VSL sodba I Cp 3258/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 8.330,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 925,12 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Pritožnica navaja, da sodba o toženčevi obogatitvi nima razlogov. Pojasnjuje, da toženec stari materi ni nudil oskrbe, čeprav bi ji jo moral in je pomoč potrebovala. Ker je namesto njega oskrbo nudila tožnica, je bila ta prikrajšana, on pa obogaten, saj mu je zato ostalo več denarja, časa oziroma stvari. Obogaten je torej bil za prosti čas. V nadaljevanju pritožbe pritožnica graja zaključke sodišča prve stopnje o vprašanju, ali toženec stari materi ponuja pomoč, pa jo ta odklanja, ali ji ustrezne oskrbe sploh ne ponuja.

Tožnica ponavlja, da trpi intenziven strah za dobrobit, zdravje in življenje matere, za kar ji pripada odškodnina.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, ki jih pritožnica ne izpodbija: - da je toženec dolžan stari materi M. L. st. na podlagi sklepa o dedovanju O 166/74 z 28. 11. 1975 oziroma vanj povzetega dednega dogovora, ki predstavlja izročilno preužitkarsko pogodbo, v zvezi s sklepom o dedovanju D 299/2001 nuditi pravico brezplačnega užitka in gospodarstva nepremičnin (katerih lastnik je postal) ter pravico stanovanja in realno breme brezplačne oskrbe, - da velik del dogovorjenega (užitek in gospodarstvo vsega premičnega in nepremičnega premoženja ter stanovanje v spodnjem delu hiše S,) toženec stari materi nudi, slednjega (brezplačne oskrbe) pa ji ne nudi in je nikdar ni nudil, - da M. L. st. ne more več skrbeti sama zase, - da del oskrbe, ki jo rabi M. L. st., slednji nudi tožnica.

6Toženec je torej dolžnik po izročilno preužitkarski pogodbi, v katero je vstopil. Dolg je dolžan izpolniti upnici (svoji babici M. L. st.) na podlagi pogodbe. Ker za njegovo obveznost obstoji pravna podlaga (pogodba), ne more za isto obveznost odgovarjati po pravilih o neupravičeni obogatitvi (1). V odnosu do tožnice pa je za skrb, ki ji jo ta nudi, oziroma stroške, ki jih ima v zvezi s tem, obogatena kvečjemu M. L. st. (vprašanje, ki pa v tej zadevi ni odločilno, je, če je ta obogatitev neupravičena).

7Zahtevek ni utemeljen niti po pravilih o nujni gestiji iz 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je toženčeva obveznost pogodbena in ne zakonita. V tej zadevi tudi ne gre za verzijo iz 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), saj se citirana določba nanaša na preživninske zavezance iz ZZZDR (opredeljeni so v 123. (2) in 124. (3) členu ZZZDR), kar toženec ni.

8Ravnanje tožnice, ki prevzema del skrbi za ostarelo mater (4), se kaže kot poseg v pogodbeno razmerje med tožencem in M. L. st. in je zato videti kot poslovodstvo brez naročila. A tožnica niti ne trdi, da bi za toženca nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če se ne bi lotila njegovega posla in že zato zahtevek tudi po določbi 199. člena OZ ni utemeljen.

9Razlogi, opisani v 6., 7. in 8. točki obrazložitve, so tisti, zaradi katerih tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženec povrniti potne stroške, stroške telefoniranja, stroške za nakup očal, materiala za kopalnico ter vrednost pomoči, ki jo je tožnica nudila M. L. st., ni materialnopravno utemeljen. Z ostalimi razlogi, ki jih v sodbi navaja sodišče prve stopnje in s katerimi posledično polemizira pritožba, se višje sodišče ni ukvarjalo, saj so izven okvira pravno odločilnih dejstev.

10Pritožnica se obsežno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za strah kako je poskrbljeno za mater in da se ji bo kaj zgodilo. V zvezi s tem višje sodišče prav tako mimo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, pritožnici pojasnjuje, da 179. člen OZ ureja le škodo lastnega izvora. Strah za drugega tako ni pravno priznana škoda (5). Slednje je razlog, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu ni utemeljen.

11Pritožba tožene stranke torej ni utemeljena, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je materialnopravno pravilna. Tudi odločilna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama. Odgovor na pritožbo glede na zgoraj obrazloženo k odločitvi višjega sodišča ni mogel v ničemer pripomoči, zato tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Enako stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sodbi I Cp 3318/2011 z 18. 4. 2012.

(2) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti oz. do šestindvajsetega leta starosti če se redno šolajo.

(3) Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati starše, če nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.

(4) Očitno v dogovoru z njo, kar izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da M. L. st. raje vidi, da ji pomagajo tisti, ki jih je navajena in to počno že doslej, da ne vidi razloga, da bi toženec imel ključe hiše in drugih ugotovitev na str. 8 izpodbijane sodbe, zaradi katerih višje sodišče sicer nima pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so razlogi za neizvrševanje dela obveznosti po izročilno preužitkarski pogodbi na strani M. L. st.

(5) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 414/2003, II Ips 660/2006 in številne druge.