VSL sklep II Cp 1321/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijani sklepom je sodišče prve stopnje; - zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu je toženec v osmih dneh dolžan izročiti ključ ključavnice železnih zamreženih vrat, ki vodijo v prostor dvorišča pred vhod v delavnico na levi strani stanovanjske hiše na K. 29 ter da se tožencu prepoveduje, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegal v posest tožnika na delavnici, ki se nahaja na levi strani hiše (I. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu je toženec dolžan v osmih dneh izročiti ključ ključavnice delavnice, ki se nahaja na levi strani stanovanjske hiše na K. 29 ter da se tožencu prepoveduje, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegal v posest tožnika na delavnici, ki se nahaja na levi strani hiše (II. točka izreka); - ugodilo tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da je toženec v osmih dneh dolžan tožniku izročiti ključe ključavnice na vratih delavnice „Z.“, ki je v spodnjem delu oziroma kleti stanovanjske hiše na K. 29 ter tožencu prepovedalo, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji, kot je bila zamenjava ključavnice na vratih delavnice „Z.“, odstranitev kljuke z le-teh in nabitje lesenih desk preko njih posegel v posest tožnika na delavnici „Z.“ (III. in IV. točka izreka); in - sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnik izpodbija odločitev, vsebovano v I. in II. točki izreka sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Prvostopno sodišče je nepravilno zavrglo del tožbe v zvezi z zahtevkom, v katerem je tožnik zahteval izročitev ključev ključavnice železnih zamreženih vrat, ki vodijo v prostor dvorišča pred vhodom v delavnico na levi strani stanovanjske hiše in da se tožencu prepoveduje, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegel v posest tožnika na delavnici, ki se nahaja na levi strani hiše. Poprava tožbe ne predstavlja spremembe tožbe v smislu 148/II člena ZPP in zato ne velja 30-dnevni prekluzivni rok iz 32. člena SPZ. Tožnik je v prvotno postavljenem tožbenem zahtevku zatrjeval dve glavni motilni dejanji - zamenjavo ključev oziroma ključavnice na vratih delavnice „Z.“ in na vratih delavnice na levi strani hiše, na katerih je imel zadnjo mirno (in izključno) posest. S popravo tožbenega zahtevka slednjega ni razširil na tri motilna dejanja, kot to zmotno zaključuje prvostopno sodišče, pač pa je motilno dejanje, izvršeno v zvezi z delavnico na levi strani hiše le dodatno konkretiziral. Odvzem oziroma motnje posesti tožnika na delavnici je zato vključevalo še dodatno (protipravno) aktivnost toženca, katere odprava posledic je neločljivo povezana z odpravo posledic oziroma z vzpostavitvijo prejšnjega stanja glede zamenjave ključavnice na vratih delavnice na levi strani hiše. Poprava tožbenega predloga oziroma njegova pravilnejša formulacija (konkretizacija) tako predstavlja le dopolnitev slednjega za zagotovitev (lažje) izvršljivosti, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso ne predstavlja spremembe tožbe. V zvezi z zavrnjenim tožbenim zahtevkom je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, poleg tega pa izpodbijani sklep v tem delu ne vsebuje razlogov o ugotovitvah in zaključkih sodišča, zato se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Toženec vlaga pritožbo zoper III., IV. in V. točko izreka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Toženec je tekom postopka ugovarjal, da bi tožnik imel posest, saj ni imel ključev delavnice „Z.“. Če bi mu ostali ključi od prostora in jih ima še sedaj oziroma naj bi mu jih izročila toženčeva mama G.N.O. kot podjetnica, tožnik ni mogel biti posestnik, ampak je izvrševal dejansko oblast na delavnici za posestnega gospodarja (delodajalca). Toženec je tako le detentor in ni mogel imeti posesti, zato mu sodišče ne bi smelo nuditi posestnega varstva. Toženec je trdil, da je tožnik vlomil v prostore „Z“ in tako dobil posest, kar pomeni, da je bila posest pridobljena na viciozen način in se je zato toženec pomagal z dovoljeno samopomočjo. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved priče G.N.O. in nanjo napačno vezalo svoje zaključke. Če je priča povedala, da tožniku ni dala ključev, potem sodišče ne more zaključiti, da se priča tega dogodka ne spomni. Toženec je dejstvo, da tožnik ni imel ključe in da ni imel posesti v delavnici dokazoval tudi z zapisnikom zapuščinskega postopka, iz katerega izhaja, da so se dediči, tudi pravdni stranki, dogovorili, da si bodo dne 29. 9. 2011 ogledali prostore na K. 29, med drugim tudi delavnici „Z“. Če bi tožnik imel ključe, ne bi zahteval, da delavnico odpre toženec, da bo lahko slikal tiskarske stroje, ki se bodo, kot premične stvari zapuščine, obravnavali v zapuščinskem postopku. Tožnik je izpovedal, da je delavnico „Z“, kjer so tiskarski stroji in se odvija tiskarska dejavnost, uporabljal za shranjevanje starih čevljev, za sinovo staro otroško kolo in škatlo z orodjem. Tožnik za tako uporabo ni izkazal ekonomskega interesa, v delavnici naj bi zadovoljeval potrebe po popolnoma drugačni rabi, kot so prostori namenjeni.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

