VDSS sodba Pdp 1203/2013

Pritožbi tožeče stranke in drugo tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 8.579,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2009 dalje do plačila, solidarno pa je dolžna drugo tožena stranka tožeči stranki izplačati znesek v višini 8.579,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 8. 2009 dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo (I. točka izreka).

Višji zahtevek za plačilo zneska 51.720,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2009 se zavrne (II. točka izreka).

Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.730,81 v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 424,45 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Svoje stroške postopka drugo tožena stranka krije sama (IV. točka izreka).“

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 338/1 člena ZPP. Navaja, da je sodišče po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno zaključilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za tožnikovo delovno nezgodo z utemeljitvijo, da tožnikovo delo ne predstavlja nevarne dejavnosti in da pohodna rampa ne odgovarja pojmu nevarne stvari. Gradbeni tehnik in direktor projekta A.A., ki je bil zaslišan v postopku, je izpovedal, da takšna nesreča, ki se je tožniku pripetila, ni nič posebnega ter da se v gradbeništvu to pogosto dogaja, pri čemer takšnih nevarnosti in nevarnih naključij ni mogoče izključiti. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da pohodna rampa v konkretnem primeru ne odgovarja pojmu nevarne stvari. Zaradi premaknitve premične pohodne rampe gotovo le-ta ni bila pravilno postavljena. Za tožnikovo škodo je tožena stranka brez dvoma tudi krivdno odgovorna. Dejstvo je, da na hodniku oziroma stopnišču zgradbe, ki so jo postavljali, ni bilo nobene luči, delovišče je bilo slabo osvetljeno, vidljivost pa slaba, zato bi morali delavci takoj pospraviti premaknjeno rampo in poskrbeti za njeno stabilnost in varno uporabo. Tožnik je bil v času obravnavanega delovne nezgode star 54 let, zato ga je ta nezgoda zelo prizadela in popolnoma spremenila njegovo življenje ter načrte za prihodnost. Sodišče je tožniku priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Stranke na izvedensko mnenje dr. B.B. niso imele pripomb, vendar je sodišče premalo upoštevalo tožnikovo življenjsko prognozo za bodoče. Za strah je bila prisojena odškodnina prenizka, pri čemer tožnik pogojev za starostno upokojitev še ni imel, po drugi strani pa je imel trajne okvare poškodb poškodovanega kolena in ni bil sposoben za zidarska dela. Zaradi trajnih posledic in neuspešnega zdravljenja, zlasti pa zaradi zaskrbljenosti, če bo v bodoče še lahko delal in preživljal družino, je doživljal intenziven sekundarni strah oziroma hudo zaskrbljenost in s tem povezane hujše duševne bolečine. Za skaženost je sodišče tožniku priznalo prenizko odškodnino, pri čemer tožnik hodi s palico in pri hoji izrazito šepa. Tožnika šepajoča hoja in uporaba palice zelo moti. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče prisodilo tožniku razmeroma zelo nizko denarno odškodnino v višini 6.952,12 EUR in to kljub temu, da je sledilo izvedenčevim ugotovitvam o trajni okvari zdravja z vsemi posledicami, ki se na zunaj odražajo v bistveno omejenih aktivnostih in v popolni nesposobnosti za neko pridobitno delo. Tožnik je bil ob poškodbi star komaj 54 let, zaradi trajnih posledic pa je postal invalid III. kategorije invalidnosti. Ker dela ne zmore več, je upokojen, osamljen in zagrenjen. Sedaj je star 60 let in nobenega izboljšanja ni pričakovati. Sodišče bi tako moralo tožniku priznati skupaj 17.466,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2009 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Drugo tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo in sicer zoper del, s katerim je drugo toženi stranki naloženo solidarno plačilo zneska 8.579,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 8. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, ter zoper III. točko izreka, torej zoper del, s katerim je drugo toženi stranki naloženo plačilo 424,45 EUR pravdnih stroškov, in odločitev, da je drugo tožena stranka dolžna svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama. Pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih in relativnih bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišče prezre, da je bil izrecno sporen tudi sam nastanek škodnega dogodka. Kot je drugo tožena stranka odgovarjala v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2012, so namreč navedbe iz prvega izvida na UKC ter izjave tožnika, zapisnik o poškodbi pri delu, katerega je tožnik sam izpolnil, ne ujemamo v tožbi zatrjevanim škodnim dogodkom. Tožena stranke je predlagala pridobitev sprejemnega lista pri UKC C., saj gre za listino, v katero pacient sam opiše potek škodnega dogodka. Ker sodišče navedenega dokaznega predloga ni substancionirano obrazložilo, gre za relativno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ne da bi izvedlo še druge pravno relevantne dokaze. Pravilen je zaključek sodišča, da v obravnavani zadevi ne moremo govoriti o obstoju objektivne odgovornosti, nepravilen pa je zaključek, da je za škodni dohodek podana 70 % odgovornost tožnikovega delodajalca. Tožnik je bil pri prvo toženi stranki zaposlen kot glavni delovodja gradbišča. Tožnik je bil tisti, ki je organiziral postavitev rampe in nadzoroval izvedbo. Njegova naloga je bila, da preveri, ali je bila rampa pravilno izvedena. On je bil tisti, ki bi moral preveriti podlago, kamor se je rampa namestila, nato pa tudi sproti pregledovati ali je pohodna rampa nameščena tako, da se po njej lahko varno pripelje gradbeni material. Sodišče je zaključilo, da je odgovornost delodajalca tožnika podana, ker sta bila zaposlena še dva tožniku nadrejena delavca in sicer vodja gradbišča in direktor projekta. Podredno, v primeru, da bo pritožbeno sodišče odločilo, da je za vso odgovornost tožnikovega delodajalca za škodni dogodek podana, pa je sodišče prve stopnje soprispevek delodajalca absolutno previsoko ocenilo. Tožnik je bil namreč tisti, ki bi moral poskrbeti za pravilno nameščene rampe, tožnik je vedel, da se giba po gradbišču, poznal je osvetljitev in na dan škodnega dogodka je po predmetni rampi že hodil. Soprispevek tožnika bi glede na opisano dejanje lahko ocenili na najmanj 80 %, soprispevek delodajalca tožnika pa največ na 20 %. Glede višine tožbenega zahtevka je sodišče nekritično povzelo navajanje tožnika, mnenje dr. B.B. pa je upoštevalo le delno. Sodišče ni opravilo poizvedb na ZPIZ o tem, ali tožnik prejema invalidnino za telesno okvaro. Prisojena odškodnina presega odškodnine v podobnih zadevah. Sodišče bi moralo šteti, da zakonske zamudne obrestmi ne tečejo pred zaključkom zdravljenja, ker je sodišče štelo nevšečnosti med zdravljenjem v okvir zdravljenja, tako ne bi smelo prisoditi obresti kot jih je. Glede stroškov postopka pa je sodišče napačno odločilo glede na to, ker je napačno priznalo tožniku odškodnino.

Prvo tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in prereka vse pritožbene navedbe tožnika in glede tožbenega zahtevka navaja, da gradbeništvo samo po sebi ni nevarna stvar. Res je, da se v gradbeništvu poškodbam ni moč izogniti, vendar to ne more privesti do zaključka, da je vsak delodajalec, ki se ukvarja z gradbeništvom avtomatsko objektivno odgovoren za škodo, ki je njegovemu delavcu nastala iz te dejavnosti. Pohodna rampa sama zase ni nevarna stvar, prav tako pa je tožnik v pritožbi zapisal, da je bila rampa pred škodnim dogodkom popolnoma stabilna in zato povsem varna. Nikjer ni izkazano, da so pohodno rampo delavci tik pred škodnim dogodkom premaknili. Na ustrezno zgrajeni pohodni rampi ne obstoji velika verjetnost, da bi škoda nastala, zato tožena stranka ne more biti odgovorna za nastalo škodo. Tožnik neutemeljeno navaja, da je stopil na rampo z vso potrebno previdnostjo, vendar zaradi slabe vidljivosti ni videl, da je rampa premaknjena, zlasti zato, ker je iz dnevne svetlobe stopil v mračni prostor. Če je tožnik zares slabše videl, ker je stopil iz dnevne svetlobe v mračen prostor, bi moral počakati, da se oči privadijo na slabšo svetlobo na hodniku, potem pa šele uporabiti pohodno rampo, ki jo tožnik smatra kot nevarno stvar, pa tega ni storil, zato je bil nepreviden. Glede višine tožbenega zahtevka se tožena stranka ne strinja z mnenjem tožnika, da je bila odškodnina za telesne bolečine prenizko prisojena. Sodišče je upoštevalo izvedensko mnenje dr. B.B., pri čemer se je pri tožniku artroza začela že pred poškodbo in je velika verjetnost, da je bilo tudi zaradi tega tožnikovo koleno že pred poškodbo manj stabilno in je vse to prispevalo k nastanku poškodbe. Ne glede na to, je bil tožnik dne 22. 10. 2007 tudi operiran, je tudi njegova operacija prispevala k poslabšanju zdravja, prav tako prometna nesreče za dne 28. 8. 2012. Tudi odškodnina za strah ni bila prenizko odmerjena, zaskrbljenost, ki jo tožnik navaja glede možnosti ponovne zaposlitve in glede preživljanja družine, ni utemeljena, zlasti zato, ker je tožnik v pokoju in prejema pokojnino in najverjetneje tudi invalidnino. Tožnik kljub temu, da je invalid III. kategorije še vedno lahko opravlja pridobitno delo. Iz mnenja invalidske komisije je razvidno le, da tožnik ni več zmožen opravljati dela, na katerega je bil razporejen pred poškodbo, to je delo glavnega delovodja, lahko pa opravljala drugo delo v svojem poklicu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnika in drugo tožene stranke nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Drugo tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog relativno bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče posebej substancionirano ni obrazložilo, zakaj ni pridobilo sprejemnega lista pri UKC C., pri katerem gre za listino, v kateri pacient sam opiše potek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen, saj je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na zdravniško izvedensko mnenje dr. B.B., ki je natančno obrazložil svoje mnenje glede nastalih poškodb iz popisa bolezni Kliničnega oddelka za travmatologijo KC v C. (...), kar vključuje tudi njegovo izpovedbo ob prvem pregledu. Tako nesubstancioniranost obrazložitve v tem delu ne predstavlja relativne bistvene kršitve pravil postopka, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik, prvo tožena in drugo tožena stranka, ter z vpogledom v listine C odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen in sicer je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prvo tožene stranke iz naslova odškodnine v višini 8.579,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2009 dalje do plačila in odločilo, da je drugo tožena stranka solidarno odgovorna izplačati znesek v tej višini. Sodišče je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 51.720,57 EUR. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi, da je drugo tožena stranka tožniku že izplačala 4.951,51 EUR, kar predstavlja 4.600,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 351,00 EUR iz naslova odvetniških stroškov. Soodgovornost tožnika za nastalo škodo je ocenilo na 30 %.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska obveznost nastane, če so kumulativno podani naslednji elementi: nastanek škode protipravno oziroma nedopustno ravnanje povzročitelja škoda, vzročna zveza med protipravnim oz. nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornosti za nastalo škodo. V kolikor manjka eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti. Tožnik toženi stranki očita, da je kot delodajalec objektivno in tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo. Odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost) je podana ne glede na krivdo le za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V skladu z določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) tako za škodo iz nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Glede na sodno prakso je nevarna stvar tista, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo. Dejavnost je nevarna tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja (to pomeni, da škoda navkljub ustrezni skrbnosti v določenem statističnem odstotku vseeno nastane in se ji statistično ni mogoče izogniti), ali ko je hkrati pričakovati, da bo nastala škoda velika, pri čemer lahko taka postane glede na okoliščine v konkretnem primeru ali glede na tistega, ki dejavnost opravlja. Na podlagi 131. člena OZ je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda pa je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pohodna rampa, ki se je nahajala na objektu št. 8 do objekta št. 9, ni nevarna stvar, da gradbeništvo ob upoštevanju varnostnih ukrepov pa tudi ni nevarna stvar. V gradbeništvu se poškodbam sicer ni mogoče povsem izogniti, vendar to v konkretnem primeru ne more privesti do zaključka, da je vsak delodajalec, ki se ukvarja z gradbeništvom, avtomatsko objektivno odgovoren za škodo, ki je njegovemu delavcu nastala iz te dejavnosti. Pravilno izdelana in postavljena pohodna rampa tudi ni nevarna stvar. Tudi sicer ni izkazano, da so pohodno rampo delavci tik pred škodnim dogodkom premaknili. Na ustrezno zgrajeni pohodni rampi ne obstoji velika verjetnost, da bi škoda nastala, zato tožena stranka ne more biti odgovorna za nastalo škodo. Tožnik je bil delovodja gradbišča in pri tem zadolžen poskrbeti za varnost delavcev na gradbišču, kar pomeni tudi ustrezno pregledati prehodno rampo, po kateri so delavci prevažali oziroma odvažali gradbeni material. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče upoštevaje pri tem tudi slabšo vidljivost na hodniku pravilno ocenilo odgovornost tožene stranke na 70 % in tožnikovo soodgovornost zlasti iz razloga, ker je bil na delovišču delovodja in ni preveril ali je pohodna rampa povsem pravilno nameščena na 30 %. Tako sta delavec in delodajalec dolžna upoštevati pravila varnega dela, pri čemer mora po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 s sprem. - ZVZD-1) delavec upoštevati vse ukrepe za varno delo, zlasti je to veljalo za tožnika kot glavnega delovodjo, ki je odgovarjal za varno delo ne samo zase, ampak tudi za ostale delavce na gradbišču. Glede vidljivosti, ker tožnik zatrjuje, da je bila na hodniku slabša vidljivost in je bilo zunaj sončno, pa bi tožnik iz izkustva moral upoštevati tudi dejstvo, da se vid prilagodi na slabšo osvetljenost, zaradi česar bi moral v tem primeru počakati določen trenutek, da bi se mu oči prilagodile na zmanjšano vidljivost.

