VSL sodba II Cp 1146/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

- v prvi in drugi alineji I. točke izreka zneska 1.095,73 EUR znižata na 1.046,81 EUR, stroški izvršilnega postopka iz tretje alineje I. točke izreka pa znižajo iz 47,12 EUR na 43,08 EUR ter se za razliko tožbeni zahtevek zavrne;
- v II. točki izreka znesek 556,95 EUR zviša na 605,87 EUR in znesek 20,19 EUR zviša na 24,24 EUR,
- v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov 208,92 EUR zniža na 128,76 EUR;
sicer se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65266/2010 z dne 15. 5. 2010 v veljavi za glavnico v višini 1.095,73 EUR in zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 16. 2. 2008 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v višini 47,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je predmetni sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v višini 556,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za izvršilne stroške v višini 20,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 208,92 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija odločitev v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ji prizna tudi DDV ter stroški postopka. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede nepriznanja 8,5 % DDV materialnopravno zmotna. Upravičenje do plačila DDV izhaja že od nastanka obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Tako je obveznost za plačilo DDV nastala že ob priobčevanju glasbe javnosti s strani tožene stranke, vsekakor pa ob izstavitvi računa za opravljene storitve. Opozarja na sodno prakso in izpostavlja več sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer ji je bil priznan 8,5 % DDV. Poudarja, da je tožena stranka tekom celotnega postopka ugovarjala zgolj in izključno veljavnosti tarife, zato je sodišče preseglo trditveno podlago tožene stranke in s tem kršilo določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožuje se tudi zoper odločitev glede stroškov postopka. Ob upoštevanju DDV bi bil njen uspeh v pravdi višji, kar ustreza tudi višjemu znesku stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je stroške napačno izračunalo, saj bi moralo upoštevati posebej uspeh po temelju in posebej po višini. Izpostavlja določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in poudarja, da narava predmetnega spora narekuje ne le kvantitativno, temveč tudi kvalitativno stroškovno odločitev ter ovrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del zahtevka in sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Opozarja na račun št. 08300009572 z dne 31. 1. 2008, v zvezi s katerim je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek za 48,92 EUR. Tožeča stranka je na podlagi predmetnega računa uveljavljala znesek 21,00 EUR, medtem ko ji je sodišče priznalo 69,93 EUR kot avtorski honorar za uporabo glasbeno varovanih avtorskih del. Posledično pa je nepravilna tudi odločitev o priznanih izvršilnih in pravdnih stroških. Napačno je bil ocenjen uspeh strank v postopku, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče uspeh presojati bolj natančno, ne pa ga zaokroževati. Ob glavnici v višini 1.046,81 EUR je uspeh tožeče stranke 63,34 %, tožene pa 36,66 %. Prvostopenjsko sodišče ni vštelo nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji; nepravilno pa so bili tožeči stranki priznani tudi potni stroški. Gre za nepotrebne stroške, ki jih tožena stranka ni dolžna nositi. Tožeča stranka bi si morala za udeležbo na naroku zagotoviti substituta, takšna je tudi siceršnja praksa. Poleg tega pa je razdalja tožeče stranke do sodišča zgolj 28,5 km, zato je tožeča stranka upravičena največ do zneska v višini 21,46 EUR. Graja nepravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki ji ni priznalo stroškov sodnih taks za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40,00 EUR. Upoštevajoč navedeno ji je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo za 121,02 EUR previsok znesek pravdnih stroškov tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi za glavnico v višini 48,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 4,48 EUR, zahtevek tožeče stranke v tem obsegu pa zavrne, medtem ko stroške postopka, ki so ji bili naloženi v plačilo, zniža za znesek 121,02 EUR ter tožeči stranki naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da so pritožbeni razlogi tožene stranke neutemeljeni. Opozarja na njeno zlorabljanje procesnih pravic, ker se tožena stranka zavestno izogiba plačilu. Izpostavlja vprašljivost zanesljivosti oz. verodostojnosti spletnih podatkov ter poudarja, da je potne stroške priglasila na podlagi dejanske kilometrine.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7Tožeča stranka se v obravnavanem primeru zmotno zavzema za prisojo 8,5 % DDV-ja od prisojenega zneska nadomestila za izkoriščanje malih avtorskih pravic. Glede na neizpodbijano ugotovitev, da pravdni stranki v času spornega koriščenja teh pravic nista imeli sklenjene pogodbe (ta je bila odpovedana s strani tožene stranke), predstavljajo podlago za vtoževani zahtevek določbe o neupravičeni pridobitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ).(2) (3)Tožeča stranka je zato v obravnavanem primeru upravičena zgolj do tistega zneska, za katerega je tožena stranka obogatena. To pa je znesek, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo varovanih del po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik) (4) V Pravilniku določeni zneski ne vključujejo DDV-ja. Takšen davek je tožeča stranka v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) (5) sicer dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitev. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost tudi ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV. Ker pa v obravnavani zadevi takšnega dogovora ni bilo, je sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

8Nadomestitev koristi za neupravičeno uporabo avtorskih del ne predstavlja transakcije, ki bi bila obdavčena po ZDDV-1 (primerjaj 3. člen navedenega zakona). Če bi sodišče prve stopnje v tem primeru toženi stranki naložilo tudi plačilo DDV, bi bila posledično tožeča stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, saj njena obveznost, da takšen znesek odvede državi, na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ne obstoji.

