VSL sodba III Cp 754/2014

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 16.765,20 EUR zniža za 3.868,98 EUR, znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, pa zviša za 1.081,04 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 98,34 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 16.765,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka) in ji povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (II. točka izreka), v presežku in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži ugotovitev, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta v času trajanja zakonske zveze izvršili vlaganja v toženčevo premoženje. Nepremičnina parc. št. 83/17 k.o. X predstavlja namreč njegovo posebno premoženje. Ugotovitev, da je bil bistveni del vlaganj izveden pred letom 2002, ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Glede na to so nepomembne tožničine navedbe o dohodkih iz poslovanja, najemnin in kupnin, ker pretežni del teh sredstev izvira iz obdobja po letu 2002. Ker je do prenosa lastninske pravice s toženčeve matere na toženca prišlo 26. 6. 2002, ne more biti podlaga za presojo 452. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ampak je treba uporabiti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Ker tožnica ni zatrjevala posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale denarni zahtevek za povrnitev vlaganj, zahtevek pa ni oblikovan v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ga je treba zavrniti. Razlogi v 12. točki ne zadostujejo, da tožnica ni postavila ugotovitvenega zahtevka. Tožnica bi morala postaviti zahtevek, da vlaganja spadajo v skupno premoženje in kolikšen delež uveljavlja. Ker tega ni storila, je sodišče z ugotovitvijo 65 % deleža odločalo prek zahtevka. Tožnica niti ni postavila navedb o obsegu skupnega premoženja niti zahtevka glede višjega deleža. Bistvenega pomena ni ugotovitev obsega vlaganj, ampak ugotovitev večvrednosti nepremičnine. Teh trditev pa tožnica sploh ni postavila. Z ugotavljanjem navedenega je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako ni bilo nobene podlage za ugotavljanje višjega deleža tožnice na skupnem premoženju. Ugotovitve, na katerih temelji zaključek o višjem tožničinem prispevku, so zmotne. Ni upoštevano, da je bila hiša finalizirana v relativno kratkem času po sklenitvi zakonske zveze, da je bila financirana s prihranki toženca in s finančno pomočjo toženčeve matere. Sodba se ne opredeli do navedb, da je tožnica večino zaslužka porabila za svoje osebne interese. Kljub ugotovitvi o domnevno 20 % višjem finančnem prispevku je ugotovljen njen prispevek v višini 65 %. Izračun vlaganj je neutemeljeno in brez trditvene podlage izenačen z domnevno večvrednostjo nepremičnine. Sodba se ne opredeli do toženčevih pripomb, podanih v vlogah in na naroku za glavno obravnavo, na katere se pritožba v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, niti ne pojasni, zakaj niso upoštevane. Ni podana dokazna ocena glede ugotovitev izvedenke v zvezi s toženčevimi substanciranimi navedbami oziroma z nasprotujočimi navedbami pravdnih strank in listinskimi dokazi. Sodba se ne opredeli do navedb glede pretirano visoko ugotovljene tržne vrednosti nepremičnine oziroma padca vrednosti nepremičnin. Brez strokovnega znanja je sodišče samo preračunalo višino amortizacije in izračuna niti ni pojasnilo. Iz tabele tudi ne izhaja, kdaj so bila dela opravljena, kdo, za koga, s čigavimi sredstvi in v kakšnem obsegu so bila izvedena. Ocenjena vrednost greznice je pretirana. Postavka druge obdelave ni specificirana in ni mogoče ugotoviti, na kaj se nanaša. Vrednost toplotne izolacije je pretirana. V garaži ni obdelanega stropa, zato je ta postavka neutemeljena. Cevna instalacija je bila izvedena že pred sklenitvijo zakonske zveze. Salonitna kritina je bila izvedena že v okviru postavitve hiše. Kaj predstavlja vrednost kotlarne, ni jasno, poleg tega pa so bili peč, razvodi in ogrevalna telesa v hiši pred letom 1982. Strošek montaže električne napeljave je pretiran. Vrednost sanitarne opreme je pretirana in bistveno višja od nove. V sodbi je najprej ugotovljeno, da neamortiziran znesek vlaganj znaša 18.524,62 EUR, nato pa, da je nepremičnina več vredna za 25.792,62 EUR Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zapade šele s prenehanjem posesti, tožnica pa ni podala navedb o tem. Odločitve o zapadlosti zahtevka zato ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o stroških. Pravdni stroški v zvezi s postopkom začasne odredbe bi morali biti odmerjeni glede na uspeh v zvezi z začasno odredbo in ne glede na uspeh v pravdi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je tožbeni zahtevek treba obravnavati z vidika pravice do delitve skupnega premoženja (59. člen ZZZDR) in da skupno premoženje predstavlja tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji v času trajanja zakonske zveze (prvi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 48. členom SPZ).

Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da so podane predpostavke za civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Po utrjenem stališču sodne prakse je delitev skupnega premoženja v pravdi dopustna, če za to obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini; nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem). (1) Stališče izpodbijane sodbe, da zgolj toženčevo nestrinjanje v obravnavanem primeru ne preprečuje delitve skupnega premoženja v pravdi, je pravilno. Predmet skupnega premoženja so le vlaganja v nepremičnino v lasti toženca, ki jo že dlje časa edini uporablja, tožnica pa tam ne želi več živeti. Poleg tega je vrednost skupnih vlaganj sorazmerno majhna v primerjavi z vrednostjo nepremičnine, ob upoštevanju stališča sodne prakse pa v takem primeru tožnica niti nima stvarnopravnega zahtevka za razdružitev skupnega premoženja, ampak zgolj obligacijski zahtevek za povrnitev vlaganj.(2)

Pravilno je nadalje stališče izpodbijane sodbe, da odsotnost ugotovitvenega zahtevka o obsegu skupnega premoženja in deležih ne predstavlja ovire za odločitev o denarnem zahtevku. Ugotovitev o obsegu skupnega premoženja predstavlja predhodno vprašanje odločitvi o utemeljenosti denarnega zahtevka. V odsotnosti zahtevka glede deleža zakoncev na skupnem premoženju velja zakonska domneva o njunih enakih deležih (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

Že iz navedenega pa izhaja utemeljenost pritožbenega očitka, da ni bilo podlage za ugotavljanje višjega tožničinega deleža glede skupnega premoženja. Po utrjenem stališču sodne prakse je ne glede na to, ali stranka nastopa na aktivni ali na pasivni strani, treba višji delež od polovice uveljavljati z zahtevkom. (3) Sodna praksa se je sicer posebej ukvarjala (le) z vprašanjem, ali se toženec lahko zoper tožbeni zahtevek o (nad)polovičnem deležu na skupnem premoženju brani z ugovorom višjega deleža ali mora postaviti nasprotni tožbeni zahtevek, vendar stališče, da mora toženec postaviti nasprotni tožbeni zahtevek, še toliko bolj velja za tožnika. Zahteva je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Sodišče namreč odloča na podlagi in v okviru postavljenega zahtevka (arg. iz prvega odstavka 2. člena ZPP).

Ker tožnica ni postavila zahtevka glede višjega deleža na skupnem premoženju, ni podlage za odločitev, da ji gre 65% ugotovljenega povečanja vrednosti nepremičnine, v katero sta vlagala s tožencem v času trajanja zakonske zveze. Glede na navedeno ni potreben odgovor na pritožbene navedbe o napačnosti stališča izpodbijane sodbe, da gre tožnici višji delež na skupnem premoženju od polovičnega.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe o nespornosti dejstva, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze izvršili vlaganja v nepremičnino parc. št. 83/17 k.o. X na kateri je bila ob začetku življenjske skupnosti postavljena nedokončana montažna hiša. Ta ugotovitev ne pomeni, da nepremičnina ob začetku življenjske skupnosti pravdnih strank oziroma ob sklenitvi zakonske zveze ni bila v toženčevi lasti oziroma v solasti toženca in njegove matere.

Z oporekanjem uporabi 452. člena ZOR, ker da bi bilo treba uporabiti (enako določbo) OZ, pritožba ne more doseči drugačne odločitve. Za odločitev ni bistveno, ali so bila vlaganja izvedena še v času, ko je bila toženčeva mati solastnica nepremičnine, ali kasneje. Bistveno je, da je v času odločanja edini lastnik toženec.

Neutemeljen je očitek pritožbe o kršitvi načela dispozitivnosti, ker naj tožnica ne bi podala navedb o večvrednosti nepremičnine zaradi izvedenih vlaganj. Tožnica je v odgovor na toženčev ugovor, da bi morala postaviti stvarnopravni zahtevek, opozorila na 48. člen SPZ, po katerem je upravičena do tega, za kar je bil lastnik obogaten, in – ob predhodno podanih trditvah – navedla, da bo moral izvedenec ugotoviti vrednost nepremičnine s hišo v četrti gradbeni fazi ter današnjo vrednost nepremičnine.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačnem pristopu k ugotavljanju večje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj. Izvedenka je ugotovila, da je bila s skupnimi vlaganji pravdnih strank povečana vrednost objekta, in sicer za vrednost ugotovljenega obsega vlaganj ob upoštevanju amortizacije. V sodbi je izvedenkin izračun amortizacije korigiran, ker je – kot je pravilno navedlo sodišče – za presojo o vrednosti skupnega vložka odločilen trenutek prenehanja zakonske zveze.

Neutemeljeni so nazadnje pritožbeni pomisleki zoper ugotovitve o vrednosti posameznih izvedenih del. Sodba se je v tem delu oprla na ugotovitve izvedenskega mnenja, ki je bilo po podaji pripomb pravdnih strank večkrat dopolnjeno. Toženec je zoper prvo mnenje podal pripombe, v katerih je med drugim uveljavljal previsoko ocenjeno vrednost nepremičnine glede na splošno znan padec cen nepremičnin po letu 2008 in nasprotoval ovrednotenju posameznih del. Izvedenka je v odgovoru na te pripombe vrednost nekaterih postavk korigirala, sicer pa navedla, da je upoštevala povprečne cene izvedenih del. Po vročitvi dopolnitve 2. 1. 2013 toženec ni podal pripomb niti na prvem naslednjem naroku (23. 8. 2013) niti v vmesnem času do prvega in do naslednjega naroka, na katerem je bilo obravnavanje zadeve zaključeno (4. 10. 2013). Šele na zadnjem naroku je navedel številne pripombe, ne da bi navedel, ali jih je podal že prej, pa morda izvedenka nanje ni odgovorila, ali pa se ne strinja z novim izvedenkinim odgovorom. Med njimi so namreč take, ki jih je toženec podal prvič, in take, na katere je izvedenka že odgovorila. Obravnavanje teh pripomb bi še zavleklo dolgotrajen postopek, toženec pa ni ponudil razloga, ki bi mogle upravičevati njegovo ravnanje. Njegovo sklicevanje na zadnjem naroku, da je upravičen podajati pripombe, ker sodišče dotlej podajanja pripomb ni časovno omejilo, ne predstavlja takega razloga. Pritožnik je imel devet mesecev časa za podajo pripomb, vmes pa je bil izveden še en narok. Ob upoštevanju opisanega toženčevega ravnanja, ki mu ni mogoče nuditi varstva, zadošča obrazložitev sodbe, da je sodišče sprejelo izvedensko mnenje o oceni vrednosti posameznih del kot primerno in verodostojno ter ugotovljeno v skladu s pravili stroke.

Podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča na pavšalno pritožbeno sklicevanje na pripombe, podane v vlogah in na naroku, ni potreben, na posebej opredeljene očitke pa pritožbeno sodišče odgovarja: Stališče o nepomembnosti toženčevih trditev o padcu vrednosti nepremičnin v obdobju po letu 2008 je vsebovano v stališču sodbe, da je za ugotovitev vrednosti nepremičnine odločilen čas razpada skupnosti, tj. leto 2008 in da kasnejše spremembe ne morejo vplivati na izid zadeve. Očitek, da v sodbi ni pojasnjen izračun amortizacije, ne drži. Iz sodbe izhaja, da je šlo ob vseh znanih parametrih za običajno matematično operacijo, ki ne zahteva strokovnega znanja. Za odločitev v zadevi je bistveno, da so bila vlaganja izvedena s skupnim delom in sredstvi pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze. Natančnejše ugotovitve o tem, kdaj so bila dela opravljena, kdo jih je opravil, za koga in s čigavimi sredstvi, v sodbi niso bile potrebne. Izvedenka je vrednost greznice korigirala, na tako ocenjeno vrednost pa toženec ni ugovarjal. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je specificirana postavka druge obdelave in odgovorjeno na toženčevo pripombo glede obdelave stropa v garaži. Toženec se o tem ni izrekel. Oceni cevne instalacije (4) v pripombah na prvo izvedensko mnenje toženec ni nasprotoval. Pripomb glede salonitne kritine in vrednosti kotlarne toženec v postopku na prvi stopnji ni podal. Pripombe o pretirani vrednosti posameznih del (med njimi so tudi take, ki jih toženec v postopku na prvi stopnji niti ni podal) ne morejo vplivati na drugačen izid zadeve. Izvedenka je nekatere vrednosti v dopolnitvi mnenja korigirala, glede drugih pa navedla, da je upoštevala povprečne cene izvedenih del. Toženec ni zatrjeval okoliščin (in tega niti v pritožbi ne stori), ki bi nudile podlago za drugačno oceno.