Glede višine odškodnine se pritožujeta tako tožnik kot drugo tožena stranka. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika in drugo tožene stranke glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem upoštevalo tako objektivne elemente kot načelo individualizacije konkretnega primera. Pravni standard pravične denarne odškodnine ureja 1. odstavek 179. člena OZ in ob upoštevanju dodatnega kriterija iz 2. odstavka 179. člena OZ, po katerem sodišču pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter na to, da višina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom odškodnine. Sodišče je tožniku pravilo priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je tožnik pojasnil, da je imel bolečine takoj po nesreči, naslednji dan pa je odšel na urgenco, kjer so mu koleno punktirali in je dobil mavčno longeto, ki jo je nosil teden dni. V nadaljevanju je nosil drugo longeto 14 dni ter nato še štiri točkovno longeto en mesec. Po 10. mesecu je imel artroskopijo kolena. Šele potem je lahko opustil bergle, ves čas od nesreče do opustitve bergel pa je jemal tablete proti bolečinam in hodil na fizioterapije, pri čemer ga koleno boli še vedno. Izvedenec medicinske stroke dr. B.B. je pojasnil, da je tožnik trpel hude bolečine prvih nekaj dni po poškodbi in na dan po artroskopiji. Bolečine srednje intenzivnosti dva meseca po poškodbi stalno, nato pa eno leto občasno, bolečine manjše intenzivnosti, kumulativno torej 3 mesece stalnih bolečin manjših intenzivnosti. Tožnik je bil nesposoben za delo dve leti in pol, bolniški stalež pa mu je bil zaključen po 20 mesecih. Tako tožniku pripada odškodnina iz naslova trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pravilno v višini 8.938,44 EUR.