9Tožeča stranka se prav tako neutemeljeno zavzema za drugačno presojo tega dela zahtevka s sklicevanjem na dejstvo, da tožena stranka tekom postopka ni konkretizirano ugovarjala plačilu DDV. Ugotovitev obstoja takšne obveznosti predpostavlja materialnopravno subsumpcijo. Te pa je sodišče odvezano zgolj v primeru pripoznave (dela) zahtevka (ne pa priznanja dejstev, o čemer razloguje pritožba, izhajajoč iz zmotne razmejitve dejanskih in pravnih vprašanj v obravnavani zadevi) - iz navedenega razloga tudi ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo, kljub neugovarjanju tožene stranke. Trditve o dejstvih, ki so relevantna za presojo utemeljenosti zahtevka, v tem delu med strankama tekom postopka res niso bila sporna (gre za trditve o odpovedi pogodbe), vendar ne utemeljujejo materialnopravnega rezultata, za katerega se zavzema tožeča stranka. Upoštevajoč v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je tožena stranka pred sporno uporabo avtorsko varovanih del odpovedala pogodbo s tožečo stranko, je namreč glede na v predhodni točki te obrazložitve pojasnjeno vsebino relevantnih zakonskih določb pravilen zaključek, da je tožena stranka obogatena zgolj za znesek nadomestila, ki ga tožeča stranka zaračunava ostalim uporabnikom po Pravilniku.

10Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati tudi uspeh po temelju zahtevka. Pravilno je bila uporabljena določba 154. člena ZPP, ki daje podlago za način odmere, kot jo je v konkretni zadevi izvedlo sodišče prve stopnje. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar pa ne velja za predmetno zadevo. Upoštevanje delnih uspehov je na mestu zgolj v primeru obstoja specifičnih okoliščin, zaradi katerih takšen način ugotavljanja končnega uspeha zagotavlja pravičnejšo odločitev o stroških (ko se npr. dokazni postopek izvaja ločeno glede temelja in ločeno glede višine, pri čemer so zaradi enega ali zaradi drugega nastali večji stroški).

11Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

12Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z računom 08300009572 z dne 31. 1. 2008, ki se nanaša na poslovni prostor X, prekoračilo tožbeni zahtevek za 48,92 EUR. Tožeča stranka je na podlagi citiranega računa uveljavljala avtorski honorar za uporabo glasbeno varovanih avtorskih del v višini 21,01 EUR, medtem ko ji je bil z izpodbijano sodbo priznan znesek v višini 69,93 EUR. Pritožbeno sodišče je kršitev odpravilo tako, da je v sodbi priznani znesek znižalo na vtoževani znesek, za razliko pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je bilo treba posledično tudi znižati znesek glavnice iz 1.095,73 EUR na 1.046,81 EUR, za razliko pa je bilo treba sklep o izvršbi razveljaviti in zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrniti.

13Glede na to, da je tožeča stranka vtoževala 1.652,68 EUR, pritožbeno sodišče pa ji je prisodilo 1.046,81 EUR, je njen končni uspeh 64 %, uspeh tožene stranke pa 36 %. Upoštevaje neizpodbijano odmero izvršilnih stroškov v višini 67,32 EUR je tožeča stranka upravičena do 43,08 EUR.

14Pritožba pravilno opozarja na tarifno številko 3100 Zakona o odvetniški tarifi, ki določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Prvostopenjsko sodišče navedene določbe ni upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče, skladno s prej citirano določbo, znižalo nagrado za postopek na prvi stopnji (87,00 EUR), ni pa upoštevalo pritožbenih zatrjevanj v zvezi s potnimi stroški tožeče stranke. Upoštevaje tarifno številko 6003 Zakona o odvetniški tarifi ni razloga, da tožeči stranki ti stroški ne bi bili priznani. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je tožeča stranka v celoti upravičena do priglašenih potnih stroškov, saj s strani tožene stranke pridobljeni spletni podatek ne more biti merodajen dokaz, ker zavisi od več parametrov ter tudi od vrste aplikacije. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 403,98 EUR, stroški tožene stranke pa 360,55 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi pa so stroški tožene stranke 285,55 EUR in stroški tožene stranke 129,79 EUR, kar pomeni, da je po medsebojnem pobotanju teh zneskov tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 128,76 EUR.

15Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 1.095,73 EUR znižalo na 1.046,81 EUR, znesek 47,12 EUR pa na 43,08 EUR, medtem ko je v II. točki izreka znesek 556,95 EUR zvišalo na 605,87 EUR, znesek 20,19 EUR pa na 24,24 EUR; v III. točki izreka pa je stroške pravdnega postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižalo iz 208,92 EUR na 128,76 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo izpodbijala tako odločitev o glavni stvari kot tudi odločitev o stroških, pri čemer gre v razmerju do vtoževanega zneska za sorazmerno majhen del, ji stroški s pritožbo niso bili priznani. Odločitev o stroških kot akcesorni terjatvi pa na končni uspeh strank v postopku ne vpliva (39. člen ZPP). Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, saj ti, glede na vsebino odgovora, za odločitev o pritožbi

niso bili potrebni (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Primerjaj razloge VS RS v zadevi II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 in II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000; o takšnem pravnem temelju tudi Cigoj v Komentarju Obligacijskih razmerij, Ljubljana, 1984, str. 848, ter Trampuž in ostali, v Komentarju ZASP, Ljubljana, 1997, str. 372).

(4) Ur. l. RS, št. 29/1998 in nasl.

(5) Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.