreka. Razen tega pa je bistveno svoje delo, kar pa v predsodnem postopku ni bilo ustrezno razčiščeno. Zato je odpravilo dokončno odločbo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V bistvu je sledilo predlogu pooblaščenca tožene stranke, ki je predlagal, da v zadevi ponovno odloča tožena stranka, tožnica pa temu na glavni obravnavi ni ugovarjala.

Po stališču pritožbenega sodišča bi sicer sodišče prve stopnje v postopku lahko razčistilo tako vprašanje tožničinega svojega dela kot tudi vprašanje, ali je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo za 4 ure, kot je to uveljavlja s tožbo. Vendar pa se je sodišče odločilo, da bo o tem vprašanju najprej odločala tožena stranka. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 82. členu sodišču sicer daje možnost, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Po stališču pritožbenega sodišča sodišče ni obrazložilo, niti izkazalo, da bi v primeru, če bi samo odločalo o vprašanju začasne nezmožnosti za delo to bilo povezano z dolgotrajnim postopkom ali z nesorazmernimi težavami. Vendar pa gre v primeru takega ravnanja zgolj za vprašanje, ali je podana relativna kršitev določb postopka, kar pa mora stranka izrecno uveljavljati in skladno s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zatrjevati, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica pa v tej smeri ne navaja ničesar, temveč zgolj obrazlaga, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo izvedencev nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker pa je sodišče odpravilo dokončno odločbo v delu, ki se nanaša na sporno obdobje in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, to pomeni, da do vsebinskega odločanja o utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo pred sodiščem sploh ni prišlo, kar pomeni, da s tem tudi ni podana kršitev nepravilnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v smeri kot se to zavzema tožnica v pritožbi. Tožena stranka bo namreč v novem upravnem postopku razčistila najprej vprašanje glede tožničinega svojega dela ter nato tudi ugotavljala, ali je bila tožnica v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje zmožna opravljati svoje delo oziroma dejavnost, na podlagi katere je bila zavarovana. Na podlagi teh ugotovitev bo izdala novo odločbo. ZDSS-1 namreč v drugem odstavku 82. člena določa, da mora v primeru, ko mu je zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, izdati nov upravni akt, v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločitev v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Če tožena stranka novega upravnega akta v določenem roku ne izda in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih 7 dneh, mora sodišče, če stranka s tožbo tako zahteva, odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.