Za strah je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 1.986,32 EUR, kar znaša dve povprečni mesečni plači v RS, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožnika strah, kaj bo delal glede na svoj poklic, ko dela 80 % na nogah in na terenu, ta strah pa je bil vseskozi prisoten. Tako je primerna odškodnina za primarni in sekundarni strah.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče priznalo tožniku odškodnino v višini 6.952,42 EUR, kar predstavlja sedem povprečnih plač na zaposlenega v RS, pri čemer je bilo ugotovljeno, da tožnik gradbenih del, torej svojega poklica, ne more več opravljati, noga mu zateka in ker ne more več hoditi se je zredil za 10 do 12 kg. Bil je spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in nato upokojen. Ko se mu noga razboli, mora počivati, zaradi česar je odškodnina iz tega naslova primerna in pravična.

Za skaženost je sodišče tožniku priznalo primerno odškodnino 1.489,74 EUR kar predstavlja 1,5-kratnik povprečne prače v RS, saj je vidno, da šepa, koleno mu zateka in ima tudi brazgotine, kar se vidi v poletnih mesecih.

Tako skupna odškodnina 19.366,00 EUR glede na soodgovornost tožnika 30 % znaša 13.566,63 EUR. Ob dejstvu, da mu je drugo tožena stranka priznala odškodnino in jo tudi izplačala v višini 4.600,00 EUR z valorizacijo 4.977,20 EUR, sta tako tožena stranka in drugo tožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati znesek 8.479,43 EUR.

Sodišče je tožniku priznalo obresti od 17. 8. 2009 dalje do plačila, to je od dneva podaje odškodninskega zahtevka dalje 11. 8. 2009, kar je skladno z določili 299. člena OZ. Tako ni utemeljen pritožbeni ugovor drugo tožene stranke, da mu sodišče ne bi smelo priznati obresti od tega dne, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik podal odškodninski zahtevek 11. 8. 2009, prav tako pa je bilo takrat zdravljenje zaradi poškodbe že zaključeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke sami krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik in drugo tožena stranka s pritožbo nista uspeli, prav pa odgovor na pritožbo prvo tožene stranke ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.