VSL sodba III Cp 682/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je od zahtevanih 16.500,00 EUR prisodilo 2.009,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2009 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti 900,24 EUR pravdnih stroškov.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje prvo sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je toženki še istega dne, ko je v Avstriji dobil kredit, izročil 15.000,00 EUR in ne le 4.000,00 EUR, kot priznava toženka. Tožnikovo izpoved sta potrdili priči A.G., ki je šel skupaj s tožnikom v Avstriji, in tožnikova hči M.J., ki je prepričljivo izpovedala, kako sta toženka in njena hči šteli prejeti denar. Tožnik ovojnice z denarjem, ki ga je prejel kot posojilo v Avstriji, ni odpiral, temveč jo je izročil toženki. Nanjo je bil takrat zelo čustveno navezan in ji je kot ženi povsem zaupal, zato ni zahteval potrdila o izrečenem denarju. Z drugim izposojenim zneskom v višini 1.800,00 EUR se sodišče sploh ni ukvarjalo. Zaslišati pa bi moralo tudi pričo D.J. in opraviti predlagane poizvedbe o toženkinih dolgovih.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in razumljive razloge, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Tudi vsebino izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzelo. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ju neobrazloženo uveljavlja pritožba, torej nista podani. Pritožbeni preizkus pa je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Nadaljnje dokazovanje ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo preostale dokazne predloge kot nepotrebne. Tudi dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, je dovolj prepričljiva, da je pritožbene trditve ne morejo omajati. Tožnik je v pritožbi na prvi stopnji navajal, da je avgusta 2008 pri avstrijski banki dobil 31.520,00 EUR potrošniškega posojila, s katerim je odplačal svoj stanovanjski kredit, ostanek v višini 15.000,00 EUR pa izročil toženki. Nasprotno iz tožnikovih pritožbenih trditev izhaja, da naj bi posojilo v celotnem znesku istega dne in v zaprti ovojnici izročil toženki na njenem delovnem mestu. Takšna trditev se ne ujema z dejstvom, da je bil tožnikov stanovanjski kredit po podatkih banke X odplačan oktobra 2008. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno podvomilo o verodostojnosti tožnikove izpovedi in izpovedi njegovih prič.

7Predvsem pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni pojasnil, na kakšni pravni podlagi je toženki izročil sporna dva zneska. Šele iz toženkinega odgovora na njegov zahtevek je mogoče sklepati, da naj bi šlo za posojilo. Po 62. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklenila z drugimi osebami, vendar je za takšne posle v 1. točki 47. člena Zakona o notariatu predpisana stroga obličnost, saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je po prvem odstavku 55. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ničnost pravnega posla. Ker sta bili pravdni stranki v času izročitve spornih dveh zneskov zakonca, predpisane obličnosti pa nista upoštevali, gre za ničen pravni posel in zato tožnik izpolnitve, torej vrnitve posojila, ne more zahtevati. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ bi lahko od toženke terjal le povračilo po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Če je namreč pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti, kar je prejela na podlagi take pogodbe, v nasprotnem primeru, kadar prejetega nima več, pa dati ustrezno denarno nadomestilo oziroma povrniti vrednost dosežene koristi. Tožnik v pravdi ustreznih trditev v tej smeri ni podal. Tako ni jasno, ali toženka s prejetimi zneski še razpolaga, niti, ali in v kakšnem obsegu se je z zatrjevanimi posojili okoristila. Tožba torej ni sklepčna, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

8Sodišče prve stopnje je po navedenem zmotno uporabilo materialno pravo. Za presojo spornega pravnega razmerja namreč ni uporabno določilo 56. člena ZZZDR, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba. Navedeno zakonsko določilo ureja odgovornost zakoncev za obveznosti do tretjih oseb, medtem ko gre v obravnavanem primeru za obveznost, ki izvira iz medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. Kljub zmotni uporabi materialnega prava pa je odločitev o zavrnitvi s pritožbo izpodbijanega dela tožbenega zahtevka pravilna, četudi iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, zato tožnik s pritožbo ne more uspeti.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu.

10Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam.