VSRS sklep VIII Ips 91/2014

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 854,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 12.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.043,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in to sodbo potrdilo ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik je predlagal dopustitev revizije, revizijsko sodišče pa je predlogu ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja kršitve načela kontradiktornosti pri ugotavljanju prave volje pogodbenih strank in glede vprašanja, ali se ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec lahko odpove pravici do pogodbene kazni, določeni v kolektivni pogodbi (sklep Vrhovnega sodišča VIII DoR 85/2013-8 z dne 18. 2. 2014).

4V reviziji tožnik med drugim navaja, da sta stranki v 5. členu sporazuma izrecno zapisali, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti, vendar le iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 in iz naslova sodbe sodišča z dne 8. 1. 2009. To pomeni, da se ni odpovedal zahtevkom, ki ne izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi v zvezi s plačo in regresom, kot se tudi ni odpovedal zahtevkom, ki ne izvirajo iz omenjene sodbe - torej se tudi ni odpovedal zahtevkom iz Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Pravico do varstva ob prenehanju delovnega razmerja vsebujeta tudi Konvencija MOD št. 158 in Evropska socialna listina (MESL); pravica do varstva po prenehanju zaposlitve obsega med drugim tudi pravico delavcev do odškodnine ali drugega ustreznega nadomestila. Pogodbena kazen oziroma pavšalna odškodnina predstavlja izvirno siu generis terjatev nezakonito odpuščenega delavca in je uvrščena v sklop temeljnih socialnih pravic delavcev. Zato tudi podlaga za uveljavitev pogodbene kazni ni mogla odpasti s sklenitvijo sporazuma. Sodišči sta to vprašanje rešili v nasprotju z vsebino in smislom odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Ta se sicer nanaša na odpravnino, razumeti pa jo je tudi za primer pogodbene kazni. Revident se sklicuje tudi na številne odločbe pritožbenega sodišča. Glede kršitve načela kontradiktornosti navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo kljub njegovim predlogom, da se z zaslišanjem ugotovi prava volja pogodbenih strank. Tega sodišče ni storilo, temveč je navrglo, da je možno razumeti določbo sporazuma tudi tako, da se je tožnik odpovedal vsem zahtevkom, tudi za izplačilo pogodbene kazni. Razlaga pomena in učinkov pogodbe je pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje pa dejansko vprašanje; zaslišanja strank glede pomena in učinkov sporazuma sodišče ne more arbitrarno nadomestiti v svoji sodni odločbi, ko obstaja dvom o interpretaciji. Do napadenega stališča o tem, da sporazum vključuje tudi pogodbeno kazen, sodišče ni prišlo na podlagi dokazne ocene zaslišanja tožnika, priče S. S. in direktorja tožene stranke. Kršeno je načelo kontradiktornosti, sodba pa je v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 1155/2008, kar predstavlja tudi kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave RS ter kršitev 14. člena Ustave RS.

5V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrženje revizije, ker tožnik revizije ni vložil v zadostnem številu, saj je priloge vložil v samo enem izvodu (predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije). Poleg revizije ni priložil vseh prilog, ki jih je priložil predlogu za dopustitev revizije, čeprav glede na določbo petega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pomenijo obvezne priloge predloga. Ker se v postopku revizije ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP, bi moralo že sodišče prve stopnje revizijo zavreči. Nato navaja, da ni mogoče upoštevati sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03, saj se nanaša samo na zakonsko določene pravice, kar konkretna pravica ni. Poleg tega pogodbena kazen v kolektivni pogodbi ni določena z namenom zagotavljati socialne varnosti delavcev. Njen namen je preprečevati nezakonita ravnanja delavcev; napačno je stališče, da pogodbena kazen pripada vsakemu delavcu. Pogodbena kazen kot pravica iz kolektivne pogodbe ni pravica, ki se ji delavec ne bi mogel odpovedati. Besedilo sporazuma med strankama je jasno in ga je zato treba uporabiti tako, kot se glasi, brez potrebe po ugotavljanju tega, kaj sta imeli stranki v mislih. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo tudi izrecno navedel, da gre v sporu zgolj za pravno vprašanje in da je pravilna odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov ter dodatno tudi, „da priče oziroma stranke ne bi mogle povedati o tem, kaj je bila prava volja strank, še posebej tožnikove, če je sporazum podpisal tak, kot je, z jasno izraženo in nedvoumno voljo“. Posledično tudi ni moglo priti do zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti. Sporazum ima sicer naravo izvensodne poravnave, na podlagi katere sta stranki z vzajemnimi popustitvami prekinili spor oziroma odpravili negotovost ter „globalno“ uredili sporno pravno razmerje, tožnik pa je sklenitev sporazuma odstopil oziroma nepoklicno umaknil ali se odpovedal zahtevku iz naslova pogodbene kazni.

