VSRS sklep VIII DoR 41/2014

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odklonitev izrabe pravice do krajšega delovnega časa po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, sklicujoč se na objektivno upravičene razloge, predstavlja neenako obravnavanje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter odškodnine zaradi duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovilo je, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker mu tožena stranka ni odobrila opravljanja dela s krajšim delovnim časom po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji). Presodilo je, da je s tem tožena stranka sicer kršila tožnikovo pravico do krajšega delovnega časa, vendar ne iz diskriminatornih, pač pa iz poslovnih razlogov, saj je skušala problem rešiti s tožnikovo premestitvijo, s čimer pa tožnik ni soglašal. Zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki jo je tožnik povezoval z izgubo zaposlitve, je zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre niti za pravno priznano škodo niti ni med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo vzročne zveze.

2Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da odklonitev pravice do dela s krajšim delovnim časom ne predstavlja prepovedane diskriminacije oziroma da toženi stranki ni mogoče očitati neenake obravnave zaradi katere od osebnih okoliščin. Tožena stranka soglasja ni podala, ker je bilo njegovo delo ključno za dokončanje projektov, medtem ko je sodelavka, s katero se primerja tožnik, delala v letu 2008 na dolgotrajnih projektih, ki se jih ni mudilo zaključiti. Dokaz, ki ga je proti tej ugotovitvi tožnik predložil s pritožbo, je zavrnilo zaradi prekluzije iz 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja naslednja vprašanja: 1) ali odklonitev izrabe pravice do krajšega delovnega časa po 48. členu ZSDP predstavlja neenako obravnavanje v skladu s 6. členom ZDR; 2) ali lahko delodajalec iz objektivno upravičenih razlogov odkloni izrabo te pravice; 3) ali je stranka prekludirana z dokazi po 286. členu ZPP, za katere se izkaže potreba po zadnji obravnavi; 4) ali dejstvo, da se je sodba oprla na izpoved priče, čeprav stranka ni podala tovrstnih navedb, predstavlja kršitev 212. člena ZPP in posledično kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Predlog je utemeljen.

5Sodišče po prvem odstavku 367.a člena ZPP dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlagatelj izpostavlja dve pomembni pravni vprašanji v zvezi z odklonitvijo izrabe pravice do krajšega delovnega časa po ZSDP, ki sta pomembni za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, v skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP revizijo dopustilo.