6V postopku na prvi stopnji ni bilo zagrešene očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Sklep ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti.

7Tožnik je v prvotno postavljenem tožbenem zahtevku zatrjeval dve motilni dejanji: - zamenjavo ključev oziroma ključavnice na vratih delavnice „Z“ in zamenjavo ključev oz. ključavnice na vratih delavnice na levi strani hiše. Na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 1. 2014 je razširil obseg posestnega varstva še na izročitev ključa železnih zamreženih vrat, ki vodijo v prostor dvorišča, zaradi česar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za spremembo tožbe v smislu 184. členu ZPP.

8Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da brez ključev vhodnih vrat, ki vodijo na dvorišče pred delavnico na levi strani hiše, tožnik v samo delavnico ne more vstopiti, zaradi česar z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na delavnico na levi strani hiše, tožnik ne bi mogel doseči namena, ki ga s pravdo zasleduje.

O pritožbi toženca:

9Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik soposest spornega poslovnega prostora, vendar s pritožbeno grajo ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, v skladu z določbo 8. člena ZPP. Res je priča G.O.N. zanikala, da bi tožniku v letu 2000 izročila ključe, vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da je bil tožnik soposestnik spornega poslovnega prostora utemeljeno sledilo izpovedbi tožnikove sestre A.O., ki živi na naslovu K. 29 ter izpovedbi njegove partnerke K.S., ki je bila na navedenem naslovu zelo pogosto prisotna, ki sta potrdili, da je tožnik razpolagal s ključi spornega poslovnega prostora, zaradi česar je okoliščina, kdo mu je ključe spornega prostora izročil, pravno nepomembna. Zapisnik zapuščinske obravnave, na katerega se toženec sklicuje v pritožbi, ne dokazuje zatrjevanega dejstva, da tožnik ni imel ključev spornega poslovnega prostora oziroma delavnice, saj iz navedenega zapisnika izhaja le, da se je osem dedičev zapuščinskega postopka, med njimi tudi pravdni stranki, dogovorilo, da bodo opravili ogled strojev, ki se nahajajo na K. ulici 29,kar pa še ne pomeni, da stanje teh prostorov tožniku ni bilo znano, kar z navedenim dokazom poskuša prikazati toženec.

10Sodno varstvo posesti ureja 33. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ki v prvem odstavku določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika; tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, naskrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima po drugem odstavku istega zakonskega določila pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki soposestnika spornega poslovnega prostora, zaradi česar se v skladu s 35. členom SPZ za motilno šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

11Toženec se sklicuje na samopomoč. Posestnik ima v skladu z 31. členom SPZ pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, ob izpolnjenih naslednjih pogojih, - da je nevarnost neposredna, - da je samopomoč takojšnja in nujna ter - da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

12Toženec je zatrjeval, da je tožnik junija 2013 vdrl v sporne prostore. Toženčevo dejanje v avgustu 2014 zato ni mogoče obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj je navedena časovna razlika med posegom v posest in izvršitvijo samopomoči nesprejemljiva. Z nabitjem lesenih desk čez vrata poslovnega prostora pa toženčevo dejanje tudi ni bilo neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ko je lahko toženec neovirano vstopal v poslovni prostor, temveč je bil edini učinek tega dejanja v tem, da je bil tožniku onemogočen vstop v sporni poslovni prostor.

13Pritožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da je bil tožnik zgolj detentor, saj je za detencijo (imetništvo) značilno, da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega in da to izvajanje izhaja iz določenega razmerja med posestnikom in imetnikom ter dolžnost imetnika, da se ravna po navodilih posestnika, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

14Da je tožnik delavnico uporabljal za druge namene, kot naj bi bila po mnenju toženca namenjena, pa ne odreka tožniku interesa na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja.

Sklepno:

15Pritožbi torej nista uspeli izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uveljavljanih kršitev niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeni pritožbi zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

16Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, morata kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).