6Revizija ni popolna.

7Iz drugega odstavka 373. člena ZPP izhaja, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, v primeru vložitve revizije zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena tega zakona pa tudi za Vrhovno državno tožilstvo RS. Iz tretjega odstavka iste zakonske določbe izhaja, da morata biti v primeru dopuščene revizije (tretji odstavek 367. člena ZPP) priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Tudi prvi odstavek 106. člena ZPP določa, da se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge.

8Navedeno pomeni, da je revizija popolna, če je sodišču vložena v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, to pa velja tudi za obvezne priloge v primeru dopuščene revizije - to sta predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije - saj je le na tak način nasprotni stranki zagotovljeno, da lahko učinkovito uresniči pravico do izjavljanja v revizijskem postopku. Obenem je treba upoštevati, da se v postopku z revizijo ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

9Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja na to, da je bila revizija vložena na sodišče v dveh izvodih, vendar le z enim izvodom prilog, to je s predlogom za dopustitev revizije in s sklepom o dopustitvi revizije. Tožena stranka je glede na nezadostno število prilog prejela le revizijo (17. 3. 2014), zaradi česar je pooblaščenec tožene stranke z vlogo z dne 19. 3. 2014 zaprosil sodišče, da mu posreduje vse priloge k reviziji. Sodišče prve stopnje mu je sprva poslalo le prilogo A11 (sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije), naknadno pa je odvetniška kandidatka pri pooblaščencu tožene stranke vpogledala še celoten spis in prosila še za fotokopijo priloge A10 (predloga za dopustitev revizije), ker je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prilogi sta bili toženi stranki izročeni s posredovanjem sodišča, brez sodelovanja tožnika, in sicer že po poteku roka za vložitev revizije.

10Tožena stranka je torej naknadno sicer prejela vse priloge, ki jih zakon zahteva ob vložitvi revizije, vendar to ne pomeni, da je bilo s tem postopanje tožnika z vložitvijo revizije in nato postopanje sodišča, ki je samo fotokopiralo manjkajoče izvode obveznih prilog, pravilno. Revizija je bila nepopolna, sodišče pa te nepopolnosti ni smelo popravljati na način, da je (po roku za vložitev revizije - prvi odstavek 367. člena ZPP) na prošnjo za posredovanje prilog k reviziji samo odpravljalo te nepravilnosti. Gre za podobno situacijo, kot če bi sodišče prve stopnje po zakonskem roku dodelilo revidentu dodaten rok za predložitev zahtevanih prilog (ki bi jih ta naknadno poslal), saj tudi v takšnem primeru za to ne bi bilo zakonske podlage.

11Upoštevajoč tudi enotno sodno prakso je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP). Odločitev revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev pravdnih stroškov, na drugi strani pa so bili stroški, povezani z odgovorom za pritožbo, potrebni za pravdo in jih je revizijsko sodišče upoštevalo ter odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniško tarifo. Skupaj z DDV znašajo 854,44 EUR.