VSL sklep II Cp 956/2014

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dodatna zapuščina obsega 1/8 parc. št. 926/2, k. o. X., ter odločilo, da se dodeli zapustničini hčeri I. V. do ¼, zapustničinemu sinu M. Ž. do ¼, zapustničini hčerki M. I. do 3/8 ter zapustničinemu vnuku V. Ž. Do 1/8.

2Pritožbo vlaga dedinja M. I. Sklep izpodbija v celoti, saj po njenih trditvah ne ustreza dejanskemu stanju. Po njenem vedenju je nepremičnina v celoti prodana s strani očeta in matere. 29. 4. 2013 je na Okrajnem sodišču v Ljubljani pod Dn 148981/2012 že pojasnjevala zadevo. Meni, da ne more in ne želi biti lastnica česarkoli na naslovu X.

3Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz pritožbe izhaja dvoje: 1. pritožnica smiselno trdi, da premoženje, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino, ni last zapustnice in zato ne more biti predmet dedovanja ter 2. da ga tudi sicer ne želi dedovati.

6Iz podatkov spisa, to je izpiska zemljiške knjige (priloga A18), izhaja, da je zapustnica, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, do 1/8 solastnica parcele 926/2, k. o. X. Zemljiškoknjižno stanje je v tem pogledu tudi ob odločanju pritožbenega sodišča nespremenjeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da 1/8 parcele 926/2 spada v zapuščino, je zato pravilna. Na to tudi ne more vplivati (tudi sicer neizkazana) trditev pritožnice, da je bila nepremičnina (v celoti) prodana, saj se na podlagi kupne pogodbe lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (primerjaj 49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) (1).

7Pritožnica je bila (skupaj z ostalimi dediči) z dopisom sodišča z dne 22. 6. 2012 obveščena o predlogu, da se glede 1/8 nepremičnine parc. št. 926/2, k. o. X., izda dodatni sklep o dedovanju. Bila je tudi pozvana, da v roku 15 dni posreduje dedno izjavo glede dedovanja dodatne zapuščine ter opozorjena na to, da bo sodišče, če izjave ne bo prejelo, štelo, da svoj zakoniti dedni delež na dodatni zapuščini sprejema. Pritožnica je po prejemu tega dopisa sodišče obvestila zgolj o dejstvu, da jo je pokojni brat F. Ž. z oporoko določil za dedinjo svojega premoženja in zato meni, da ji poleg zakonitega dednega deleža do višine ¼, pripada tudi polovica deleža, ki bi sicer šla pokojnemu bratu F. Ž., torej skupaj 3/8 od 1/8 nepremičnine parc. št. 926/2, k. o. X. Dedne izjave, da se dedovanju odpoveduje, torej ni podala. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju upoštevalo domnevo, da je pritožnica dediščino sprejela (2) in je tudi njej dodelilo ustrezen del zapuščine.

8Na pravilnost odločitve ne more vplivati v pritožbi podana odpoved dedovanju, saj je prepozna. Po 3. odstavku 207. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je namreč pri odločanju mogoče upoštevati le izjave, ki jih sodišče (prve stopnje) prejme do izdaje (svoje) odločbe.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani sklep potrdilo.

-----

(1) Je pa iz podatkov zemljiške razvidno, da je pri zapustničinem solastnem deležu izvršena zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice oziroma zaznamba uvedbe postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Takšna zaznamba ima za posledico, da bo sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkovala tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predzaznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. člen ZZK-1). Povedano drugače: vpis lastninske pravice na dediče, torej tudi na pritožnico, ne bo v škodo tretjih, v korist katerih je bila dovoljena zaznamba spora.

(2) Ker preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), to pomeni, da za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno njihovo ravnanje, zlasti jim ni potrebno izjaviti, da dediščino sprejemajo. Domnevo o sprejemu dediščine pa lahko izpodbijejo s tem, da je ne sprejemajo oziroma da se ji odpovedujejo.