V sodbi je jasno navedeno, da znesek 18.524,62 EUR predstavlja neamortizirano vrednost vlaganj v stanovanjsko hišo in da je vrednost nepremičnine povečana tudi za neamortizirano vrednost vlaganj v ureditev okolice hiše v višini 6.665,96 EUR. S tem je povsem razvidno obrazložena razlika med zneskom 18.524,62 EUR in 25.792,62 EUR.

Pritožbeno sodišče se po navedenem strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je izvedensko mnenje daje dovolj podlage za zaključek, da je neamortizirana vrednost vlaganj, ki je povečala vrednost toženčeve nepremičnine, ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank znašala 25.792,62 EUR.

Očitek, da tožnica ni podala navedb o tem, kdaj je prenehala uporabljati nepremičnino, ni utemeljen. Zahtevek za delitev skupnega premoženja je nastal s prenehanjem zakonske zveze oziroma s prenehanjem življenjske skupnosti. Glede na to, da je bila tožba za razvezo zakonske zveze vložena 11. 6. 2008, obravnavana tožba pa je bila vložena 16. 9. 2008, je odločitev o pričetku teka zamudnih obresti pravilna.

Glede na to, da je v obrazložitvi sodbe naveden datum vložitve tožbe, ni podlage za zaključek o nedoločljivosti izreka glede pričetka teka zamudnih obresti, sploh pa je vprašanje izvršljivosti sodbe v domeni tožnice.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper odločitev o stroških postopka. O stroških postopka za izdajo začasne odredbe je bilo že odločeno v sklepu, s katerim je bil predlog zavrnjen.

Po ugotovitvi, da je bilo glede tožničinega deleža na skupnem premoženju zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in jo spremenilo tako, da je sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 16.765,20 EUR zniža za 3.868,98 EUR (358. člen ZPP). Znesek, ki ga po navedenem znižanju toženec dolguje tožnici, tj. 12.896,31 EUR predstavlja polovico tega, za kar je bila nepremičnina ob prenehanju skupnosti pravdnih strank več vredna na račun skupaj izvedenih vlaganj. Sprememba odločitve o stroških je posledica spremenjenega uspeha pravdnih strank zaradi spremembe odločitve o zahtevku. Po ugotovitvi, da sicer niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti kršitve materialnega in procesnega prava, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženčevi potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 1.006,58 EUR, in sicer gre za sestavo pritožbe (750 točk), za poročilo stranki (20 točk) in materialne stroške (15 točk), povečane za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbo (567 EUR). Tožničini potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 428,38 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (750 točk) in za materialne stroške (15 točk), povečana za 22 % davek na dodano vrednost. Ostali toženčevi priglašeni stroški nimajo podlage v Odvetniški tarifi. Glede na toženčev 23 % pritožbeni uspeh je upravičen do povrnitve 231,51 EUR, toženka pa do povrnitve 329,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici plačati 98,34 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Prim. odločbe VS RS II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999, II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008, I Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012.

(2) Prim. npr. sodbo VSL I Cp 267/2013 z dne 2. 10. 2013.

(3) Glej npr. sodbo VS RS II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013 in tam navedeno sodno prakso.

(4) Gre za znesek 1.323,75 EUR in ne 3.530 EUR, kot je navedel pritožnik.