VSL sodba I Cp 248/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu SV 292/2007 z dne 14. 5. 2007 (v nadaljevanju: Sporazum) in za izstavitev izbrisne pobotnice (I. točka izreka sodbe) ter podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma in izstavitev izbrisne pobotnice (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.963,60 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, predlaga njeno razveljavitev in ugoditev zahtevku oz. vrnitev zadeve v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče. Nesporno je, da je tožeča stranka po pooblaščenki dne 2. 7. 2008 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 30. 5. 2008. Naloga tožeče stranke je bila izkoristiti pravno sredstvo v postopku izvršbe, kar pa ne pomeni, da je tožeča stranka navedenega dne izvedela tudi za izpodbojni razlog na podlagi katerega bi bila upravičena s tožbo v pravdnem postopku zahtevati razveljavitev sklenjenega Sporazuma. Za izpodbojni razlog je tožeča stranka izvedela kasneje, ko je za zastopanje pooblastila novo odvetniško družbo. Sodišče bi moralo vprašanje izteka subjektivnega roka preverjati po materialnoprocesnem vodstvu tekom pravdnega postopka. Ker tega ni storilo, gre za t.i. sodbo presenečenja, saj očitno spornih vprašanj ni preverjalo, kar predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev določb Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče ni ravnalo pravilno, ker se ni opredelilo do dogajanja pred sklenitvijo Sporazuma, čeprav je to bistveno za presojo utemeljenosti zahtevka. Kaže, da je bila kavza vseskozi dejansko prodaja oz. nakup nepremičnin, in ne sklenitev posojilne pogodbe. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepojasnjeno je ostalo tudi, zakaj sodišče verjame toženi stranki, da je v konkretnem primeru šlo za posojilo, glede na to, da je po plačilu zneska 37.000,00 EUR izvajala aktivnosti v smeri spremembe vrste rabe katastrske kulture itd.. Sodišče se ni opredelilo do dopisa UE Grosuplje. Tožeča stranka priglaša svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev Sporazuma zaradi prevare, ker je bila tožba vložena po poteku enoletnega subjektivnega prekluzivnega roka iz 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zavzelo je stališče, da je rok začel teči od vložitve ugovora z dne 2.7.2008 zoper sklep o izvršbi, saj je v njem sedaj pokojni pravni prednik tožnikov I.K. navedel, da ga je toženec izigral. Pritožba se sklicuje na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da gre za sodbo presenečenja. Ta očitek je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi tožeča stranka navajala, da je bila s strani tožene stranke izigrana. Smiselno je torej že takrat zatrjevala prevaro oz. zvijačo toženca. Njena argumentacija, da naj bi subjektivni rok začel teči šele od dne, ko ji je pooblaščeni odvetnik predstavil možnost, da sklenjeni Sporazum izpodbija pred sodiščem, ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Kot to izhaja iz samega besedila zakona, je tek subjektivnega roka vezan na okoliščino poznavanja razloga izpodbojnosti - torej strankinega zavedanja prevare v konkretnem primeru - in ni odvisen od tega, kdaj je izpodbojni upravičenec izvedel za možnost sodnega uveljavljanja svoje pravice. Ker se je ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi tožnik očitno že zavedal, da naj bi ga toženec izigral oz. prevaral, ne more uspeti s trditvijo, da mu je to dejstvo postalo znano šele, ko so mu v odvetniški družbi predstavili možnost vložitve predmetne tožbe.

Čeprav je sodišče prve stopnje (glede vprašanja subjektivnega roka) opustilo izvedbo materialnoprocesnega vodstva iz 285. členu ZPP, do zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo in izpodbijana sodba za tožečo stranko ne predstavlja sodbe presenečenja. Tožeča stranka se je namreč že sama v tožbi (str. 4) sklicevala na (sicer objektivni) prekluzivni rok za uveljavljanje izpodbojnosti (trdila je, da ni potekel), kar pomeni, da je vedela, da je vložitev tožbe vezana na rok. Nadalje je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo opozorila, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku navajala podobna dejstva, kot jih navaja v tožbi. Končno je sedaj pokojni tožnik ob zaslišanju (1) (l. št. spisa 75) na izrecno vprašanje sodnika o tem, kdaj je ugotovil, da je bil prevaran, odgovoril, da takrat, ko je dobil za izvršbo. Materialnoprocesno vodstvo je potrebno, če stranka kljub zadostni skrbnosti pravočasno ne navede vseh pravnorelevantnih dejstev in dokazov. (2) Po povedanem pa takšna situacija v predmetnem primeru ni podana in je pritožba neutemeljena.

Izpodbijana sodba je nadalje materialnopravno pravilno presojala podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma na podlagi določb OZ o nedopustni kavzi in oderuški pogodbi. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoje trditve glede dogajanja pred sklenitvijo Sporazuma in glede izvedbe parcelacije spornih zemljišč ter s temi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je med strankama obstajala veljavna kavza za sklenitev posojilne pogodbe. Mogoče je sicer pritrditi pritožbi, da je pri dogovarjanju pravdnih strank (sprva) obstajala (tudi) kavza za sklenitev prodajne pogodbe, (kasneje) pa je, kot pravilno ugotavlja sodba, obstajala kavza za posojilo. Slednje tožeča stranka niti ni zanikala (priznala je, da ji je toženec dal posojilo), potrjena pa je s podpisom sporazuma. Okoliščine, ki jih zatrjuje pritožba (dogovori o prodaji, parcelacija nepremičnin, plačilo are, izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo) na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Dokazujejo le, da so med strankama potekali dogovori (tudi) glede prodaje nepremičnin, ki jih sicer tožena stranka ni nikoli zanikala. Izvedeni dokazi (zapis Sporazuma, izpovedi obeh strank in notarja) pa so pokazali, da sta se stranki dogovorili za posojilno pogodbo in zavarovanje z vsebino razvidno iz sklenjenega Sporazuma. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako pravilna.

Pritožba izpodbijani sodbi očita tudi bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne razloge in se opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Bistvene kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pritožba ne uveljavlja obrazloženo.

Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo tožene stranke niso potrebni stroški (155. člen ZPP), ker odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Sedaj pokojni I. K. je bil zaslišan na naroku 10.10.2011 (s sklepom 26.9.2011 je bilo ugodeno predlogu za zavarovanje dokazov z zaslišanjem tožeče stranke).

(2) Prim. sodbo in sklep VS RS III Ips 46/2010 z dne 15.10.2013 in VSL I Cpg 561/2012 z dne 17.6.2013.