VSM sodba I Cp 47/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 196460/2010 z dne 29. 12. 2010 deloma v veljavi, in sicer tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 10.907,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila (izrek po I). V preostanku do znesku 10.919,02 EUR je izvršilni sklep razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrnilo (izrek pod II) ter še odločilo, da sta pravdni stranki dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka (izrek pod III).

2Proti citirani sodbi je toženec po svojih pooblaščencih vložil pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko sodbo izpodbija v delu glede plačila 2.456,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2010 dalje in glede začetka teka obresti od izvršilnih stroškov ter se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega obsodilnega dela sodbe tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi tudi za znesek 2.456,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2010 dalje in se za ta del zahtevek tožnice zavrne ter določi začetek teka obresti od izvršilnih stroškov na dan 21. 11. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

3V vloženem odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev te in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu in preizkusu prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu, in sicer tako v smeri pritožbenih očitkov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v izpodbijanem obsegu je namreč sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago in dokazno breme pravilno in v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, pri svojem delu pa ni storilo ne očitanih in ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema razloge izpodbijanega dela sodbe kot pravilne, glede na pritožbene očitke pa le še dodaja:

6Prvi pritožbeni očitek je, da je tožnica tožencu neupravičeno odtegnila znesek 1.326,88 EUR, ker ni upoštevala omejitve izvršbe na plačo in obveznost plačevanja preživnine, v tem obsegu pa da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja - prvi odstavek 339. člena ZPP, ker da je kršilo drugi odstavek 214. člena ZPP in prvi odstavek 287. člena istega zakona. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer zaključilo, da toženčevih prihodkov od družbe A d.o.o. in B d.o.o. ni moč šteti kot njegovo plačo oziroma, da toženec tega dejstva ni dokazal, kar bi bilo sicer v nasprotju s citiranim drugim odstavkom 214. člena ZPP, vendar takšnemu pritožbenemu očitku pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožnica res ni izrecno zanikala dejstev, da toženec od navedenih družb prejema nakazilo plače, pri čemer naj bi upoštevala omejitve na plačo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb tožnice, ko je zatrjevala, da je pri odtegovanju zneskov od prihodkov toženca za poplačilo sklepov o izvršbi spoštovala določila ZIZ, kar pomeni, da bi prav gotovo upoštevala tudi določila o omejitvi na plačo (102. člen ZIZ), v kolikor bi imela ob nakazilu zneskov navedenih družb zavedeno pojasnilo, da ta znesek predstavlja plačo. Kljub temu, da tožnica ni izrecno zanikala navedenih dejstev, po prepričanju pritožbenega sodišča takšne njen namen izhaja iz njenih prejšnjih navedb vsebovanih v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2011 in z dne 3.9. 2013 (navedba pod IV). Razlogi izpodbijane sodbe, da toženec svoje trditve, da je od imenovanih družb prejemal plačo, ni z ničemer dokazal, so tako pravilni. Sicer pa tudi, v kolikor bi toženec res prejemal plačo, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kljub temu da tožnica temu ni izrecno ugovarjala, ni dokazal, ni pravočasno zatrjeval, koliko bi bil zaradi neupoštevanja določbe 102. člena ZIZ oškodovan, vse ob dejstvu, da je v času, ko je od omenjenih družb prejel nakazila, bil v takšni prekoračitvi dovoljene negativne prekoračitve, da s prejemki - ob upoštevanju omejitev, ne bi zmanjšal prekoračitev na dovoljeno prekoračitev, kot to izhaja iz prometa TRR za obdobje od 3. 7. 2009 dalje. Ta pritožbeni očitek zato ni podan.

7Neutemeljena pa sta tudi preostala pritožbena očitka, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh ugovorov toženca glede obresti, in sicer je pritožbena graja v tem obsegu 919,80 EUR in ugovorov o sedemkratnem zaračunanju zneska 30,00 EUR, kot nadomestila za delo, zato bi naj bil njen zahtevek v tem obsegu za 210,00 EUR neutemeljen. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, res ni posebej pojasnilo in obrazložilo kakšne vrste obresti je tožnica zaračunavala (pogodbene ali zamudne), od katere glavnice jih je obračunavala in za katero obdobje ter po kateri obrestmi meri in zakaj je obresti obračunavala večkrat v istih mesecih, vendar to ne pomeni nepravilnosti odločitve o obrestnem delu zahtevka v izpodbijanem obsegu za znesek 919,80 EUR. Razlogi tudi o obrestnem delu zahtevka so namreč natančno navedeni v točki 12 obrazložitve, in sicer, da je pripisovanje obresti za stanje na TRR bilo dogovorjeno s pogodbo o odprtju in vodenju TRR in pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev na tem računu, in sicer v času, ko toženčev TRR ni bil blokiran, kot v času blokade, ko je tudi obresti knjižila na tehničnem računu in po prenehanju blokade ta znesek obresti prenesla v breme toženčevega TRR. Prav enako velja tudi za vsa nadomestila, ki jih je tožnica zaračunavala za vodenje TRR in nadomestilo izdaje Maestro kartice. Sodišče prve stopnje v razlogih sicer res ni pojasnilo, zakaj je tožnica sedemkrat zaračunala nadomestila v znesku po 30,00 EUR, vendar kot izhaja iz omenjenega tehničnega računa so zneski 30,00 EUR zavedeni pod oznako XS1, kar pomeni nadomestilo za stroške vodenja izvršbe, kar si je banka utemeljeno zaračunavala. Tudi ta pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

8Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da od prisojenih izvršilnih stroškov tožencu gredo obresti po izteku 15 dnevnega prostovoljnega roka za plačilo teh, in sicer po odločitvi sodišča prve stopnje s sodbo z dne 15. 10. 2013. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom o izvršbi odločilo tudi o stroških izvršilnega postopka in obrestnem delu zahtevka od stroškov v skladu z izvršilnim predlogom, z izpodbijano sodbo pa je sodišče samo vzdržalo v veljavi ta sklep o izvršbi, ki se nanaša tako tudi na stroške in obrestni zahtevek od stroškov. Odločitev je zato povsem pravilna, pritožbena izvajanja v tej smeri pa so neutemeljena.

9Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.- 353. člen ZPP.

10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica za vloženi odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo.